Utemeljevanje umetniškosti dreka – in obratno

V tokratnih Finih umetnostih recenziramo razstavo Brez naslova umetniškega kolektiva Small but dangers (SBD), ki le še danes naseljuje prostore šišenske galerije P74.

Razstava je del nagrade OHO, ki jo je član umetniškega dua Simon Hudolin – Salči prejel za delo SBD Frnikola, luštkan kup drekca, ki ga je v kroglično obliko z valjenjem spravil hrošč govnač. Frnikola se na razstavi ne izkaže samo kot izhodiščno delo – da je imela ta razstava sploh možnost udejanjenja, je moralo biti to delo nagrajeno –, temveč se zdi, da se okrog nje tudi na pomenski ravni zvrsti celotna postavitev.

Nagrada OHO je poimenovana po – pri nas pionirski konceptualistični – skupini OHO. Poleg samostojne razstave in odkupa dela ima nagrajenec OHO tudi možnost dvomesečnega bivanja v umetniški rezidenci v New Yorku. Prvenstveno naj bi bila nagrada namenjena mladim vizualnim umetnikom, torej še neuveljavljenim, a perspektivnim ustvarjalcem. Da je Salči lani sploh lahko prejel nagrado, se ima zahvaliti razpisnim kriterijem, s katerimi so lani »mladost« premaknili s petintridesetega na štirideseto leto. Problematična pa je še ena poteza razpisa, ki so jo prav tako uvedli z lanskim razpisom. Ta zahteva, da se lahko na razpis prijavi le posameznik. Kot da bi bila nagrada slepa za svoje lastno poimenovanje! OHO-jevci so bili namreč kolektiv in če bi kandidirali danes, nagrade kot skupina sploh ne bi mogli prejeti.

Zdi se, da je problematika meril razpisa ena izmed tem, ki jih umetnika naslavljata z vsaj enim od razstavljenih del: z razglednicami. Čeprav je nagrajena umetnina delo SBD, torej tako Salčija kot Mateje Rojc, se je lahko prijavil in nagrado prejel le eden. V okviru nagrade je v newyorški rezidenci tako bival samo on. V duhu mail-arta je en član SBD drugi polovici SBD v Cerkno pisal razglednice. Bolje rečeno so bile te dopisnice, saj jim je prednjo podobo odstranil, jih razstavil in z njihovo transformacijo v nekakšne skulpture poudarjal sámo materialnost fotografije. Na okrnjen kos razglednice je napisal zgolj naslov, datum in žig »SBD«. Umetniški projekt v rezidenci, zahteva razpisa, je sicer njun skupni, a kot je nagrada Salčijeva, je tudi ta projekt bolj vezan na njega, aktivnega pošiljatelja, kot pa na njo, pasivno prejemnico. Kosov, ki jih je slednja pošiljala njemu v New York, namreč niso razstavili.

V drugi sobi je bil glede na postavitev odmev razglednic nagrajeno delo Frnikola. Stoječ na snežno belem galerijskem podstavku drekec še nikoli ni zgledal tako prisrčno – še posebej prisrčno pa bo spremljati konservatorske podvige ohranitve odkupljenega dela. Čeprav je bilo delo domnevno nagrajeno zaradi koncepta, je ta iz razstave z izvzetostjo razlagalnega besedila popolnoma umanjkal. Na galerijskem podstavku se tako bohoti kroglica govna, iz ambienta pa lahko razberemo, da je to pač nagrajeno delo, ki ga mora obiskovalec občudovati in ceniti – saj je stroka povedala, da je tega vredno. Predstavljen je kot tipično modernističen predmet, ki bi naj imel vrednost sam po sebi.

Z ambientom merimo na vsa ostala razstavljena dela, za katera se zdi, da nosijo močne umetnostnozgodovinske reminiscence. Na eni strani že omenjene razglednice in mail-art, Ali pa v vmesni prostor postavljena Krem šnita, abstraktni asemblaž, ki kar kliče po primerjavi s Tatlinovimi kontrareliefi. Če so ti v skladu s pravoslavno tradicijo zasedali kotno pozicijo, Krem šnita v skladu s katoliško – v sredini, malo nad očmi; zaseda mesto razpela. Tudi pri ostalih delih lahko potegnemo neko vzporednico s splošno modernistično linijo. Dela s tem producirajo modernistično atmosfero a priori upravičenosti do umetniškosti – proizvajajo prostor, kjer njihova umetniškost ni in ne more biti vprašljiva; prostor, v katerem so dela avtonomna, celo samozadostna, in tako vzvišena, da za njihovo občudovanje ne potrebujemo ne opisov niti podnapisov.

A da se to ne dogodi na neki docela nereflektiran način, lahko razberemo iz humornega, ironično začinjenega načina citiranja predhodnikov. Da nimamo opraviti z modernizmom, nam je jasno že ob prvem pogledu. Če je bil slednji zavezan k visokemu sijaju in izčiščenosti, so dela SBD-ja narejena iz očitno cenenih materialov. Krem šnita, katere materialno kronico nosi pur pena, je docela trashy odvod. Enako humorna se zdi tudi rumena strehica, zgibana iz kolaž papirja na drugem, nenaslovljenem asemblažu. Za poln koš pa seveda poskrbi sama Frnikola, drekec na podstavku. Legitimacija torej poteka v dveh smereh. Prva je smer od ambienta do Frnikole; je umeščanje te v zgodovino in v umetniško upravičenost. Druga pa poteka od Frnikole do ostalih del – če si ta delijo prostor z nagrajenim delom, pač morajo biti tega vredne. Al' kaj.

Tudi v momentu nenaslovitve razstave, oz. naslovljenosti z Brez naslova, je vidno poigravanje z modernističnimi teorijami – tudi razstavi moramo zaupati sami po sebi. Če ne drugače, zato ker je del nagrade. Tako kot naslov je vsebinsko skopo tudi samo obrazstavno besedilo. Poleg osnovnih informacij o nagradi in umetniku je navrženih še nekaj dokaj slabo artikuliranih misli o razglednicah, ki skupaj s precej naključnimi citati tvorijo izjemno šibko povezano besedilo.

Umetnikoma je torej uspelo v celoti! Ne samo, da sta uspela zaigrati na prave strune mednarodne žirije, ki je v drekcu videla morda svežo kontroverznost, morda subverziven potencial, morda inovativen način dela – kroglice nista naredila SBD, temveč hrošč govnač –, morda kaj drugega. Dosegla sta tudi, da bo odkupljena Frnikola v zbirki nekega drugega hrošča govnača, nekega drugega – tokrat človeškega – zbiratelja dreka. Očitno je vendarle subverzivna.

Zabavala se je vajenka Živa.