Brodolom s poslušalci

Zahodni človek že od svojih grških izvorov o sebi pogosto razmišlja kot o bitju, za katerega umirjenost in stabilnost vsakdanjega življenja nista bistvenega pomena. Zato ne preseneča, da v kulturni zgodovini zahoda dober del metaforike človekovega bivanju ne govori o njegovi povprečni kopenski eksistenci. Prav nasprotno so za človekovo bivanje kot nekaj bistveno negotovega že od nekdaj najbolj prikladne tiste metafore, ki na kar se da nazoren način izražajo negotovost, odprtost in razburkanost življenja. Razvidno je, da imajo v tem kontekstu navtične metafore privilegirano mesto. Človek kot kopenski sesalec očitno o sebi rad razmišlja kot o bitju morja – človekovo življenje je življenje pomorščaka.

V to nas vsaj poskuša prepričati knjiga Brodolom z gledalcem: paradigma metafore bivanja nemškega filozofa Hansa Blumenberga, ki je v prevodu Marka Bratine izšla pri Založbi Krtina. Knjiga pred bralca postavlja znano Blumenbergovo študijo, ki kot objekt preučuje metaforo brodoloma z gledalcem v zahodni tradiciji. Slabih sto strani dolga študija si tako prizadeva prikazati osrednjo vlogo omenjene pomorske metafore za človekovo razumevanje sveta in sebe v različnih zgodovinskih etapah zahoda.  

Za najstarejše človeške kulture je pogosto značilno, da v mišljenju izhajajo iz preprostih binarnih pojmov. V mitih in religijah starih kultur je torej svet pogosto sestavljen iz dveh nasprotnih polov, na primer iz dobrega in slabega ali svetlega in temnega. Eden najbolj klasičnih in nazornih primerov binarne miselne sheme, značilne za stare kulture, pa predstavlja prav nasprotje kopnega in morja, ki svoj polni izraz zadobi v navtičnih metaforah. Pomorske metafore svoj pomen črpajo iz dveh določil elementa morja. Prvič iz dejstva, da je morje predstavljeno kot naravna meja človekovega življenjskega sveta; in drugič, da morje predstavlja nedomačen svet, v katerem vladajo sile kaosa. Najstarejše antične pomorske metafore tako svojo poetično moč črpajo iz zoperstavljenosti trdne, domačne zemlje in nestanovitnega, tujega morja. Prizor brodoloma zato znotraj teh klasično mitskih koordinat predstavlja dogodek, ki ga človek tvega, ko se poda v razburkan svet morja.

Po Blumenbergu se klasične koordinate metafore brodoloma v antiki spremenijo šele z rimskim pesnikom Lukrecijem, ki prizoru pomorske nesreče doda gledalca. V metafori brodoloma z gledalcem gre torej za prizor potapljajoče se ladje, ki jo na varni razdalji spremlja človeški pogled. Vendar dejstvo, da brodolom opazuje gledalec, samo po sebi o metafori ne pove prav veliko. Kar je ključnega pomena, je, da gledalec v varnem zavetju čuti določeno ugodje ob pogledu na razburkano morje in potapljajočo se barko. Oziroma kakor pravi Lukrecij v drugi knjigi pesnitve o naravi sveta:

»Slast je, ko biča vihar vode na morju širokem

stati ob varni obali ter gledati drugega stisko.«

Posebnost in inovativnost Lukrecijeve metafore ni v tem, da bi gledalec užival ob pogledu na trpljenje drugih ljudi. Kot opozarja Blumenberg, v prizoru sploh ne gre za odnos gledalca do ljudi na potapljajoči se ladji, temveč za gledalčevo zavedanje svoje lastne varnosti. Povedano drugače, gledalec v prizoru uživa v svoji lastni neranljivosti, ki ga ločuje od ljudi na ladji. Gledalcu brodoloma je torej v slast, da se postavlja kot popolnoma gotov subjekt, ki mu narava ne more do živega.

Lukrecijev prizor brodoloma z gledalcem je, če Blumenbergu verjamemo na besedo, brez ustreznega zgodovinskega predhodnika. Metafora pa nima predhodnika predvsem zato, ker izraža nov odnos človeka do sveta. V nasprotju s pravilnim, binarno urejenim svetom antičnih mitov, Lukrecijevo naravo   - podobno kot Epikurjevo - tvori skupek vrvečih materialnih atomov.  Iz istega razloga se Lukrecijeva podoba sveta razločuje od sveta grških filozofov klasične dobe, za katere narava odseva večno in matematično pravilno zasnovo celote stvarstva. Posebnost Lukrecijeve metafore je zato mogoče videti v tem, da izraža človekovo brezbrižnost do sveta. Gledalčeva brezbrižnost pa izhaja iz tega, da človek zavzame stališče teoretske kontemplacije, v kateri je povzdignjen nad kaos narave.

Ker Lukrecijeva metafora izraža kompleksen odnos človeka do sveta, postane jasno, zakaj jo Blumenberg uvršča med metafore bivanja. Brodolom z gledalcem naj ne bi bila zgolj še ena metafora med metaforami, saj naj bi kot metafora bivanja v najsplošnejšem smislu izražala pomen človekovega načina mišljenja o sebi in svetu. Stave te na videz nedolžne študije so tako postavljene zelo visoko, saj njen namen ni le v golem prikazu razvoja metafore brodoloma z gledalcem v zahodni zgodovini. Poleg takšnega prikaza si študija prizadeva hkrati artikulirati, kako je možno, da lahko metafora izraža specifičen svetovni nazor, ki je na delu v zahodni misli.

V podporo pojmovanja metafore kot posebnega načina  teoretizacije človeškega razmerja do sveta Blumenberg na koncu dela ponudi dodatno poglavje z naslovom Pogled na teorijo nepojmovnosti. Blumenberg se pri svojem razumevanju metafore opira na Husserlov pojem življenjskega sveta. Splošno rečeno, življenjski svet označuje svet našega vsakodnevnega, neznanstvenega oziroma naivnega izkustva. Ker se naše vsakodnevno življenje giblje v določenem naravnem in kulturnem okolju, tvorijo ključen del življenjskega sveta tudi specifične znanstvene, kulturne, etične in druge vrednote. Te vrednote kot del našega življenjskega sveta tako vodijo in osmišljajo naše vsakdanje mišljenje in delovanje.

Življenjski svet torej predstavlja izvorni svet, ki ga znanost v svojem delu pušča ob strani oziroma ga razume kot nekaj nebistvenega. Po mnenju Blumenberga pa je za metaforo ključnega pomena prav to, da je zmožna izraziti pomen stvari, v kolikor te nastopajo kot del življenjskega sveta. To pomeni, da metafora ni nekaj zgolj subjektivnega. Metafora ni gola fikcija. Prav tako pa metafora ni nekaj objektivnega, saj sveta ne opisuje nezainteresirano. Metafora izraža pomen situacij ali stvari, kakor se kažejo človeku v njegovem življenjskem svetu.

Moč metaforičnega mišljenja je zato v tem, da v nasprotju s teoretičnim mišljenjem stremi po zajetju celote, ki osmišlja človekovo bivanje v svetu. Metafora svojo vrednost napaja prav iz pretenzije po izražanju totalitete. Bolj celovita je metafora, bolj impresivna je njena podoba. Prav zaradi svoje totalitetne narave je metafora zmožna izraziti koncepcije, ki jih v vsakdanji in teoretski naravnanosti predpostavljamo. Te koncepcije so kot del našega življenjskega sveta nekaj implicitno prisotnega, zato imajo za Blumenberga status nepojmovnosti. Ker metafore to nepojmovnost izražajo, teorija metafore posledično podaja teorijo nepojmovnosti.

Študija metafore brodoloma z gledalcem s tem ponuja primer aplikacije širše filozofske teorije metafore in življenjskega sveta na zahodno zgodovino. Navsezadnje je prav ta zanimiva in spekulativna teorija metafore tista, ki v bralcu vzbudi največ zanimanja. Zato iz Blumenbergove študije, ki zaradi svoje pretirane ambicioznosti v izpeljavah pogosto deluje površno, nejasno ali nedostopno, vendarle lahko potegnemo marsikatero solidno poanto.