VRTENJE JEZIKA MIMO SLIK

S hladno glavo in lačnimi očmi smo se odpravili v Moderno galerijo na ogled skupinske slikarske razstave Momental–mente: Žive slike. V prenovljenih prostorih galerije so nas pričakala novejša dela sedemnajstih domačih slikark in slikarjev po izboru kustosa Andreja Medveda. Morebitne predstavitvene spodrsljaje, ki so v zadnjih mesecih vrtinčili ljubljanski kulturnoinstitucionalni prah, smo pustili na strani in se prepustili kritičnemu srečevanju s slikami. Sledeča razmišljanja pričajo o težavnosti zastavljene naloge in o tem, kako ključne so recipročne povezave med slikarskim delom ter njegovo umestitvijo znotraj institucionalnih okvirov. Ne razumite napak, slika lahko opravi svoje delo ne glede na to, ali se je znašla v zakajeni kuhinjici ali v reprezentativnem galerijskem prostoru. Vendar je tu galerija prostor, ki ima potencial, predvsem pa nalogo in odgovornost, da ustvarja razpršene poglede, sveža spoznanja, radikalne teze in drzna preimenovanja.

Stene Moderne galerije so napolnjene do zadnjega kotička. Postavitev nas vabi, da se brez daljšega vdiha potopimo v nasičeno nizanje slik. Kot gostje se odločamo, pri kateri izmed serij, razdeljenih po posameznih avtorstvih, bomo obstale. Pri tem se s slikami predvidljivo srečujemo iz oči v oči, vendar le formalno. Srečanje med obiskovalko in sliko je zgledno poustvarjeno na modernističen način, ki poskuša prodreti v vse kanale gledanja. Prostori med deli so fizično tesni in tudi miselno zožujejo možnost komunikacije med tistimi slikami, ki jih niso ustvarili gibi istega para rok. Občutenje zožitve je posledica odločitev, za katere se zdi, da so izhajale iz konservativnih, skoraj didaktičnih predstav o srečevanju z naslikanimi podobami. V kustosovi postavitvi ne zaznamo sodobnosti ali živosti, s katerimi se ovenčava tendenciozen naslov Momental–mente: Žive slike. Delujoče slike so pravzaprav vedno žive in tudi v tem izboru srečamo – čeprav v manjšini – močna dela, ki kljubovalno širijo zoženi prostor.

Postavitev je razdeljena na štiri tematske sklope, ki nagovarjajo precej različne vidike slikarske prakse. Na podlagi izbranih del je kustos zastavil teme, ki so v galerijskih prostorih prisotne predvsem kot simulacije konstruktivistično oblikovanih napisov. Ti napisi so predvsem na ravni vsebine šibko kontekstualizirani. Kodiranja v ozadju tematskih naslovov, iz katerih bi lahko ponovno sestavili pomene ali odprli vpogled v izbrane pozicije, ni mogoče v celoti razvozlati.

Tako se v zadnjem sklopu z naslovom »Odkritje novega slikarstva« sprašujemo, čemu so bile zanj izbrane slikarske pozicije: Staša Kleindiensta, Katje Pál, Barbare Drev in Ire Marušič, ki se znajdejo pod okriljem enigmatične označbe novega slikarstva. Druščina, združena v odkritju razglašenega novega, se zdi skoraj naključna – proti čemu so združeni? Proti dežju starega slikarstva njihovih kolegic in kolegov? Po kustosovem vodstvu, ki je trajalo pičlih šestnajst minut, se potrdi sum, da je za Medveda »novo« slikarstvo nekakšno osebno odkritje teh štirih pozicij, kar se po njegovem dolgem strokovnem stažu kritika in pesnika zdi skoraj neverjetno.

Vmesni markaciji »Zatemnitev« in »Razsvetlitev« se najočitneje nanašata na optične vtise ter postopke njihovega ustvarjanja. Kljub temu pričakujemo, da bosta razsvetljenski – binarni – kategoriji, v slogu njune zgodovinske prožnosti, tudi tu nosili večplastne pomene. Hkrati se sprašujemo, zakaj je v ospredju njuna dihotomija, namesto da bi se ukvarjali s spektrom med njima, ki se zdi primernejši za prikazane prakse. Če vztrajamo pri tvorbi svetlob in senc, lahko trdimo, da je Mitja Konić slikar obojega, vendar ga zaradi njegove pretežno temne palete kustos uvrsti zgolj v procese prvega. 

Binarni pristop postane še bolj nerazumljiv po branju kustosovega besedila, v katerem najdemo prepričljivejša in jasnejša soočenja z deli, kot smo jim priča v razstavnih prostorih. V razstavnem gradivu je več nedoslednosti, ki so upravičeno sprožile val kritik opravljenega dela. Težave so pogosto vsebinske narave in jih besedilo, ki poskuša zadostiti splošnosti ter hkrati poskuša biti pristransko, ne razreši. Suzana Brborovič se na primer bolj kot na svetlobne procese osredotoča na strukture, kar je povsem drugačna vrsta slikarske operacije. Gledanje njenih del pod naslovom »Razsvetlitev« tudi v besedilu pušča gostjo brez jasnega občutka strokovne umestitve.

V prvem sklopu, naslovljenem »Medium: bogastvo barv«, se Marko Jakše vsekakor ukvarja z barvo, vendar njena medialnost, ki jo implicira naslov, ni primarna vsebina slik. Figure so telo slike, ki ga gradi bogastvo barv, a ne kot procesualna snov ali substanca, temveč kot pripovedno orodje. Dopuščamo možnost, da lahko Jakšeta beremo tudi s tega vidika, vendar bi bila to radikalna predpostavka, ki bi jo bilo treba temeljito razviti in vključiti v celostno predstavitev. Izpostaviti velja slikarjevo delo Oder, ki se razlikuje od njegovega običajnega besednjaka prostorskosti in oblik v njej. Slika je bila v postavitev uvrščena na pobudo slikarja, delo pa lahko razumemo kot potencialno odskočno desko za bolj procesualen pristop k figurativnemu slikarstvu.

Dela, združena v vsakega od štirih sklopov, so si tudi v procesualnem smislu – torej v poti k obliki – tuja. Vprašamo se, h kakšnemu gledanju smo pravzaprav povabljeni?

Težava tematskih sklopov in delitve razstave po avtorjih je na eni strani pomanjkanje specifičnosti vsebine, ki ni konkretizirana v povezavi z deli ali bolje rečeno z imeni, ki so v ospredju. Sklopi ne odmevajo s tem, kar gledamo, temveč se porazgubijo v prah udobnega, preobremenjenega besednjaka o slikarstvu, ki nas pušča »mlačne«. Na drugi strani pa je strategija ločevanja slikarskih izrazov na avtorice in avtorje na skupinskih razstavah slepa ulica. Skupinske predstavitve ponujajo možnost tkanja odnosov med izrazi, njihovo prekinjanje, manipuliranje, ponovno vzpostavljanje in odpiranje še nedorečenih prostorov srečevanja. Toda postavitev v Moderni galeriji delom odvzame možnost zbliževanja onkraj meja platna. Zakaj bi razstavljali različne slikarske kozmose, ki so obešeni v razdelkih po avtorstvu? Kakšna strokovna strategija se skriva za tem?

V kolikor je bil cilj razstave predstaviti veljaven prerez mladega slikarstva, ustvarjenega v slovenskem prostoru, ob upoštevanju vseh manifestacij medija brez konceptualnih ali ideoloških omejitev, je ta projekt tudi tokrat spodletel. Vsebine je premalo za resen pregled. Predstavljena je enoznačno in zmedeno, čemur ni mogoče slediti ne afektivno ne konceptualno. Namesto postavitve premise oziroma hipoteze, ki bi lahko obravnavala nadvse elementarno vprašanje – kako so izbrane slike naslikane –, se je tudi ta razstava osredotočila na individualnost slikarskega izraza, ne da bi ga dodatno umestila v širši kontekst umetniške produkcije. Koliko ponavljajočih se izborov še potrebujemo, preden bomo tvegali ubeseditve in prikaze tistega, kar zaznamuje lokalno slikarsko sceno, ter naredili nekaj korakov dlje od obračunavanja z modernizmom in edinstvenostjo umetnikov?

Začetni, ponavljajoči se fantomski duh, ki pripoveduje zgodbo o koncu slikarstva, je po več kot dvajsetih letih zelo aktivnega ustvarjanja dokončno ugasnil. S tem »lazarjevim« fenomenom nas Andrej Medved v besedilu seznani s konceptualnim ozadjem razstave, za katero se izkaže, da prikazuje slike, ki se s tem konstruktom ne ukvarjajo več. Čas je, da začnemo vedno znova in znova gledati slike ter na podlagi te preproste prakse razvijemo jezik za to, kar gledamo. V iskanju izgubljene vsebine razočaranje izstopi pri Ravnikarjevih velikih vhodnih vratih.

Slika: Marko Jakše, Oder, 2017, Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija