Zmago Jeraj vs. liminalni prostori vs. film noir

Razstava Zmaga Jeraja z naslovom Z visokim korakom prestopim okensko polico se je odprla v Mednarodnem grafičnem likovnem centru – po domače MGLC-ju – 8. marca letošnjega leta. Kljub količini in raznolikosti razstavljenih umetniških del naj ne bi bila pregledna razstava, ampak raje tematsko zasnovana postavitev. Zmago Jeraj je predstavnik povojne generacije slovenskih umetnikov, ki so se v 60. in 70. letih vračali k figuri in ji dodajali pridih subjektivne ekspresije, Jeraj pa je figuri sledil tudi v 80. leta s pojavom tako imenovane nove figuralike.

Razstava v MGLC-ju ne skopari s širino in raznolikostjo materiala, ki je ponujen obiskovalki. Na ogled je postavljeno vse: od štafelajev, preko filmov, do fotografij in sitotiskov. Razstavljena dela so uvrščena predvsem v Jerajevo zgodnjo zrelo fazo iz konca 60. in 70. let. Umetniška dela druži lajtmotiv prehajanja, morda celo prestopanja, kakor napoveduje že naslov sam, pa naj gre za prestopanje skozi okna in vrata, ali pa tiste dejanske prehode iz galerijskega prostora A v galerijski prostor B. Spet drugič pa bi lahko prehajanje razumeli kot nepopolno - figure na Jerajevih delih se pogosto zdijo ujete nekje v medprostoru ‒ med tostranstvom in onstranstvom. V gledalki ti prostori, polni temačnih kotičkov in antropomorfnih senc, vzbujajo občutek nelagodja, kljub temu da so konglomerati dobro znanih motivov: domače jedilnice, stola, majhnega vrtička, mizic in pogledov skozi okna domačega stanovanja na eni strani proti Savskim stolpnicam, na drugi pa proti Kamniško-Savinjskim Alpam.

V Tivolskem gradu se razstava širi skoraj čez celotno prvo nadstropje, kar je v MGLC pač klasika. Postavitev je zasnovana brez posebno označene poti premikanja obiskovalke. Gledalka pa sprva ni takoj potisnjena v svet Jerajevih najbolj značilnih del, ampak jo v postavitev vpelje njegovo dosti manj poznano zgodnje video delo. Kurator razstave Gregor Dražil, predvsem pa oblikovalka razstave Toni Soprano Meneglejte sta razstavo zasnovala ambientalno - kurator se ni ukvarjal le z lokacijo del, ampak tudi z okoljem, v katerega ta dela postavlja. Takšna praksa je v slovenskih institucijah postala resnično trendi in kul šele pred kratkim. Za MGLC pa je potiskanje ambientalnosti v ekstrem svež piš vetra, saj je obiskovalka v njihovih prostorih najpogosteje priča klasično – danes bi lahko rekli že skoraj tradicionalistično – zasnovanim razstavam. Skratka: uokvirjene grafike, druga poleg druge, na belem zidu z manjšimi odstopanji, ko pride do uokvirjanj del. Z visokim korakom prestopim okensko polico je eklektična mešanica estetike filma noir, jugonostalgije, zamaknjenih figur v izpraznjenih prostorih ameriškega realističnega slikarja Edwarda Hopperja in destilata barvne skale Jerajevih del. Prostor je poln navezav in referenc na posamezna umetniška dela in na Jerajev opus – poseben šautaut gre Jerajevi scenografski karieri.

Za zagrnjenimi okni Tivolskega gradu se skriva prehod v gledališko kuliso, primerno detektivki, ki se dogaja v zadnjih letih pred razpadom Jugoslavije. Skozi vrata prostorov se včasih pogledi odpirajo v naslednjega, včasih pa so pogledi med prostori prekinjeni s knaufastimi stenami. Sobe so opremljene s pohištvom in svetili, ki bi jih prej kot v galerijskem prostoru videli v kakšnem finem hipsterskem butiku, ki nadobudnim ljubljanskim jugonostalgikom prodaja predelano retro pohištvo in svetila – najbolj hot roba naj bi bili Kraljevi stoli in Meblo luči. Pravi ali knauf zidovi so kakor kulise prepleskani v barve, ki zrcalijo Jerajeve: rdeča, temno modra, turkizna in črna. Ključen element ustvarjanja atmosfere je nedvomno osvetlitev prostorov in umetniških del, ki včasih prestopi linijo eksperimentacije in izpade, vsaj za namene ogleda razstave, rahlo nerodna, mestoma celo nadležna. V enem izmed prostorov se na primer kvadratast žaromet pomika po steni od leve proti desni, kakor da bi prostor osvetljevale luči avtomobilov, ki se ponoči vozijo mimo okna. V kolikor obiskovalke ne moti lovljenje svetlobnega žarka od leve proti desni in posledičen omejen čas ogleda posameznih likovnih del, je efekt učinkovita metoda za ustvarjanje rahlo nelagodnega, vendar hkrati nostalgičnega vzdušja. Ponovno se težave z ogledovanjem del pojavljajo v drugih prostorih, kjer so dela osvetljena le z bralnimi lučmi. Ob ogledu razstave je obiskovalka opazila skupino najstnikov, ki so si pri ogledovanju Jerajevih fotografij pomagali kar z lučjo mobilnega telefona. Dostopnost razstave je tako postavljena pod vprašaj. Če imajo težave z ogledom umetniških del najstniki z ajfouni, kako naj k ogledu pristopajo slabovidni?

Razstave, ki zavzemajo celoten razstavni prostor od stropa do parketa in stopajo po meji Gesamkunstwerka, so v letošnji in lanski razstavni sezoni vzklile tako v Ljubljani kot drugod po Sloveniji. Opozarjam predvsem na Umetnostno galerijo Maribor in razstave, ki so nastale pod kuratorsko roko Jureta Kirbiša in njegovih sodelavcev. Kot najbolj avtorsko zasnovano pa bi lahko nedvomno označili zdaj že skoraj razvpito razstavo Spekter: 70 let zbirke UGM, ki jo je osnoval oblikovalec David Tavčar. Ta je umetniška dela, segajoča od 19. stoletja do danes, razpostavil po živopisanih in črtastih tapetah, na živo pisanih podstavkih ali pa kar horrorvacuistično nametana drugo ob drugem. Tako se je stvarem streglo na salonskih razstavah 19. stoletja, kjer so bila platna deležna podobnega zlaganja kot padajoče raznobarvne kockice pri Tetrisu - poteza, ki danes, ko je skoraj smrtni greh postaviti en okvir preblizu drugega - kratko malo - drzna.

Podobno, a manj drzno, se razstav lotevajo tudi kuratorji ljubljanske Cukrarne, kjer vedno pogosteje naletimo na zidove, prepleskane v zamolkle barve; pri srcu jim je predvsem chartreuse – hibrid med rumeno in zeleno. Tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) ne zaostaja – ambient bolj ne kot ja. Kljub trendom pa se večina drugih večjih ljubljanskih galerij takšnim razstavam vztrajno izogiba – razstave, ki bi nosile prepoznaven pečat kuratorjev, so na primer v Moderni galeriji in Mestni galeriji neviđene. Razstava Z visokim korakom prestopim okensko polico je tako nad vsem zanimiva izkušnja galerijskega obiska. Ne le zaradi svoje sposobnosti, da obiskovalko ponese v popolnoma drugačen svet, ampak tudi zaradi pestrosti del, ki učinkovito komunicirajo z okoljem, v katerega so postavljena.

Jeraj je najbolj poznan in v pregledih sodobne slovenske umetnosti vedno omenjen ob svojih doprsnih portretih, na katerih so v hermetične enobarvne prostore postavljene figure, ki v gledalko zrejo s praznimi pogledi ali pa skozi raybanke z zatemnjenimi stekelci. V MGLC-ju pa se tokrat poudarja predvsem njegova dela, pri katerih so še bolj anonimizirane figure ujete v liminalne prostore – skoraj tako kot je obiskovalka ujeta v zaporedje kvazi dnevnih sob, ki sestavljajo razstavo. Tako Jerajeve figure kot gledalka Jerajevih del so ujeti nekje med domačnimi fotelji in prežečim vzdušjem lastnega okolja. Le kako lahko uživajo, če pa je morda v drugem prostoru ali pa v temnem kotu sobe, za vrati, pod oknom preži nekaj, nekdo?

Filma noir nikoli ne gleda Neža Véngust.

Naslovna slika: spletna stran MGLC