Biti žival

Otroku je jasno, kaj je žival. Tisto, kar muka, rezgeta, laja ali mijavka. Živali ne razume, ampak jo lahko oponaša ali nariše. Za filozofe je ta definicija delno sicer resnična, a vse preveč ohlapna. Zato so se z njo ukvarjali različni misleci vsaj od antičnih Grkov dalje. Z njo se je ukvarjala tudi ruska filozofinja mlajše generacije, Oksana Timofeeva, ki je letos pri založbi Maska izdala Zgodovino živali in ob tej priložnosti tudi obiskala Slovenijo. Reportaži z dogodka lahko prisluhnete na naši spletni strani v oddaji Destilator z naslovom Kje se konča žival in začne človek?

Glavna teza knjige Zgodovina živali, ki je v angleškem izvirniku prvič izšla leta 2012 pri založbi Jan van Eyck, je, da imajo tudi živali zgodovino. Natančneje, da premorejo lastno zgodovinsko materialnost ‒ vsaj kot delovna sila. Kar ne sledi heglovsko-marksistični ideji, da je dejavnost tista, ki sproži nastanek subjektivitete. Po principu: človek je tisti, ki opravlja delo, in žival je tista, ki dela ne opravlja. S tem lahko v polje živalskosti stlačimo tudi vse za delo nesposobne. Pa je lahko žival še kaj drugega?

Pravilnejši naslov recenziranega dela bi lahko bil Zgodovina filozofiranja o živalih. Saj gre za filozofsko razpravo o določeni temi, ki se stalno obrača v zgodovino in skuša skozi že zapisana besedila sintetizirati svojega. Pri čemer bi si morda želeli malo več kritičnosti do obravnavanih avtorjev namesto predstavitve njihove bojda absolutne nezmotljivosti.

Timofeeva svojo pot skozi mnogoštevilne, dolge, direktne citate začenja pri Aristotelovem delu Historia Animalium (Ton peri ta zaia historion), iz katerega izhaja in ga ob tem ne dopolnjuje ali mu oporeka. Pot jo nato vodi mimo Platona, Platonova, Frančiška Asiškega, Foucaulta, Lacana, Batailla, Kanta in Hegla ter ostalih evropskih mislecev, pa tudi mimo nekaterih domačih, kot so Zdravko Kobe, Mladen Dolar in Slavoj Žižek, ki je knjigi v originalu tudi prispeval uvod. Bogato spremno besedo, v kateri lahko na dobrih dvajsetih straneh preberete sežetek celotne knjige, pa je za slovenski prevod spisala Bara Kolenc.

Zgodovina se torej odpre z Aristotelovim razpravljanjem o prisotnosti tabuja incesta v živalskem svetu. Smisel tega razpredanja se zdi v tem, da želijo vsi omenjeni filozofi s Timofeevo vred prek prevpraševanja tega, kaj je žival, definirati človeka. Prav od Aristotela imajo živali skozi zgodovino, v primerjavi s totemsko pradavnino, ko so jih po božje častili, vse manj pravic. Že Aristotel jih je namreč razumeval in razlikoval le po načinu posnemanja človeka. Totemisti in njihovi kulti živali pa so drugače izhajali iz dokazov o živalski prvobitni sorodnosti z ljudmi. Kot izvemo, so bile po Bataillu živali za primitivnega človeka večvredne prav zato, ker mora človek za razliko od “nemih” živali delati, njim pa delati ni treba. Gre torej za povsem obraten koncept od heglovsko-marksističnega. Bataille je to svojo tezo sicer razvil med študijem jamskih poslikav, pri katerih so človeške upodobitve bolj abstraktne in manj detajlne ter so pogosto skrite pod živalsko masko. Živalskost je bila za predzgodovinskega človeka bližje religioznemu vidiku oziroma božanskosti kot njemu samemu.

Skozi zgodovino se je status živali nato večkrat spremenil. Vprašanje njihove subjektivnosti je postalo še posebej pereče v srednjem veku, ko so jih hoteli vzpostaviti tudi kot pravni subjekt. To pomeni, da so postale odgovorne za svoje zločine in povzročeno škodo. Sodobni pravni pogled se osredotoča predvsem na njihove pravice in ne več na njihove dolžnosti.

Za vzpostavitev odnosa do živali kot stvari pa je po Timofeevi kriv humanizem. Ta je živali dokončno izključil iz pojma človeškega, ker naj ne bi imele dostojanstva, intelekta, človeških vrlin. S kapitalizmom so nato tudi pri človeku začeli vrline in dostop do dobrega meriti z lastnino. Ker so bile živali po tem razumevanju revne in nezaposlene oziroma nezmožne dela, so bile torej postavljene zunaj zakona. Zato so jih začeli obravnavati kot nižje razrede. Kot tisto, kar ni več človek. V najboljšem primeru ne-človek, počlovečena žival, Homo ferus ali suženj, barbar, tujec, izobčenec iz družbe.

Po Timofeevi se kapitalistični odnos do živali začne že v obdobju reformacije, ko z vzponom moralne vrednote dela začnejo zaničevati brezdelje. Revščina izgubi pridih svetosti in začnejo jo obravnavati kot prestopek proti meščanskemu redu. Takrat se začne tudi norce obravnavati kot živali in jih posledično zapirati v prostore, podobne zverinjakom. Z osamitvijo so želeli klasičen razum, torej “zdrave” ljudi obvarovati pred izbruhom revščine in tem, da bi tako postali živali.

Še bolj radikalno žival razume Descartes. Po njegovo živali niso sposobne mišljenja in čutenja, nimajo inteligentne duše in tako ne morejo trpeti. Zato jih lahko brez zadržkov uporabljamo kot predmet znanstvenega eksperimentiranja. Podobno nekatera Heglova dela na različne načine poudarjajo človekovo superiornost nad živaljo. Hegel se v razmišljanjih o živalih tako kot Timofeeva sklicuje na Aristotelov mimetični kozmos.

V Zgodovini živali je govora tudi o klasifikaciji živalskega, začenši z Aristotelovo delitvijo na tiste, ki imajo kri, in tiste, ki je nimajo. Ugotovitve prisotnosti hrbtenice ali drugih kosti ter odsotnosti krvi so - citiramo - “omogočile razvrščanje živih bitij v tradicionalno hierarhični red, ki mu vladajo vretenčarji s krvjo”. Konec citata. Tu se Timofeeva spet vrne k Heglu, čigar negativni odnos do evolucije izhaja iz radikalnega idealizma. Živali loči na prave in neprave. Dvoživke zato recimo razume kot napake narave, kot pomanjkljive posameznike, ki naj jim ne bi uspelo slediti ideji evolucije in so zato obtičali med dvema okoljema.

Hegel v drugi polovici knjige nasploh prevladuje. Timofeeva se nanj obrača tudi pri klasifikaciji živali in ljudi glede na jezik. Za Hegla živalski glas ni jezik, torej ne gre za subjekt, ki govori. Obvladovanje jezika je po njegovem privilegij človeka, v tem pojmovanju pa mu tesno sledi Agamben.

Poleg že omenjenih bolj izpostavljenih primerov, ki jim avtorica posveti več prostora, najdemo v knjigi še nekaj zanimivih tez. Med drugim spomni na Kojèva, ki priznava, da vsa živa bitja premorejo sposobnost za željo. Razlika je le v tem, da je živalska želja vezana na sedanjost, na nekaj, kar je možno doseči nemudoma, medtem ko so človekove želje povezane s prihodnostjo, s tem, česar še ni.

Potem je tu še Bataille, ki verjame, da je razlika med živaljo in človekom v tem, da ni živalim nikoli nič prepovedano. Torej lahko brezsramno uživajo v brezmejni spolni svobodi. In nenazadnje še banalna Heideggrova teza, ki skupaj s Heglom pravi, da imajo samo ljudje roke v rabi za darove. Darovi biti, jezika in misli so zato samo človeški.

A kot že omenjeno, Zgodovini živali kljub številnim citatom in intrigantnim izpostavitvam manjka neki zaključek, sinteza, epilog. Zato slovensko izdajo odlično dopolni spremna beseda Bare Kolenc, ki besedilo zaokroži z opominom na Agambenovo prepričanje, da je v zahodni kulturi podlaga za vse druge konflikte prav spor med človekovo živalskostjo in njegovo človeškostjo. Iz tega pa naj bi moč črpala biopolitika.

Posledice razmišljanja vseh teh filozofov lahko v odnosu do živali občutimo še danes. Glede na sodobnost knjige pa je škoda, da pri določenih tezah avtorica v filozofijo ni vpletla tudi znanosti, ki nekatere od preteklih tez danes na podlagi eksperimentov povsem zanika. Na primer antropocentrično razumevanje čustvovanja, čutenja ali uporabe “jezika”, ki jih nekateri pripisujejo zgolj človeku, nekateri pa bi ga morda danes poimenovali kar specizem.