Ustvarjanje lukenj

Aktualna razstava Zavihajmo rokave, ki se je v Likovnem salonu v Celju otvorila 8. maja in je na ogled do 10. juninja, se je začela z uničevanjem simbolov birokratskega dela, predvsem kupa prijavnic na različne javne razpise Ministrstva za kulturo. Performans sta - kot tandem IvAn - izvedli Andreja Đakušić in Iva Tratnik in ga ustrezno poimenovali Umetnik-birokrat. Med hrupom uničevanja dokumentov sta umetnici iz papirja ustvarili ladjice in letala ter tako svoj upor do neizogibne »papirologije« izkazali hkrati skozi uničevanje in igro. Poraja se vprašanje, ali je umetnost zmožna misliti drugače že razvejano birokratsko oziroma sistemsko strukturo sodobnega dela, če so vsi njeni protagonisti hkrati globoko v tem bazenu?

Situacije, ki jih ustvarja strukturno nasilje, za antropologa Davida Graeberja porajajo namerno slepoto, ki jo običajno povezujemo z birokratskimi postopki. Kot piše v svoji knjigi Utopija pravil: "Ne gre toliko za to, da so birokratski postopki sami po sebi neumni ali da celo spodbujajo obnašanje, ki ga sami označujemo za neumno, ampak bolj za to, da gre pri njih vselej za načine upravljanja družbenih situacij, ki so že same neumne, ker so utemeljene na strukturnem nasilju." Za Graeberja takšen pristop pove marsikaj o tem, kako je birokracija prežela vsak vidik našega življenja, pa tudi o tem, zakaj tega ne opažamo. V tem smislu je upor do birokratskega dejanja kot do nevidnega segmenta dejanja umetnika dvorezen meč, ker na nek način prav papirologija v ozadju omogoča pogoje umetniškega ustvarjanja.

Kup natrganega in zmečkanega papirja ter druge uporabljene mašine – ostanek performansa IvAn - so postale vizualno jedro razstave. Skozi razstavljena dela Ane Čigon, Saše Spačal in Ide Hiršenfelder, Lenke Đorojević in Mateja Stupice, Tomaža Furlana, Neže Knez, Polonce Lovšin ter Saše Sedlačka so izpostavljene različne nevralgične točke dela v sodobnem času. Od spolno zaznamovanega delovanja na področju znanosti in tehnologije do robotizacije ali izumrtja pomembnih živalskih vrst razstava Zavihajmo rokave izpostavlja medsebojno pogojena nasprotja, kot je – umetnik-birokrat.

Razstavo kurirata umetnici Vesna Bukovec in Maja Hodošček in je rezultat sodelovanja med Digitalnim video arhivom (DIVA) iz Ljubljane in Centrom sodobnih umetnosti Celje. Čeprav video kot medij dominira, postavitev ni vizualno monotona, saj so videi pogosto samo del večje inštalacije. V delu Hilda Tomaža Furlana so npr. integrirani v delavsko uniformo.

Zanimiva postavitev video posnetka akcije Rent a Žicar Saše Sedlačka je izpeljana tako, da je en monitor dan v pogled mimoidočim zunaj galerije, medtem ko je drugi obrnjen v prostor galerije. Rent a Žicar prikazuje robota, ki namesto brezdomca prodaja časopis v javnem prostoru. Akcija je bila sicer prvič izvedena že leta 2006, a je še vedno precej aktualna v sodobnem kontekstu, ko se govori o avtomatizaciji dela. Za razliko od avtomatizacije, ki skrbi predvsem za kopičenje profita industrijskih korporacij, Sedlaček v svojem delu zagovarja robotizacijo z ljudskim obrazom, ki je namenjena brezdomcu, zanikanemu članu družbe. S takšnim dejanjem ga nihče več ne bi sodil, saj je robot dovolj abstrakten in ni pomembno, kdo je, od kod prihaja ali če koga ogroža, je samoumeven prav tako kot birokracija. Zato se lahko premika po kateremkoli javnem prostoru, kot so recimo nakupovalna središča, dočim takšna neomejenost brezdomcem ne pripada.

Če nadaljujemo s pomislekom o zamenjavi dela, je v fokusu interesa Polonce Lovšin vprašanje izumrtja čebel. Njihovo izumrtje se navezuje na naše preživetje in zato spekulacije o možnih rešitvah niso nenavadne. Lahko se spomnimo na serijo Black Mirror, v kateri so čebele zamenjali roboti ubijalci. Za razliko od takšne mračne ideje o robotizaciji čebel Polonca Lovšin skozi projekt Kolekcija Bodi čebela izpostavlja bolj optimistično rešitev. Umetnica namreč predlaga, da človek prevzame opraševanje rož s pomočjo fantastičnih pripomočkov. Živahni modni objekti, predstavljeni na razstavi, spominjajo na nekakšne plemenske okraske, ki bi jih lahko našli v etnografskem muzeju, in so hkrati uporabno orodje za opraševanje. Video prikazuje uporabo modno-aktivističnih dodatkov na humoren način ter spodbuja naredi-sam akcijo.

Delo Polonce Lovšin lahko razumemo tudi kot upor proti določenim zakonom narave, podoben upor pa lahko zaznamo v delu Prosti pad Lenke Đorojević in Mateja Stupice, v katerem se upirata zakonom gravitacije. Umetnika sta posnela izvajalca Katarino Stegnar in Primoža Bezjaka v horizontalnem položaju in posneti video obrnila za devetdeset stopinj, kar daje vtis, da sedita v čisto običajnem položaju. Če ne štejemo krčev na obrazu. Še več, ko izvajalca začneta brati, piti ali gledati na uro, postaja jasno, da sta pred kamero izvedla antigravitacijski performans. Fizično zoperstavljanje gravitaciji je kar dobra metafora dela osebe, ki bi se rada izognila omejitvam lastnega telesa in bi s tem bila bolj podobna stroju oziroma zmožna česarkoli, kadarkoli. Na nek način tehnologija omogoča zgolj brezkončnost dela, ki ga človeško telo na koncu ne more opravljati brez posledic.

Omenimo še delo Za-nič umetnice Neže Knez, ki je na razstavi predstavljeno kot video dokumentacija tridnevne akcije izkopavanja in zakopavanja luknje v nekem parku v Nemčiji. Ko so mimoidoči začeli spraševati, Kaj je to?, je letošnja prejemnica OHO nagrade preprosto odgovorila - luknja. Na koncu akcije jih je vprašala, kaj si mislijo o tem, njihovi odgovori pa so postali del umetniškega dela. Zato so vtisi mimoidočih poleg videa na razstavi razstavljeni kot del dokumentacije. Je že res, da bi vsak lahko izkopal luknjo in jo spet zatrpal. To počnejo otroci v peskovniku, delavci na gradbišču, posamezniki na dvorišču. Ampak prav ta banalnost dejanja, ki ni prav nič posebnega, še bolj izpostavlja, kaj umetnost lahko počne. Kot je v nekem pogovoru omenil nemški filmar Aleksander Kluge, je umetnost zmožna ustvariti nekaj zaprtega oziroma se upirati svetu, a ga hkrati vseeno vsebovati. Zatrpana luknja Neže Knez nastaja za-nič, pa vseeno spreminja okolje, kot sled človekovega dejanja, zaradi katerega se ljudje zaustavijo in začnejo misliti njegov pomen.

Na koncu ima danes kopanje ali fizično delo nasploh bolj negativne kot pozitivne konotacije. Fizično delo na nek način pomeni, da ne obstaja možnost izbire bolj finega, denimo pisarniškega dela. Prav zato nas umetniški pomisleki, ki so izpostavljeni na razstavi Zavihajmo rokave, vabijo k premisleku o smislu današnje zaposlitve v razmerju do narave, tehnologije in konec koncev do človeka samega. Razstava, ki temelji na zbirki Digitalnega video arhiva, preseka meje medija in obiskovalce spodbuja h kritičnemu razmišljanju o navidezno samoumevnem, vsakdanjem delu.