Častilci zlatega teleta

Ni vsako nasprotje nujno nasprotovanje in ni vsako nasprotovanje porojeno iz nasprotij. Pri razmišljanju o nasprotjih se velikokrat spomnimo na dialektiko, ob pomisleku na dialektiko pa nam ob tezi in antitezi v zavest običajno privre še sinteza, ki ukinja ali bolje rečeno združuje antitetičnosti. Na zanimiv način pa se nemalokrat primeri, da nasprotja na eni ravni obstajajo, spet na drugi jih ni. Zadnja zbirka esejev Denisa Poniž, ki je izšla letos pri Mladinski knjigi, nosi naslov Nasprotja in skozi delo se ob različnih priložnostih sprašujemo o tem zagonetnem pojmu, ki je enkrat evidentno prisoten, spet drugič in v drugačni luči pa večidel odsoten.

Knjiga je sicer podnaslovljena eseji in legende, kar nam že odstira glavni horizont, ki ni usmerjen samo na sedanjost, pač pa je velik del osredotočen tudi na zgodovino, natančneje tisto, ki ji običajno rečemo polpretekla. Omenjeno zgodovinsko obdobje pa je tudi v skladu z zvrstjo prikazano subjektivno in se plete in prepleta s številnimi avtobiografskimi podatki, preko katerih dobivamo uvid v čas, ki ga mnogi nismo živeli, in trenutkom, ki ga živimo. Poleg najdaljšega eseja, ki nosi naslov Avtoportret s pripisom, je še nekaj takih, ki na podoben način razkrivajo posamezne krajše ali daljše odseke avtorjevega življenja. A nikakor ne gre za delo z napačno oznako, pač pa je še vedno velika večina besedil bolj ali manj čisto esejistična in se od avtobiografskega pola odmika.

Eno glavnih obravnavanih nasprotij, a nikakor ne edino ali dominantno, je vsekakor nasprotje med družbenimi sistemi, v katerih se je avtor znašel skozi svoje življenje. Njegovo razmišljanje o času pred osamosvojitvijo odstira marsikateri grenak trenutek in nam kaže tudi številne nerazumne prakse, nepravična dejanja in nepotrebna izživljanja na povsem konkretni ravni. Tako lahko beremo naslednje vrstice: »[K]o me po končanem magisteriju, sveže poročenega in s hčerko – dojenčkom pokličejo v vojsko, je pozni november, mraz, šikaniranja (…), trpim ko pes, razjedajo me tisti koncentrirani srbski vojaški primitivizem, nesmiselni fizični napori in slaba hrana, psovke, neverjetna umazanija in nespečnost.«

Poleg militantno obarvane družbe pa se je v ozadju vedno bil še bolj sofisticiran boj pripadnosti in lojalnosti. Na tem mestu nam pisec govori o služenju Gospodarju, o služenju tistemu, ki ima moč, ki te lahko osreči s fizičnim preobiljem, a ti več kot to ne more dati in več od tega tudi ne odvzeti. Tu gre za stvar osebne integritete in prepričanja v dobro, ki so ga nekateri, kot pravi Poniž, pripravljeni prodati za kos kruha. Za tiste z nekoliko tršo hrbtenico pa je gospodar imel pripravljene drugačne ukrepe. Na eni od strani stoji zapisano: »Ni jih kaznoval odkrito, za to ni imel poguma, ampak na skrivaj, za take, ki niso bili na liniji, ni bilo pravih služb, taki niso smeli objavljati, kar bi hoteli in kjer bi hoteli, niso jim tiskali (…) knjig, doživljali so še druga neprijetna presenečenja.«

A o teh časih, ko še nismo bili samostojni, je bilo povedanega že veliko in zagotovo bomo izvedeli še kaj, zato je dobro omeniti še antipod temu temnemu času, ki ga zaznamujejo demokratizacija, liberalizacija in izhod iz enostrankarskega sistema. Bralec že misli, koliko lepih in dobrih besed bo slišal na račun samostojne države, ko ugotovi, da nasprotje naposled ni nasprotje, pač pa nekaj podobnega, zavito v nekoliko bolj bleščav papir.

Poniž s kritikami na račun naše deželice ne skopari in zapiše: »Če je pred osamosvojitvijo in epohalnim obratom iz totalitarizma v demokracijo smetano v kulturi in umetnosti pobirala klientela ene same stranke, se danes okoli virov denarja drenja mnogo večja množica, ki pripada navidezno različnim strankam, a v resnici so vsi člani ene fiktivne stranke, ki bi se lahko imenovala stranka Zlatega teleta, katere člani častijo eno samo božanstvo, ki se imenuje denar.«

Mlajša generacija se pri tem še toliko bolj sprašuje, kje je tisti opevani napredek, kje je nasprotje glede na prejšnja leta, ki bi preteklost kazal kot zametek kvalitativno superiorne sedanjosti. Vse bolj se zdi, da nasprotij ni in da obstajajo samo nenehne permutacije enega in istega sistema izkoriščanja bolj iznajdljivega v določenem času glede na tistega, ki se mu trenutne metode upirajo. Poniž nam tako poleg številnih drugih tem razgrne tudi zgodovino nasprotja, ki ukinja samo sebe in se bohoti v večnem enoumju.

O nasprotjih je pisal, Tadej Meserko