Vse in nič

Te dni se v Galeriji Škuc zaključuje razstava Vse in nič kustosinje Yasmin Martin Vodopivec, ki nas z na videz velikopoteznim naslovom pušča zbegane. Vse in nič, nič in vse deluje na prvi pogled kot prazna dialektika, ki se ne povzdigne onkraj ležerne igre z besedami. Onkraj neke skromne kontemplacije, ko zdolgočaseni premlevamo, ali bi se spopadli s težavami sveta ali pa bi jih raje kar opustili. Se pravi nekakšna kontemplacija, ki se šele odloča, ali bi to sploh bila. Toda ali je ta vtis tudi že vsa resnica? Je preprosta konjunkcija 'vsega' in 'ničesar' le stvar kratkočasja in ciničnega posmeha? Stvar praznih besed, brez pravega mesta v svetovnozgodovinskem teku? Odgovor na ta vprašanja bo zahteval kratek ovinek skozi zgodovinsko-teoretski kontekst, s katerim se razstava postavlja v dialog.

Kot je razvidno že iz spremnega teksta razstave, je njen koncept močno vezan na poglede ruske teoretičarke Ekaterine Andreeve. Ta se v podobno naslovljeni knjigi Vse ali nič med drugim loteva analize del Ilye Kabakova in Timura Novikova. S tem poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj preostane po veliki izpraznitvi Malevičevega kvadrata. Torej ko se vse, kar je, vsa sovjetska vsakdanjost zgrne v neizhodni nič. V veliko luknjo na stropu Kabakove instalacije Mož, ki je poletel v vesolje iz svojega stanovanja, ki za sabo pušča le nered zaprašenega propagandnega materiala.

Po Borisu Groysu je Malevičev črni kvadrat nekakšen portal v četrto dimenzijo. Portal v vesolje oziroma kozmos, ki je buril domišljijo ljudstva in v šestdesetih letih povzdignil kult sovjetskega avstronavta. Nanj je v veliki meri vezan historični optimizem, ki ga nazadnje pokonča tesnoba vsakdanjega človeka. Torej tesnoba človeka, ki ni več pripravljen čakati na obljubljeno kolektivno odrešitev in se raje kot omenjeni Kabakov protagonist izstreli v vesolje kar sam.

Polet v vesolje, avantgardistični ideal in eden izmed ciljev ideološke tekme med Zahodom in Vzhodom, se je s tem premestil iz kolektiva v roke vsakdanjega posameznika. 'Nič', velika izpraznitev ali luknja v stropu Kabakove inštalacije pa se je tako izkazala za novi 'vse'. Za novo 'sovjetskost', ki se poraja v sami nemožnosti revolucije; v obupu, ki ji sledi. Zato smo priča dvojnemu prehodu. Prehodu iz 'vsega' v 'nič', ki ga zaznamuje zlom historičnega optimizma, in prehodu iz 'niča' v 'vse', ki ponudi možnost nove 'sovjetskosti'.

Ravno ta dvojni prehod pa je tisto, na kar cilja dotična razstava. Z razstavljenimi deli slovenskih umetnikov Sanele Jahić in Marka Požlepa, ukrajinskih umetnikov Nikite Kadan in Žane Kadirove ter ruskih umetnikov Vladimirja Logutova in Timofeja Radje razkriva domnevne premike na terenu, kjer spremembe niso možne. Videi Vladimirja Logutova tako prikazujejo vsakdanje mestne prizore, v katere vdira lebdeči ali kotaleči se prometni znak oziroma znak prepovedi. Ta prisili gledalca, da se ove svojega pogleda ali perspektive. Realnost je na ta način popačena s sebi lastnim, toda podivjanim elementom, ki pa razkriva sicer spregledane vsebine.

Na podoben način vdirajo tudi barvne keramične ploščice ukrajinske umetnice Žane Kadirove. Umetnica jih postavlja v stare gospodinjske posode, ki delujejo kot znanilke neke pretekle dobe. Posode so zapolnjene z dopolnilom, ki jim je sicer tuj, a hkrati deluje kot vez med preteklostjo in sedanjostjo. Lahko bi rekli, da gre v obeh primerih, tako pri Kadirovi kot prej pri Logutovem, za razkrivanje vrzeli in za njihovo paradoksno zapolnitev, ki omogoča artikulacijo doslej neizrečenega in refleksijo doslej nereflektiranega.

Omenimo lahko še slovenskega umetnika Marka Požlepa in njegovo delo One Dog, a Man and an Island, ki se s svetom, praznim smisla, spopada podobno kot Kabakov mož, ki je poletel v vesolje iz svojega stanovanja. Zoperstavlja se mu le z lastno eksistenco. To pa prikazuje video projekcija, na kateri je videti moža, obdanega s črnino, ki jo razblinja le njegov zeleni obris.

Do katere mere se razstavljena dela uspešno umeščajo v izbran zgodovinsko-teoretski kontekst, puščamo odprto. Zaznamovana s strani sedanjosti so dela soočena z drugimi ovirami, kot so te sovjetskih nekonformistov. Prav tako ne smemo zanemariti same nacionalnosti razstavljajočih umetnikov, ki zaradi aktualno-političnih razmer tvorijo še drugo linijo interpretacije. Vsa večplastnost razstave pa kljub temu ostaja latentna, da ne rečemo kar zanemarjena. Neposredno je ne nagovarja niti sam spremni tekst, ki se kvečjemu zateka k prijetno zvenečim zdravorazumskim reklom, kot je to, ki pravi, da "čeprav je resnična sprememba malo verjetna, smo ji bliže že zaradi dejstva, da o njej razglabljamo". Tako se je težko znebiti vtisa, da razstava še preveč ustreza svojemu naslovu in obiskovalcu ponudi vse in nič.