Radiotelevizija arhitektura

Spoštovane in spoštovani, ob zadnjem znaku boste prisluhnili devetinštirideseti oddaji Hertz arhitektur.

/////Zvočni posnetek/////

Izjava

Poslušate devetinštirideseto oddajo Hertz arhitektur. Tokrat o oddelku Radiotelevizije Slovenija Biroinvest – nepremičnine, ki je posredno eden redkih javnih servisov, ki deluje na področju zidave. Govorili bomo o gradbenem biroju RTV Slovenija.

Izjava

Leta tisoč devetsto sedeminšestdeset RTV zažene natečajni postopek za izbiro idejnega načrta za stavbo novega televizijskega centra v Ljubljani. Ker je šlo za popolnoma novo, neznano in programsko ter tehnično izjemno zahtevno stavbo, je proces izdelave in izbire – kar je bilo takrat običajno – vključeval študijske ekskurzije ter študije primerov v tujini. Za vodenje, koordinacijo in izvedbo tega velikanskega projekta ustanovijo lasten hišni gradbeni biro.

Izjava

Po dveh letih in s pomočjo švicarskega biroja EGAG, ki je podobno televizijsko stavbo projektiral v Zürichu, je bila izbrana idejna zasnova ekipe, ki jo je vodil France Rihtar.
Izjava

Idejni načrt je poleg osrednje televizijske stavbe – danes dobro poznane dominantne lamele na Kolodvorski – predvidel tudi širitev stavbnega kompleksa proti severu in jugu. Na jugu ‒ čez ulico Komenskega – naj bi stal center filmsko-gledaliških in glasbenoizobraževalnih dejavnosti, proti severu, kjer danes stojita novogradnja Neuhaus in gostilna Stari Tišler, zdaj vpisana pod stavbno dediščino, pa naj bi bil glasbenoproizvodni program.

Zasnova stavbe se je zaradi hitrega tehnološkega razvoja komunikacijskih tehnologij že med načrtovanjem stalno spreminjala. France Rihtar je v predstavitvi projekta v reviji Sinteze reflektiral spremenljivo naravo načrtovane zgradbe:

»Bolj kot parole so nam znane lastnosti bodočih arhitektur, primernih za prilagajanje, kombinacije, mnogofukcionalnost, ki omogočajo improviziranje in spontane gradbene prenovitve in raznosmerne rasti. Razvoj obsežnih arhitektur zahtevane sestavinske zasnove in heterogene uporabe kaže na nekatere značilnosti, ki morda pogojujejo nastanek novih kompleksnih arhitektur na podlagi gradbeno oskrbnih sistemov, sposobnih za spontane in komaj slutene potrebe bodočega razvoja. Vse izrazitejše je prizadevanje po združevanju statičnih nespremenljivih elementov na drugi strani pa površin za mobilne postavitve.«

Ambiciozne napovedi arhitektov v sedemdesetih, ko so sanjali o mobilnih enotah in stalno spreminjajočih se prostorskih organizacijah, so stavile na stalni in eksponentni razvoj standardizacije gradbenih elementov ter industrializacijo gradbenega procesa. Na mestu načrtovanja raznosmerne rasti ostane vzdrževanje statičnih in nespremenljivih elementov. Gradbeni biro RTV Slovenija danes prvenstveno ne načrtuje več pisarniških stavb ali studiev, temveč upravlja, koordinira in prenavlja.
Izjava

Kljub zavedanju hitrega spreminjanja medijske tehnologije in reorganizacije dela, ki ga ta narekuje, prvotnim načrtovalcem ni uspelo v zadostni meri predvideti oziroma dopustiti prostorskih sprememb, ki so nujno sledile. V soočenju počasnega procesa načrtovanja in gradnje ter hitrih tehnoloških sprememb je bila stavba praktično zastarela že takoj, ko je bila zgrajena. Že od samega začetka je torej glavni problem stavbe tehnološka nazadnjaškost. Spremembe v tehnologiji in načinu dela so v naslednjih letih vodile do raznih prilagoditev, predelav in sprememb same stavbe. Največji udarci organizaciji zgradbe so zagotovo opustitev foto filma, digitalizacija in uvedba interneta. Če je bila zasnova v najboljšem primeru zadostna za delovanje v sedemdesetih letih, je vsaka tehnološka sprememba prinesla stihijsko in partikularno predelavo. Zlasti zato, ker so se nadaljnje predelave morale projektirati v finančno, arhitekturno in kulturno vse manj ambicioznih političnih okoljih. Improvizacija in spontane gradbene prenovitve so se uresničile, a ne kot si jih je zamislil Rihtar, ampak tako, da vedno znova proizvajajo nepredvidljive prostorske stiske.
Izjava

Če natančno primerjamo načrte Televizijskega centra v Ljubljani in tistega v Zürichu, lahko ugotovimo, da je zasnova osrednjega dela praktično enaka. Avtorsko delo Rihtarja in ekipe arhitektov ter arhitektk se kaže predvsem v zasnovi ikonične fasade, iznajdljivi zasnovi pisarniškega dela – v katerih namesto sten prostore ločujejo omare – zasnovi pritličja – ki je bilo zasnovano kot razširitev ulice v odprto, zastekljeno avlo, vendar so ga kasneje predelali v dodatne pisarne – in celostna grafična podoba označitev in napisov na stavbi.
Izjava

Uresničilo se je tisto, čemur se je Rihtar želel izogniti, ko je preroško zapisal:

»Prirejenost zasnove se pogosto razhaja z zahtevano dinamiko družbenega in tehničnega dogajanja in je verjetno tako enostavnejša izpeljanka za vse preveč poudarjene umetniške poteze arhitekta. Zastavlja se vprašanje, če ne postajajo konkretne potrebe neke družbe morda le opravičilo nekontroliranim ambicijam, pri čemer pa so zanemarjeni celo najobičajnejši tehnični pogoji za bivanje, za katere smo odgovorni. Tako že ob nastanku ustvarjamo nasilje nad načini uporabe in popolnoma zanemarjamo presnovo v pričakovanem razvoju.«

Kompleksno arhitekturo, ki je nastala skozi serijo improviziranih prilagoditev, danes zaznamuje navidez nepregleden preplet stopnišč, hodnikov, dvoran in pisarn, ki tvorijo zapleten prostorski labirint.
Izjava

Kot nekoliko konkretnejša, a še zmeraj partikularna rešitev prostorskih zagat se ponuja možnost novogradnje.
Izjava

Prostorsko nasilje, ki ga sama umestitev v prostor in organizacija stavbe ustvarjata nad načini uporabe, se verjetno da celovito rešiti samo če začnemo znova – s projektom popolnoma novega stavbnega kompleksa RTV.
Izjava

A stavba RTV na Kolodvorski ostaja ikona. Njena zasnova je ambiciozen prvi poskus druge Švice. Njena fasada iz litih aluminijastih panelov ob kolodvorskih novogradnjah izpade skoraj baročno. Njen položaj je še najbolj jasen izkaz tiste ekskluzivne arhitekturne veščine umeščanja v prostor. Če bi ta projekt bil uspešen v bolj konvencionalnem smislu, bi pomenilo, da bi vas od ljubljanske železniške postaje do centra pospremila vrsta vesoljskih ladij, »primernih našemu duhovnemu in materialnemu potencialu«. A Ulica Moše Pijade, kot se je nekaj časa imenovala Kolodvorska, je že takrat predstavljala simbol temeljne arhitekturne zagate: to, da arhitekturne in urbanistične metode in hipoteze zastarajo, še preden se lahko preverijo v dejanskosti. Skupaj z nemogočo dirko med gradbeno industrijo in komunikacijskimi tehnikami, kot problem vsekakor sluti že Rihtar, stavba RTV prej predstavlja brodolom.

Toda ravno pri brodolomu predpostavke neskončne rasti je ves trud ohranjanja stavbe v trenutnem obsegu toliko bolj poudarjen kot temeljna dejavnost na področju zidave.

Nič človeškega namreč ne cveti samo od sebe. Vsak studio, vsako pisarno, vsako steno se mora vsak dan uporabno obnoviti. In bolj kot je stavba kompleksna, več ravni nenehne uporabne obnove je potrebno, do točke, ko pravzaprav že govorimo o vzporedni strukturi, ki to obnovo zagotavlja.
Izjava

Poslušali ste oddajo Hertz arhitektur na Radiu študent.

Naš sogovornik je bil Robert Unijat, za kar se mu najlepše zahvaljujemo.
Izjava

Prav tako hvala Žanu Šabedru, ki se s prenovo in dozidavo televizijskega centra spopada v svoji magistrski nalogi, za gradivo in informacije.