Bili videli pa živeli

Še en zavzdihljaj nad »dobrimi, starimi časi« tokrat ne prihaja od hipsterskih lobijev, ampak od doktorja kulturologije. Prav tako na srečo vseh ljubiteljev strokovnejšega čtiva danes obravnavano delo ni le spomin. Ni pa niti tisto, kar si predstavljamo pod terminom »strokovno«, tako kot se pri kulturoloških čtivih pogosto zazdi zaradi enostavnosti opisnega jezika. Pred nekaj meseci smo že recenzirali knjigo Made in YU 2015, ki je bila zbirka sociološko-antropoloških ali pač kulturoloških člankov materialnih produktov, postavljenih na piedestal nekega preminulega obdobja z gledišča trenutnega. Obdobja, ki so ga vsi že ravno dovolj pozabili, da se jim na »stara leta« zdi rajsko. Skupaj z Moderno galerijo, nominacijo za tujejezični film za oskarja lanskega leta in še s čim se torej še enkrat vračamo – v SFRJ!

Fičko po Jugoslaviji: zvezda domačega avtomobilizma med cestami in spomini je ZRC SAZU izdal skupaj s prej navedeno knjigo Made in YU 2015 v zbirki Kulturni spomin, pri čemer gre pri ljubkem avtomobilu vsaj za poglobljeno študijo daljšega formata, medtem ko je prva zbor krajših člankov. Obe izdaji pa sta še dodaten dokaz, da je od konca Jugoslavije minilo že dovolj časa, da lahko k njej obračamo kot k zgodovinskemu obdobju. Martin Pogačar to v knjigi priznava tudi sam in nas opominja, da gre vseeno za polpreteklo zgodovino. Fičko je namreč še vedno del kolektivnega spomina in še bolj intimnega spomina še živih generacij, ki so skupaj z njim odrasle. Nekateri ga bodo po predvidevanjih spoznali šele iz knjige. Fičko v Fičku nastopa kot izraz nostalgije, torej ne nostalgije kot hrepenenja po tem, kar je nekdo nekoč imel, ampak kot »avtorskega raziskovanja in nadgradnje tistega, kar ostaja za nami«.

Izbira Zastave 750 ali fička za temo raziskave niti ni tako presenetljiva. Avtocentrična miselnost, ki velja še danes, predstavlja udejanjenje osebne svobode in osamosvojitve, hkrati pa kaže na ujetost v konvencije družbenega sistema. Ne nazadnje ob pogledu skozi lupo okoljske sociologije ne potrebujemo veliko znanja, da ugotovimo, da je infrastruktura – sploh mest – podrejena avtomobilom. Njihova množičnost in vseprisotnost nista utemeljeni le na funkcionalnosti, ampak tudi na okoli tega spletenih mitologijah.

Pogačarjeva študija fička je opremljena tudi z barvnimi fotografijami ljubkih avtomobilov, od arhivskih do sodobnih, od detajlnih do vedutnih. S tem knjiga dobi še bolj poljudnoznanstven pridih. Dodatno neverjetno veliko prostora nameni prisotnosti fička na medmrežju, predvsem na družbenih omrežjih. Kar se, tako kot siceršnja uporaba le-teh, zdi kot čas oziroma strani, vržene stran. A k sreči »izda« tudi veliko konkretnejših podatkov, kot so na primer detajli o motorjih. Kljub temu pa potem nadaljuje na primer s sentimentalnim doživljajskim spisom posameznika, ki je nekega dne iz svoje garaže prignal desetletja starega fičkota, kar znanstveni del še bolj izniči in se skoraj popolnoma približa samo »poljudnosti«.

Fičko po Jugoslaviji je izšel ravno v času, ko je novomeški Revoz začel širiti proizvodnjo na podplačano nočno izmeno in s tem še poglobil razliko med razumevanjem nekdaj zlatih časov avtomobilske industrije na tem področju ter današnjih ne-tako-zlatih časov. Od vseh avtomobilov, proizvedenih v SFRJ, je legenda, ki si je prislužila lastno knjigo, postal prav avto, ki so ga v ZDA poimenovali za enega najslabših avtov v zgodovini. Priznavanje kulturnega relativizma je bilo tokrat žal neuspešno.

Eden zanimivejših delov knjige je verjetno razprava o ohranjanju preživelih primerkov. O njihovem pomenu in odnosu do restavratorskih teženj, ki jih lahko delimo na muzejske restavracije in osebne sodobne preference. Ergo, na tiste, ki poskušajo danes avtomobile ohraniti v čim bolj izvirni formi, in tiste, ki so tako imenovane »žrtve napredka« in svoje starinske avtomobile preurejajo z vsemi sodobnimi materiali in tehnikami, ki jim pridejo pod roke, ne glede na original. Prvi fički so postali starodobniki že leta 1997, ko je minilo 30 let od začetka njihove proizvodnje. Do katere mere gre potemtakem res za starodoben avto, če je od njega ostala mogoče le še zunanja oblika?

Antropološko-tehnološki kulturološki esej, ki smo ga vzeli v roke, vključuje tudi popkulturne reference, predvsem glasbene in filmske. Navsezadnje sta knjigi dodana tudi dva obojestranska posterja s fotografijami fičkov ali njihovih delov. Ob tem je treba omeniti, da Pogačar v knjigi često piše o otroški fascinaciji nad tehnologijo, ki je povzdignila različne avtomobile do kultnega statusa in ki jo je očitno ohranil tudi sam. Citiramo: »Preteklost se skozi ratifikacijo rada dobro trži, sploh če je navezana na spomine ter na osebno in kolektivno zgodovinsko izkušnjo.« Konec citata. Povedal je. Howg.