Biologija v družbi

Pri Založbi Krtina v knjižni zbirki Krt, ki je ustvarjena, da ponuja teoretsko podlago za odsotna in zapostavljena področja, je za naš prostor precej aktualno izšel prevod dela, ki je bilo pred tremi leti izdano pri Založbi Routledge. In sicer v seriji, namenjeni integraciji naravoslovne znanosti in humanistike, saj 21. stoletje za marsikatero dobro kritično refleksijo družbenih pojavov, na primer družbenega spola, od nas zahteva tudi poznavanje hormonov, možganov, spolnega razvoja in tako dalje. Ena izmed vodilnih strokovnjakinj na področju spolne identitete in biologije spola nas kot biologinja seznanja z znanstvenimi dejavniki kulture, na drugi strani pa s kulturnimi dejavniki znanosti meče kost tudi biologom.

Da bi razumeli njeno “bio-kulturno” pisanje, ki vztraja, da spola ni mogoče naslavljati izven družbeno-kulturne matrice, ni odveč, da se seznanimo z njenim teoretskim ozadjem, iz katerega gradi. Gre za teorijo dinamičnih sistemov, kar posledično pomeni, da sama preiskuje nastanek neke značilnosti skozi čas in da izhaja iz telesa, in sicer, kot pravi, ne iz nespremenljivega telesa, temveč telesa, ki se spreminja s časom. “Živa telesa”, zapiše, “so dinamični sistemi, ki se razvijajo in spreminjajo v odnosu do svojih družbenih in zgodovinskih kontekstov.” Potrebno pa je spoštovati tudi biološko raznovrstnost. Med naravo in vzgojo Sterling preiskuje, kako je bilo znanstveno razumevanje biologije spola oblikovano s kulturo, ki je to razumevanje proizvedla. Preiskuje odnos med biološkimi temelji biološkega in biološkimi temelji družbenega spola ter med kulturnimi temelji biološkega in kulturnimi temelji družbenega spola. Njen pristop pa pogosto izziva norme.

Spustimo se na bolj konkretno vsebino knjige, katere namen je zmanjšati pomanjkanje vedenja o človeški seksualnosti, da bi se lahko soočili s prihodnostjo brez spola, s spolno neopredeljivostjo, uradno brezspolnostjo, spolnimi kategorijami, kot so: 1. moški, 2. ženska, 3. nič od obojega in 4. oboje? Anne Fausto-Sterling trdi, da človeški seksualni razvoj ni dihotomen in da lahko razlike med spoloma iščemo zgolj v multidimenzionalnem prostoru in ne v dveh ločenih vrečah. Mite o seksualnih binarnostih podira na samem začetku knjige, s podrobnim in nazornim opisovanjem številnih plasti spola, od oploditve in razvoj zarodka do zgodnjega otroštva. Najprej opiše kromosomsko raven spola; kot pravi sama, gre za prvo plast v večplastnem listnatem testu.

Kromosomskemu spolu sledi fetalni gonadni spol, slednjemu fetalni hormonski spol, ki prispeva k nastanku notranjega reproduktivnega spola. Ob koncu četrtega meseca razvoja fetalni hormoni še dopolnijo svojo nalogo in pri zarodku se razvijejo zunanje genitalije oziroma genitalni spol. Ob rojstvu ima torej dojenček že pet plasti spola, za katere pa ni nujno niti, da se vedno ujemajo. Lahko se vsaka izmed plasti razvije neodvisno od drugih. In kot opozarja Sterling, tu se je plastenje šele začelo! Tu se prične proces spolne socializacije novorojenega otroka, zgodi se obrat od biološkega spola k družbenemu, k identiteti oziroma samopredstavitvi določenega posameznika, ki je pogosto strukturirana tako, da ustreza zahtevam posamezne kulture.

Pričakovanja družbene strukture, ki razločuje moške in ženske, se širijo tako na vedenjsko, gestikularno, jezikovno, čustveno in telesno doživljanje in izražanje. Petim plastem spola pri novorojenčku sledijo faza utrjevanja spola, faza oblikovanja spola, telesne podobe, možganskega spola in šele ta celoten skupek tvori otroško spolno identiteto. Vendar se tudi tukaj plastenje ne zaustavi, saj se med puberteto ustvari nova plast - pubertetni hormonski spol, ki vpliva na pubertetni erotični spol, slednji pa na pubertetni morfološki spol in vsi ti različni spoli, ki smo jih omenili do sedaj, skupaj, na koncu, stvorijo odraslo spolno identiteto. Če se vam zdi shema plasti zapletena, je nujno povedati, da je poenostavljena, da ni dokončna, da je izkazovanje spola v telesu in umu tistega, ki ju predstavlja, še kompleksnejša.

Anne se sprehodi tudi med raznovrstnostmi spola in reprodukcije pri živalih. Od žuželk, ki imajo tri spole, rib, ki ločijo med štirimi različnimi spolnimi bitji in tako naprej, se obrne tudi k vprašanju: “Ali imajo možgani spol?” Opozori, da uveljavljenost in odmevnost možganskega spola v sodobni kulturi daleč presega dokaze za njegov obstoj. Pravi, da gre v veliki meri tudi za mem – ideje, vedenje in stil, ki se znotraj določene kulture skozi govor, gesto in ritual prenašajo s človeka na človeka. Kulturna analogija genov, skratka, ki se replicirajo sami od sebe, mutirajo in se odzivajo na selektivne pritiske.

Prevedena knjiga torej sporoča, da enovite zgodbe o razvoju spola ni. Subtilno prepoznava, tudi s pomočjo antropologije, vsakršen erotični apartheid, ki nasilno ločuje seksualne normalneže od seksualnih izprijencev. Med fizičnim in družbenim telesom zabriše meje in ponazori, kako biološki spol ne določa popolnoma spolne identitete, ne s prenatalnimi hormoni ne genetsko, ne kako drugače, saj imajo pripis spola in sočasni družbeni dejavniki velik vpliv na njegovo oblikovanje. Odpira polje za raziskovanje tistega, ki je stabilno, in tistega, ki je odvisno od konteksta.

Naj za zaključek k prispevku, ki je izpostavil, da ni smiselno ločevati narave od družbe, da je potrebno premišljevati razvojno, se dotakniti tudi fantazij, da imata utelešena seksualnost in želja na fizio-emocionalnem nivoju svoj lasten življenjski cikel, da sta rožnata in modra morebiti le obliki spolnega kodiranja, dodam kar stališče avtorice, povzetek misli, ki jo je zapisala v predgovoru: “Prepričana sem, da biologija omogoča vpogled v pereča svetovna vprašanja, tudi v velika filozofska vprašanja, hkrati pa se je biologijo potrebno naučiti brati in interpretirati skozi kritični zor, jo umestiti v zgodovinski in kulturni okvir.”