Biti ali more-biti, je vprašanje

»Bit je kaka.« Tako je trdil Artaud in z njim se strinja tudi profesor prava in avtor knjige Končajmo že s samim sabo, Laurent de Sutter. Izvirnik je v francoščini izšel leta 2021, malo manj kot leto nazaj pa je prek založbe Maska do nas prispel tudi slovenski prevod. Knjiga svoj obstoj dolguje predpostavki, da smo danes pač obsedeni s sabo in z delom na sebi. Naj bo to delo na svoji virtualni podobi ali pa iskanje oziroma izboljševanje svojega »pravega« sebstva. Za nekatere se to sebstvo skriva v fitnesu, za druge na tripu v Vietnam, za tretje pa v izbiri spolnega partnerja. Tej obsesiji se pridružuje še imperativ po prisilni samoizboljšavi, ki se je iz polja ekonomije razširil v psiho posameznice. Za povrh pa imamo še naraščajočo anksioznost navzlic pluralnosti identitet, ki se pogosto izteče v regresivno in silovito okrepitev identifikacij samih. To je diagnoza stanja iz katerega Laurent de Sutter v stodvajsetstranskem delu išče izhod.

Zgodba se začne in konča z analizo specifične metode za samopomoč iz začetka dvajsetega stoletja, imenovano Couéjeva metoda. Émile Coué si je zamislil način, kako lahko posameznica prek obvladovanja svoje domišljije, ki ga doseže z izvajanjem predpisanih vaj, doseže osebno in poslovno blaginjo. Obvladovana domišljija nosečnice naj bi imela celo moč oblikovati lastnosti in uspehe še nerojenega otroka. Skratka, v zoomerski terminologiji je to nekakšna delulu manifestacija.

Že pri Couéjevi metodi pa je moč zaslediti skrajno utilitarno naravo praks skrbi zase. Sutter izpostavlja, da je bil namen te metode v prvi vrsti pomagati ljudem postati dobri in koristni državljani. Poleg tega prodaja Coué tudi nadvse privlačno iluzijo popolnega samoobvladovanja. To samoobvladovanje pa v končni fazi služi dosegu neke norme o idealni osebi, ki je vselej podana od zunaj, kar predpono samo- pri samoobvladovanju postavi pod velik vprašaj. Tovrstnemu modelu v dobršni meri sledi celotna industrija skrbi zase in na tem mestu rade volje, družno s Sutterjem, nanjo pljunemo.

Priročniki za samopomoč pa za avtorja predstavljajo le prvo bojno linijo s katero moramo opraviti, preden se lahko soočimo s pravim problemom. Sklicujoč se na Foucaulta, prakso skrbi zase artikulira kot problem, kako bolje biti oziroma bolj biti. Ta bolj biti se tu navezuje na nekakšno zaupanje vase, ki naj bi ga gojili z izvajanjem praks skrbi zase oziroma vaj. Od tod nato izpelje sklep, da naše celotno dojemanje sebe ustvarja le izvajanje tovrstnih vaj – kot pravi, »bit je vaja«. Naš osrednji problem je torej bit sama. 

Na tej točki se moramo ustaviti in zavoljo razumevanja omeniti avtorjevo oskubljeno in priložnostno rabo pojma biti, ki se pri njem navezuje le na nekakšen utrjen občutek o obstoju. Sledeč temu pojmovanju je v knjigi razlika med pojmoma biti in sebstvo zelo ohlapna, če ne popolnoma zanemarljiva, in ju avtor tudi uporablja skorajda izmenljivo. Vrnimo se sedaj k Sutterjevi misli, upoštevajoč omejen kontekst pojmovanja. Preostanek knjige se, prek zgodovinske in filozofske analize, posveča argumentaciji problema biti in iskanju možnih izhodov. Sutter jasno diagnosticira omejevalno funkcijo pojmov, ki predpostavljajo idejo o nekakšnem fiksnem sebstvu. Sledeč njegovi misli se pred nami razkrijejo pravne korenine pojmov kot so subjekt, oseba ali identiteta. Tudi onkraj pravnega diskurza pa oklepanje k ideji o trdnem in resničnem sebstvu ustvarja sidrišča, preko katerih se nad nami lahko izvaja oblast v obliki posredovanih idealov in nenehnih projektov dela na sebi.

Medtem ko je Sutterjeva pravno-zgodovinska analiza dokaj osvetljujoča in v majhnem obsegu smiselno poveže več relevantnih diskurzov, se bolj splošni komentarji o identiteti in povezanih tehnikah oblastnega nadzora občasno iztečejo v odkrivanje tople vode. Althusserjeva interpelacija tako deluje kot nekakšna senca, ki nenehno implicitno spremlja Sutterjevo misel, v eksplicitni obliki pa se pojavi le v enem izmed dvostranskih poglavij. Tam se Sutterjeve izpeljave končajo na način: Hja, to je v bistvu enako kot interpelacija. ¸ 

Ni pa vse le nov zapis starih for. Sutterjeva misel je v nenehnem premestitvenem gibanju, ki ne sledi linearno vzročno-posledičnemu scenariju, temveč se vedno znova vzpostavlja. Ta način argumentacije s svojim neprestanim premeščanjem pozornosti pred bralko odpira več zanimivih izhodišč – a za ceno temeljite analize. Povezave se občasno vzpostavijo na podlagi prikladnih asociacij, celotni teoretski sistemi pa so uporabljeni po potrebi, tudi če je to samo par izvenkontekstualnih vrstic. Pri tem ne pomaga, da avtorju malce manjka občutka za potrebno dolžino, ko pride do razlage tujih konceptov. Osnove Freudove psihoanalize so tako deležne širše obrazložitve, medtem ko so lacanovske slengovske formulacije vstavljene brez širšega konteksta. Sam svojo knjigo opisuje kot skupek predlogov in izbira forme služi prav temu namenu. Tako ni potrebno, da bi zavoljo razumevanja Sutterjevi misli vselej natančno sledili, temveč se lahko moment razumevanja vzpostavi na več točkah, neodvisno od predhodne doslednosti. Ta način pisanja pa olajša delo tudi avtorju samemu, saj analizi dopušča teoretske luknje, ne da bi te invalidirale celotno argumentacijo.  

Posvetimo se zdaj sklepnemu dejanju knjige. Kam naprej, ko biti ne zaupamo več? Sutter na vprašanje odgovori s formulacijo, zelo prikladno za slovenski prevod. Nič več biti, le še more-biti. More-biti tu zavzame obliko nenehnega postajanja, ki nikoli nič zares ne postane. Fluidno gibanje, ki je nenehno odzivno na naključne razsežnosti okoliščin. Od sebstva preostanejo le še potencialnosti – zmoremo biti to ali ono, a nikoli zares nismo, in ne postanemo to ali ono, saj se v momentu, ko postanemo, podvržemo omejevalni in dodeljevalni funkciji oblasti. 

Pri kritiki biti oziroma kritiki navezanosti na neko fiksno točko sebstva pa Sutter ni ne edini ne prvi. Nedavno smo na našem radiu dokaj obširno predstavili blogerskega teoretika Arrana Crawforda, v komentarjih pod spletno objavo pa so ga označili za preroka. V enem izmed svojih bolj znanih esejev, On Letting Go, poda Arran svojo verzijo načina biti – kolikor ta biti razumemo v Sutterjevem oskubljenem kontekstu. Pri premlevanju vprašanja izhoda – iz krize politike, pa tudi iz primeža oblastnih razmerij in še mnogo drugih izhodov bi lahko našteli – poda osrednjo vlogo konceptu odrekanja oziroma renunciationu. To odrekanje pri njem zavzame celovito vlogo. Šele v radikalni opustitvi vseh sidrišč, ki nam nudijo oporo in ki hkrati delujejo kot reprodukcijska središča utilitarnosti, normiranosti in podvrženosti, naj bi se razprostrl prostor zares suverenega obstoja. Območje sebstva in identitete pa je eno izmed, če ne celo temeljno sidrišče, ki ga moramo opustiti. Tovrstni opustitvi, sledeč Arranu, neizbežno sledi tudi opustitev političnega boja. 

Tako Sutterjevo postajanje kot Arranovo odrekanje je lahko na prvi pogled videti kot apolitična drža. Toda bolj kot apolitičnost je pri obeh prisotna velika mera nezaupanja v efektivnost izključno političnih rešitev. Pri Arranu je ta sentiment kar najbolj neposredno artikuliran. Boja proti oblasti si ne zamišljata kot obliko upora na nasprotni strani političnega spektra, temveč kot nekaj onkraj, nekaj, kar prav s svojo neopredeljenostjo oziroma prepustitvijo rahlja temelje oblasti. Sledeč obema mislima pa kmalu naletimo na nerazumljivo potezo Sutterja. Medtem ko Crawford fragmentacijo in pluralnost identitet vidi kot nekaj, skozi kar se moramo prebiti, anksioznost, ki jo moramo premagati, da bi lahko prišli do odrešujočega izhoda, Sutter te »novodobne« pojave v večini zanemari, svojo pozicijo pa artikulira kot nekakšno radikalno diskontinuiteto.

Knjiga Končajmo že s samim sabo je bolj kot deskriptiven opis gibanja družbenih silnic mišljena kot nasilna intervencija v prostor, v katerem naj bi vsi s svojimi sebstvenimi obsesijami popolnoma zašli. Sklepni klic k more-biti bralke ne prepriča, saj se v svoji drži kaže kot radikalen premik brez precedensa. Knjigi tako ne moremo očitati apolitičnosti, lahko pa ji očitamo prenaglo analizo in predvsem nepoglobljeno artikulacijo silnic sedanjosti. Kljub temu pa Sutterjevo naspidirano nenehno premeščanje pozornosti, ki v majhnem obsegu poveže mnogo relevantnih diskurzov, ustvarja zanimive prostore potencialnosti za nadaljnje premlevanje. V tej situaciji knjiga nudi plodna izhodišča v misel onkraj sebstva – odgovornost, da se iz tega kaj več naredi, pa je premeščena na bralko.

Postajal je Val

Foto: založba Maska