Zgolj napolnjevanje prostora?

Razstava Dimitryja Orlača z naslovom Spomin/Prisotnost, ki so jo odprli 28. novembra lani in bo trajala še do 16. februarja, je del obsežne donacije Moderni galeriji. Dimitry Orlač se je rodil leta 1956 v Kopru, od tretjega leta dalje pa živi v Franciji. Na pariški Sorboni je končal študij filozofije, nato pa še študij na Akademiji likovnih umetnosti v Bordeauxu. Živi in dela v Parizu, tu in tam pa še vedno razstavlja v Sloveniji. Proces ustvarjanja ene izmed njegovih grafitnih slik je bil recimo na ogled v Mali galeriji na prehodu iz leta 1997 v 1998. V prostorih Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, krajše MSUM, je razstavljenih več kot petdeset umetnikovih del: grafitne in akrilne slike ter velike pleksi plošče z gravurami. Kustos razstave je Igor Španjol.

Razstavljene slike z različnimi tematikami so nastale v različnih obdobjih, vendar imajo vse isto rdečo nit. Vsem delom je skupno, da so napolnjena z majhnimi, a gosto vstavljenimi elementi. Ti so včasih tako prenapolnjeni s potezami, besedami ali znaki, da jih ni mogoče več razločevati med sabo. Prav to napolnjevanje pa je mogoče interpretirati kot vezni del med dvema sklopoma razstave, ki se navezujeta na skupni naslov: Spomin/Prisotnost.

Razstava je razdeljena na dva dela, oba sta v drugem nadstropju MSUM. V prvem delu, ki se nahaja v prvih štirih sobah, tematika spomina še ni neodvisna od zgodovinskih in kontekstualnih dejavnikov, v drugem delu, ki je razstavljen v naslednjih treh sobah, pa se pojem spomina že osvobodi konteksta zgodovine. Nasploh je muzej kar veselo razsipen z dodeljevanjem prostorov dotični razstavi. Ti so veliki, dovoljujejo pa tudi ločevanje del po manjših sklopih. Že če na hitro preletimo oba dela razstave, je jasno, da se tematsko polje celote nanaša na dve glavni vprašanji stroke: vezanost tematike in umetnosti na aktualno pozicijo v času oziroma na polpreteklo zgodovino ter spraševanje umetnosti o umetnosti. Obe vprašanji, vezani na dela, pa povezujeta motiva spomina in prisotnosti; na tehnični ravni je to prikazano z zgoščenostjo elementov, ki delujejo kot nekakšen vseprisoten horror vacui. Jasno je tudi razdeljevanje na prisotnost ali odsotnost elementov v formatu.

V prvem sklopu je v delih vedno prisotna pisava. Ta je na začetku napisana s črnilom ali grafitom na črno podlago, v zadnjih dveh sobah pa je vgravirana v pleksi ploščo. V delu z naslovom Izgubljena beseda, ki ga sestavlja več posameznih slik iz gostega besedila, zapisanega z nerazločno pisavo, avtor osami nekaj presledkov med besedami in opozori na praznine med gosto pisavo, ki jih nato v drugem delu prikaže ločeno kot avtonomne likovne tvorbe, z akrilom naslikane na platno. Delu sledi triptih pleksi plošč z vgraviranim besedilom, ki je zaradi svoje zgoščenosti neberljivo, v planu pred tem pa je prav tako vgravirana preprosta suprematistična kompozicija iz diagonalno ležečih štirikotnikov, ki ni v celoti razvidna, ker so v planu pred njo zopet vgravirani obrisi lobanj. Triptih je v treh primarnih barvah: rdeči, rumeni in modri. Prvi sklop zaključujeta dve veliki kompoziciji, sestavljeni iz obrisa peterokrake zvezde v sredini, okoli tega pa so prilepljene slike tragedij polpretekle zgodovine, kot sta npr. prizor napalmske deklice iz vojne v Vietnamu in teroristični napad na dvojčka 11. septembra 2001. V sprednjem planu stoji ista suprematistična kompozicija kot v prejšnjih delih. Nedvomno se je Orlač s tem zgledoval po Maleviču.

Vse slike v prvem delu razstave tvorijo trije elementi: pisava, znak in realna slika bodisi historičnega trenutka bodisi lobanje kot simbola za ta tragični trenutek. V govorici predstavljajo jukstapozicijo med seboj povsem različnih vprašanj v umetnosti. Na enem polu so dejanske grozote zgodovine, ki obstajajo neodvisno od umetnosti, na drugem polu pa je tako imenovana čista umetnost brez zunanjih vplivov. Vmesno točko predstavljajo znaki, ki sicer bivajo v našem skupnem zavedanju, vendar niso tako surovi kot slike umirajočih niti ne tako objektivni, kot so geometrijski znaki v vsej svoji primarni popolnosti. Nasprotje med tematsko razdeljenimi plani zaradi tolikšne razlike deluje skoraj sarkastično. Dva ločena svetova sta podana v zelo nedvoumni medsebojni primerjavi. Takšno združevanje nepopolnega, ki je vezano na človeško, in popolnega, ki je reprezentirano z umetniškim, vzbuja nelagodje zaradi prevelike disonance dveh polov ter deluje kot boleč opomnik na človeško zmotnost. To je značilno predvsem za modernistični dualizem, ki pa je z zornega kota sodobne umetnosti že konservativen.

Od vplivov Maleviča pa k Pollocku: če bi lahko tematiko prvega dela razstave primerjali z delom pionirja suprematizma, bi bilo možno drugi del primerjati z ustvarjalnim procesom Pollocka oziroma z akcijskim slikarstvom. V drugem delu sta pojma spomina in prisotnosti raziskovana skozi samo likovno površino v okviru procesa likovnega snovanja. Sicer pri Orlačevih delih ne gre za pretirano akcijo in dramatičnost, ker gre za prekrivanje platna velikih dimenzij z več nanosi grafitnega svinčnika, a poudarek je vseeno na nastajanju. Umetnik je ves proces ustvarjanja tudi dokumentiral; film je predvajan v sklopu razstave. Na veliki steni poleg grafitnih slik oz. risb je še pregledno prikazan proces prekrivanja in plastenja.

Tako začnemo delo dojemati ne le kot končni produkt, temveč vzamemo v obzir celoten proces tvorjenja likovnega dela, ki je zaradi velikosti formata in majhnosti potez nanašanja za ustvarjalca še toliko bolj mukotrpen. Proces gradi likovno delo, hkrati pa spreminja umetnika samega, zato imajo razstavljena dela bolj dokumentarno vrednost oziroma služijo kot opomin na že izvršeno in izkušeno umetniško delo. Umetnik s tem opozarja na pluralnost faktorjev, ki spadajo k sami celoti umetnine.

Razstava preko vprašanj tematskosti preide na vprašanja stroke o stroki. Glede na to, da so dela nastala v različnih obdobjih, je logično, da nekatera izmed njih delujejo nesodobno, vendar nas že narava razstavnega prostora napelje na ne preveč drzna pričakovanja. Večji del prvega nadstropja zgradbe napolnjuje stalna zbirka, celotno drugo nadstropje pa je namenjeno obravnavanemu umetniku. Orlačeva dela so osvetlila aspekte umetnosti, ki so kot nekakšna mešanica med mehaničnim grafitnim čečkanjem predstavnika akcijskega slikarstva Cyja Twomblyja z začetka sedemdesetih let in kontemplativnim preštevanjem riža Marine Abramovič s konca istega desetletja. Takšne vrste izražanja umetniških misli so bile očitno prisotne že kar nekaj časa pred odprtjem te razstave, zato se poraja vprašanje, zakaj je bil avtor blagoslovljen s tako velikim delom razstavnega prostora. Nič ni narobe z odkrivanjem starih konceptov preko njim pripadajočih tehnik - umetnik je vendarle na direkten način artikuliral določene misli, a vsako umetniško delovanje ima svoj čas in prostor, pričujočega pa ne bi smelo biti toliko v muzeju sodobne umetnosti, kjer po drugi strani prav tej sodobni umetnosti namenijo le borne kotičke.

Spominu je prisostvovala vajenka Taja.