Z roko v zid

Do 21. januarja si v galeriji Vžigalica lahko ogledamo razstavo Hibridizakcije, od 1995 do danes. Retrospektiva, ki jo je kuriral Jani Pirnat, predstavlja sedemnajst performansov italijanskega umetnika Giovannija Morbina. Nastala je kot poklon Ljubljani, kjer je Morbin leta 1995 izvedel prvo performativno akcijo serije, ki jo je kasneje poimenoval Hibridizakcije. Za posebno priložnost je pripravil najnovejšo, sedemnajsto hibridizakcijo Zimzeleni, ki jo je izvedel na dan otvoritve razstave.

Beseda hibridizakcija lepo povzema bistvo Morbinovih performansov. Prav vsak od sedemnajstih je nekakšna hibridizacija, torej združenje človeka z drugim bitjem, naravo ali pa arhitekturo. Vse hibridizakcije združuje tematika sožitja ali raje soodvisnosti vsega živega. To je jasno že pri Hibridizakciji nič, imenovani Free dom. Leta 1995 se je Mórbin s približno štiridesetimi udeleženci zaprl v enega izmed zaporov Metelkove in tam ostal, dokler eden izmed udeležencev ni izrazil želje, da bi celico zapustil. Performans opozarja na to, da je svoboda stvar skupnosti.

Za relevantnost drugega člena besede – akcija – poskrbi medij, ki ga uporablja Morbin. Kot prikazuje že prvi, so performansi izvedeni v stilu happeningov Allana Kaprowa s pridihom ironije devetdesetih. Nekje na meji med načrtovanim in naključnim združujejo vsakdanje s poetičnim in absurdnim. Hibridizakcije niso strogo izvajanje scenarija, ampak udejanjanje koncepta skozi akcijo z odprtim zaključkom.

Dokazi sedemnajstih takšnih performansov so razpršeni po galeriji brez očitnega vrstnega reda. Verjetno je tako zaradi prostorskih omejitev. Večinoma so hibridizakcije namreč predstavljene z videodokumentacijo, ki se od tresočih, pikseliziranih »nineties« posnetkov skozi leta razvija v vse bolj kvalitetne in režirane videe. Nekatere gledamo na ekranih, drugi so v levi zatemnjeni sobi projicirani na steno, preostali performansi pa s slikami in objekti polnijo prostor vmes. Čeprav vsaka hibridizakcija vsebinsko lahko stoji sama zase, je na retrospektivah ponavadi zanimivo ravno razvijanje umetniške prakse skozi čas. S pomočjo tlorisa v vodniku po razstavi si jih zato lahko ogledamo kronološko, kar sicer pomeni, da včasih prehajamo sem pa tja, iz sobe v sobo.

Četudi se na vrstni red ne oziramo, je vodnik nujen pripomoček. V njem so kratki opisi del, ki jih drugje na razstavi ni, in fotografije, ki se pogosto razlikujejo od tistih na stenah. Podatki so nujno potrebni, ker kontekstualizirajo posnetke, fotografije in objekte, ki jih vidimo. Vodnik nam da vedeti, da, kot je pogosto pri takšnih performansih, gledamo predvsem dokumentacije umetniškega dela in ne umetniškega dela samega. To se je zgodilo nekje drugje, ob nekem drugem času. Vsaj tako se zdi na prvi pogled.

Dvoumnost meje med umetnino in dokumentacijo je morda še najbolj očitna pri hibridizakciji, imenovani Telo. V vodniku vidimo sliko zaplate zemlje v obliki človeškega telesa. Na njej se razrašča solata, ki jo je umetnik približno mesec dni obdeloval z mešanico vode in svoje krvi. Primarnim gledalcem je bila ta faza dela predstavljena v videoposnetku, ki se je vrtel za umetnikom medtem, ko je za mizo pripravil in pojedel skledo solate. Tiste, ki jo je pridelal, predvidevamo. Nam pa je v galeriji poleg teh informacij na voljo samo posnetek Morbinovega obroka. Obdelovanja zemlje sploh ne vidimo. Večfazna dokumentacija lepo povzema dinamičnost tega, kar je pri Morbinu umetnina. Iz prvotne akcije se razvija vse več plasti. Umetnik se igra s tem, katero fazo bo bolj ali manj eksplicitno pokazal, pri čemer je pomembno le, da koncept sožitja človeka z naravo ostane razviden.

Čisto drugače pa dojemamo že omenjeno hibridizakcijo Free dom. Morbina in njegove soujetnike je, kot kaže, s kamero ujel kar eden od udeležencev. Na posnetku je videti predvsem glave stisnjene množice. V ozadju se slišita Morbin in prevajalka, ki razlagata pomen performansa. Preglašajo ju smeh udeležencev in pristni komentarji v smislu [cinično] »ta se heca«. Vsekakor je posnetek torej dokumentacija – gledamo gledanje umetniškega dela.

Spet čisto drugače pa je predstavljena štirinajsta hibridizakcija, Moja teža na meni. Triurni performans se je prvič odvil februarja 2023. Med njim Morbin na posebej oblikovanem sedišču na sebi nosi sedeminšestdesetkilogramski marmorni objekt. Tri ure torej, kot obrazloži besedilo, nosi svojo težo. V galeriji Vžigalica od hibridizakcije ostaneta samo sedišče in marmor, ki se drug drugemu popolnoma prilegata. Modularno sedišče torej ni niti avtonomni umetniški objekt niti dokumentacija. Ali pa je mogoče oboje hkrati. Hibrid, če želite. Slika sedečega Morbina v vodniku objekt sicer popolnoma kontekstualizira. Je pa tako dovršen in zgovoren, da bi v galeriji lahko preživel tudi čisto sam.

Drugi objekt, ki prav tako ni dokumentacija, je opeka, imenovana Poganjek. Na piedestalu je postavljena navpično, z ene strani pa v navidezno enakem materialu iz nje gleda palec. Kip spremlja video hibridizakcije z naslovom Bodybuilding. Zanjo je Morbin osem ur stal z roko v steni. Natančneje, osem ur je bila njegova roka del zunanje stene enega izmed zaporov na Metelkovi, dokler ni Morbin s celotnim telesom postal nekakšen privesek stavbe. Poganjek je torej pomanjšana verzija hibridizakcije – predstavlja gradbeni element s človeškim poganjkom. Je delo res nujno? Potreba po dodatnem fizičnem objektu sporoča, da v prvotni akciji umetnik še ni vsega povedal. Tako hibridizakciji morda nezasluženo pripiše nezadostnost.

Razstava se torej nejasno giblje med dokumentacijo preteklih performansov in razstavljanjem umetniških objektov. Dvoumnost razstavljenega pri nekaterih hibridizakcijah uspešno dopolnjuje dinamičnost Morbinovih akcij. Pri drugih pa se zdi, da je nekaj razstavljeno samo zato, da je. Te hibridizakcije bolj prepričljivo predstavi enostaven opis v vodniku. Ostalo jih kaj hitro strivializira, no, čeprav so nekateri koncepti že sami po sebi nekoliko izrabljeni. Kljub temu da vse hibridizakcije povezujeta tematika in seveda umetnikov pristop, so vsaka po svoje formalno specifične. Vredno bi se bilo vprašati, kakšna predstavitev najbolj ustreza vsaki. Prav tu se zdi razstava nepremišljena. Deluje kot arhiv vsega materiala, ki so ga organizatorji imeli na voljo. Nekaj je bilo postavljeno v prostor, nekaj vključeno v vodnik, pri čemer ni čisto jasno, na podlagi česa so to delitev sprejeli in zakaj je vse to potrebno.

Najnovejšo hibridizakcijo Zimzeleni je Morbin pripravil izrecno za otvoritev razstave. Pred prihodom je nekaj časa kosil travo in pustil, da ga prekrijejo drobci rastlin. Potem pa se je, spokojen in pokrit z odtenki zelene, s kosilnico v roki odpravil na otvoritev. Prišel je tak, kot je. Neprečiščen, nepredelan. Takšna je prišla tudi razstava, takšni ostanemo tudi mi.

Pisala je vajenka Kara.