Javni prostor in velemesto

Spoštovane in spoštovani, poslušate štiriinštirideseto oddajo Hertz Arhitektur.

Javnost, javna oziroma civilna sfera so pomembni pojmi političnih in družbenih teorij, ki se pogosto ‒ v takšni ali drugačni obliki ‒ prikradejo v akademske, aktivistične ali pa gostilniške razprave. Ti izmuzljivi pojmi so vsakič znova drugače definirani ali pa je njihova opredelitev posplošena do takih skrajnosti, da jo lahko prav vsakdo napolni s svojimi vrednotami. Nekoliko sumljivo je, ko v tovrstnih razgovorih enaki pojmi nastopajo v zagovor nasprotujočih si stališč. Že samo zato si jih je vredno ponovno in tokrat še nekoliko pobližje ogledati. Ker pa prav vsaka oblika družbenosti slej ko prej straši tudi po prostoru, lahko na tem mestu tovrstnim razpravam ponudimo vpogled v specifične prostorske razsežnosti teh pojmov, ki pa seveda nikoli niso abstraktne, nevtralne in brez zgodovine. Tokrat torej o javnem prostoru.

Ne gre nam za obče razpravljanje o javnem prostoru, za obče principe, vrednote, potrebe, za tisto, kar predstavlja središče humanistične govorice. Gre nam raje za razsežnosti sodobnega javnega prostora, ki jih prevladujoče liberalno čaranje nekaterih javnih intelektualcev hote ali pa nehote zamolči, spregleda ali potlači. Ko rečemo sodobni, mislimo na javni prostor, ki pripada čisto določeni zgodovinski formaciji s specifično družbeno-zgodovinsko, torej razredno določeno obliko. Osvetliti želimo povezavo med konceptom javnega prostora in objektivnimi materialnimi silami. Navsezadnje pa želimo ugotoviti, ali je pojem javnega prostora, kot ga razumemo danes, sploh še primeren za opis naše družbene realnosti. 

Analizo sodobnega javnega prostora moramo kakopak začeti v času emancipatornih naporov buržoazije. V mestih se je vzpostavil razred z identiteto, zgrajeno na verigi razlik, ki se nanašajo na nekoga, ki ni pripadal niti duhovščini niti plemstvu, ni delal s svojimi rokami in je posedoval neodvisna finančna sredstva. Razred, izvzet iz fevdalne jurisdikcije, a prikrajšan za privilegije aristokracije. In prav ta položaj med tlačani in plemstvom je položaj, ki ga je hotela meščanska kultura preseči. Meščanske vrednote so se najprej razvijale neodvisno od moči tega razreda, še preden se je meščanstvo okrepilo kot morebitni novi vladajoči razred ‒ ko je meščanski razred že lahko mislil in pesnil, ni pa še smel samostojno delovati. Salon postane žarišče kulture, v katerem se razvijajo ideje, specifične oblike oblačenja, izražanja, mišljenja in omike. Skratka, razvijalo in pililo se je tisto, kar jih je razlikovalo od drugih razredov. Prav prostori salonov kot priviligirani kraj meščanstva so bili odločilni za vzpostavitev civilne ali javne sfere, ki je nastopala kot družbeno-politični kontrast dvorski družbi visokega plemstva. Meščanstvo je vzpostavilo prostor, ki ni priznaval privilegijev aristokracije in je omogočal vzpostavitev meščanstvu lastnih načel, torej sfero, v kateri lahko meščanstvo uveljavlja svoje interese.

Po zadostni akumulaciji ekonomske in politične moči, ko premožno in izobraženo meščanstvo preplavi zahodno Evropo, si buržoazija izbori tudi primat nad mestom. Salon se razširi na ulice in trge, se pravi, prostorska manifestacija javne sfere ni več samo sobana v meščanski vili, temveč tudi odprt mestni prostor. Pojmi in pravila vedenja ‒ civiliziranost, omika, izobraženost, poštenost, okus za glasbo, modo in literaturo ‒ s katerimi se je vzpostavljala meščanska identiteta, so bili tudi sestavni del visoke plemiške družbe. Buržuji te oblike prevzamejo, premestijo in predelajo, še zmeraj pa ostajajo znotraj enakih kategorij. Podobno je že aristokracija razvila logiko organizacije mestnega prostora, ki služi socialno-vizualni segregaciji in je namenjena prezentaciji moči. Vzpostavili so kuliserijo ulic in trgov, na kateri so občasno uprizarjali svojo suvereno oblast. Bodisi s kamenjanjem nepridipravov bodisi s proslavami, ki kažejo na njihovo veličino. Za razliko od svojih predhodnikov, ki so imeli sedeže oblasti na dvorih in v samostanih ter so v mestni prostor posegali samo občasno, je središče meščanskega političnega delovanja prav javna sfera in z njo javni prostor, ki združuje dvor in proslavo ‒ interno delovanje in delovanje v razmerju do drugih družbenih razredov. Performativnost mestnega prostora je torej podedovana iz prejšnjih obdobij, toda razlika ni samo v zamenjavi aristokratske simbolike in nastopa z meščanskima, zamenja se tudi dogodek ‒ v smislu enkratnega spektakla sekanja glave ali slavnostne ceremonije ‒ s konstantnim uprizarjanjem brez začetka in konca. Trg ni več namenjen absolutističnemu spektaklu moči, temveč je zasnovan kot kraj zborovanja, razprave in prostočasja. Ta javni prostor ni toliko privilegiran kraj javnosti kot privilegiran kraj reprezentacije meščanske kulture ‒ torej meščanskega zborovanja in razpravljanja ‒, ki pretendira na ustoličenje svojih vrednot kot vrednot celotnega mesta. Gre za težnjo po totalizaciji ene logike, enega tipa funkcionalnosti, ene ideološke dominante, ki poskuša cenzurirati heterogeno sestavo mesta in ga poskuša nadomestiti z njegovo ideološko podobo.

Javni prostor je bil v obdobju visoke meščanske kulture njen nujni, integralni del. Predstavljal je osrednje prizorišče oziroma aparat za širjenje ter utrjevanje meščanskih vrednot in kulture. Vzpostavljal in reproduciral je razredno ločnico ali distinkcijo med omikanim in vulgarnim, med meščani in plebsom, med razsvetljenimi in neizobraženimi. V določenem zgodovinskem trenutku je meščanstvo poleg premoženja, omike, razgledanosti, izbire pohištva, lokacije prebivališča in kulturnega udejstvovanja odlikovala tudi moda. Moška obleka, kot jo poznamo danes ‒ suknjič, srajca in kravata ‒, se je razvila v Evropi v devetnajstem stoletju kot profesionalno oblačilo vladajočega razreda. Skoraj tako anonimna kot uniforma je bila prvo oblačilo, ki je idealiziralo povsem sedentarno moč. Obleka je bila po svojem bistvu ukrojena za geste pri govoru in abstraktnem računanju. Po tem se buržoazno oblačilo, mestna obleka, skoraj bi lahko rekli uslužbenska in uradniška uniforma, bistveno razlikuje od oblačil prejšnjega vladajočega razreda, ki so bila narejena za druge vrste gibanja in kretenj. Ukrojena so bila za ježo, lov, ples, dvobojevanje. Meščanska obleka je, nasprotno, narejena proti gibanjem in kretnjam industrijskega delavca in kmeta. Tudi če so iznajdljivi proleteri ali podeželani po naključju smuknili v buži uniformo, je bila drža delovnih teles v teh oblekah prisiljena, videti so bila nerodna in groba, ker obleka ni bila ukrojena za njihove postave. Delavci so se sicer lahko udeležili tega meščanskega uličnega festivala, ki pa je bil zrežiran tako, da jih je v najboljšem primeru postavljal v vlogo opazovalca, ponavadi pa kar predstavljal kot objekt posmeha, zgražanja in pomilovanja. Na tem mestu opozorimo še na to, da vsaka mestna ulica in trg še nista bila javni prostor, temveč je to tisto omrežje, ki deluje po določilih meščanske javne sfere, ki ji je uspelo vzpostaviti ideološko hegemonijo nad preostanki mestnega prostora.

Če so se vladajoči razredi pred njo identificirali sami s seboj ‒ kralji so se imenovali kralji, duhovniki duhovniki, vitezi vitezi ‒ pa javni prostor kot sedež meščanske oblasti omogoča, da buržoazija, edinstvena po tem, da je navidezno razsrediščena, da ni enaka sami sebi, ohrani svojo zasebnost. To je prav tista zoprna lastnost, iz katere lahko izpeljemo domnevno demokratičnost tega javnega prostora ‒ je polje, na katerem relativno heterogeno meščanstvo rešuje lastne probleme, intelektualne spore in podobno, a so ti problemi vsakič znova le problemi meščanskega razreda. V zadnji instanci pa prav ta demokratičnost javne sfere ‒ in posledično javnega prostora - proizvaja pogoje za vzpostavitev srednjega razreda, ki je zgodovinsko prečil razliko med bogatimi industrialci in obubožanimi delavci. Za srednji razred pa je ključna obljuba zavezništva z vladajočimi, obljuba uslišanja njihovega delovanja v javnem prostoru, ki pa nujno ostaja neizpolnjena.

Začetke dolgotrajnega in heterogenega razvoja meščanske kulture lahko iščemo že v času akumulacije trgovskega kapitala na severu Italije v 15. stoletju, a ko si na koncu 18. stoletja izbori primat nad mestom, lahko govorimo o začetku njenega zatona. Izkaže se, da so buržuji veliko boljši pri izvrševanju oblasti v ekonomski sferi kakor pri vzpostavljanju politike in oblikovanju lastne kulture. Morda je to značilni pečat brezosebnega in indiferentnega kapitala, ki mu služijo. Racionalnost njihovih ravnanj je vselej že racionalnost v okviru, ki ga postavlja blagovna produkcija. Usodna za meščansko kulturno dominacijo prostora je prav reorganizacija mesta, ki jo povzroči sama z mehanizmom javnega prostora in njegovimi učinki, ti pa dosežejo vrhunec v vzpostavitvi velemesta.

Na tem mestu bo zadostovalo, če velemesto opišemo kot občo formo, ki jo je privzel proces racionalizacije vsesplošnih družbenih razmerij ‒ v njem smo takrat, ko je produkcija privzela družbene razloge, ko je produkcija funkcionalizirala potrošnjo. Velemesto je torej idealni prostorski model produkcije in cirkulacije menjalne vrednosti. Kapitalska dominacija odpravlja vsako kvalitativno razmerje in ohranja samo tista razmerja, ki jih je mogoče izračunati. Meščanski javni prostor je deloval kot nosilec sistema vednosti in vrednot, ki jih je vsiljeval materialni realnosti mesta, reprezentiral je idealni model družbe in ga vtiskoval v mišljenje vladanih. Toda 20. stoletje je dokončno uničilo iluzijo, da je obnašanje v prostoru mogoče organizirati v skladu z idealnim modelom, saj je kapitalistični prostor preveč kaotičen, kompleksen in nepredvidljiv. Velemestni javni prostor ne obsoja svojih udeležencev, ne odreja idealnih tipov in ne nasprotuje obstoječemu, temveč nevtralizira in uravnava politično obnašanje. Druga plat razvoja javnega prostora kot privilegiranega kraja meščanstva ‒ veliko bolj daljnosežna in za nas pomembnejša ‒ je torej razvoj javnega prostora kot privilegiranega kraja racionalizacije kapitalskih razmerij. Ker ni prav nobene nujne identifikacije med buržujem in kapitalistom, je meščanska kultura izgubila ideološko vlogo, z njo pa je izginila tudi legitimnost buržoazije kot razreda. Javni prostor, ki deluje po razsvetljenskih načelih, je tako postal odvečen zaradi strukturnih sprememb delovanja kapitalističnih gospodarstev in prostora v njih.

Če je bila nekdaj za ideje vladajočega razreda odločilna ideologija meščanske družbe, so sedaj razvita kapitalistična velemesta polje kulturne raznorodnosti brez vsake norme. Gospodarji brez obraza še naprej oblikujejo ekonomske strategije, ki določajo našo eksistenco, ni pa jim več treba vsiljevati svoje kulture ‒ se pravi, svojih pravil obnašanja, izražanja, oblačenja, okusa za glasbo in literaturo ‒ ali pa tega niti ne zmorejo več. Spremenila se je zgodovinska podoba razredov. Delavci ne nosijo več modrih kombinezonov, za kapitaliste pa niso nujne tridelne obleke. Ta eklektična pojavnost javnega prostora odseva ne le odsotnost enega samega kulturnega ideala, marveč tudi neuporabnost performativnosti kot njegove odločujoče razsežnosti. Pokoritev ne poteka več kot podreditev zunanjemu spektaklu, temveč nas pozove k interakciji in sodelovanju. V tem postmeščanskem javnem prostoru se lahko zgodi vse, a nič ni odločilno. Zanj je bolj določujoča struktura materialnih odnosov kot njihovo uprizarjanje, ki bi uročevalo vladane.

Kriza performativnosti ‒ ali pa vsaj njene odločilne vloge ‒ se v politiki razločno kaže v vedno večjem prepadu med političnimi obljubami in dejanji. Na še bolj zabaven in spektakularen način se o njej lahko prepričamo v razkroju norm političnega obnašanja in porastu klovnovstva med politčnimi voditelji ‒ na tej točki smo že navajeni na radikalno ekscesna dejanja, ki pa na nikakršen način niso usodna. Prazaprav imamo izvrsten dokaz prav na domači politični sceni, kjer je na položaju predsednika vlade akademskega igralca in profesionalnega imitatorja zamenjala lokalna različica klerofašističnega twitter manijaka -- klovnovskega politika par excellence. Ta tragikomični, vsekakor pa nadvse dramatični liberalni ‒ ali pa, če hočete, tudi iliberalni ‒ nastopaški show je prej ekonomizirana kulturna kategorija kot pa produktivna praksa soočanja z materialnimi silami. Uprizarjanje očitno ni več odločilno za tehnike vladanja, tako kot ni koristno za prakse upora.

Nič drugače ni v javnem prostoru. Leta 2019 ‒ še pred začetkom množice koronskih protestov ‒ je po svetu protestirala večja množica ljudi kakor na protestih leta '68. A ti prostorski peformansi niso niti približno dosegli takih političnih sprememb kot slavna boomerska revolucija. Rezultat politične strategije, ki namesto na politično organiziranje stavi na organiziranje protestov, je postavljanje histeričnih zahtev, katerih izpolnitev zares ne pričakujejo niti protestniki sami. Takšna množična prireditev postane karnevalski šum ozadja delovanja razsrediščenega javnega prostora. Protesti imajo več skupnega s koncertom na Škisovi tržnici kot z oboroženo vstajo. V najboljšem primeru gre za višek uličnega gledališča, katerega politična moč je tako ali tako izjemno jalova. Zato nas ne sme presenetiti, da je glavni pobudnik protivladnih protestov prav režiser tovrstnih uprizoritvenih formatov. Uprizarjanje je sicer preživelo in ga še zmeraj lahko obravnavamo kot eno od razsežnosti javnega prostora. Toda družbene in ekonomske razmere, v katerih je performativnost še delovala odločujoče, so se tako zelo spremenile, da danes deluje tavtološko.

Javni prostor kot prostor razsvetljenstva, razuma in demokracije je nekoč res deloval, a ne na način, kot si to predstavljajo njegovi današnji zagovorniki. To liberalno pojmovanje temelji na ostankih nečesa, kar je nekoč bila živa in problematična sedanjost. Meščanstvo ga je v zgodovinskem obdobju, ko je družbeno in ekonomsko še kaj pomenilo, ustoličilo kot središče svojega delovanja in kot aparat za podreditev in udomačitev razrednih sovražnikov. A javni prostor je sčasoma udomačil tudi meščanstvo, mesto pa osvobodil njegovih idealov in ga podvrgel kulturno indiferentnim zakonom kapitalistične produkcije. Prav o izgubi te razsežnosti govorijo dežurni intelektualci, ki objokujejo izginjanje javnega prostora. Odvečnost oklepanja take ideje se kaže v tem, da so njihov habitus in vrednote ostale enake, kot so bile v obdobju vrhunca meščanske kulture, medtem ko je dejanski meščanski javni prostor vmes odmrl in izgubil razredno moč. Spomin na začetke javnega prostora in ‒ pa čeprav površinska ‒ primerjava z našo realnostjo nas obvarujeta iluzij o nekem že realiziranem demokratičnem javnem prostoru, pa tudi ideološke mistifikacije, ki jo sproža liberalna ideologija. Tovrstnim teoretikom javnega prostora ne priporočamo nič drugega, kot da obračunajo z lastno zgodovino in priznajo, da tak javni prostor že dolgo ni več napreden in da nikoli ni bil zares egalitaren.

Sodobno delovanje javnega prostora teži k ukinitvi razcepa med spontanimi nagnjenji množic in delovanjem oblastnih mehanizmov. Vedno bolj deluje na način, ki nas vsaj navidezno v nič ne sili ali prepričuje, nima nobene ideološke, oblastne ali propagandne agende, ne obsoja našega obnašanja po merilih idealnih standardov ali norm. Ne posiljuje nas z vnaprejšnjimi shemami idealnega udeleženca, meščana, omikanca, temveč prožno in neopazno, brez nadlegovanja in sprožanja odporov sodeluje v organizaciji naše dnevne rutine. V osnovi še zmeraj počne to, kar je omogočil meščanski javni prostor, le da bolj sofisticirano, učinkovito in v skladu z nagnjenji svojih udeležencev. Nasprotno od nostalgikov bi lahko celo trdili, da je prav zasebni prostor ta, ki izginja na račun javnega, če tega razumemo v njegovi zgodovinski vlogi kot prostor uveljavljanja interesov kapitalističnega razreda. Bolj kot salon je zdaj primerna prispodoba za javni prostor avtocesta, po kateri se lahko prosto premikamo, a ne moremo ubežati njeni strukturi. Prostor, kjer je vse mogoče, a ni nič odločilno. Jasno je, da se ne moremo vrniti k prostorskim praksam, ki so izdelane na podlagi zgodovinskih situacij in dilem, ki niso več naše. 

A če kaj, smo v tej oddaji poskušali pokazati, da se bo prav vsak poskus političnega prostorskega delovanja ‒ če je kaj takega sploh mogoče ‒ primoran soočiti z realnostjo velemestnega prostora.