Dileme poljudnega pisanja

Tariq Ali, novinar, pisatelj in aktivist, je bil rojen leta 1943 v Pakistanu, v dobro stoječi družini komunističnih simpatizerjev. V mladih letih mu je zaradi aktivizma grozil zapor, morda tudi mučenje in smrt, pa so ga starši poslali v Anglijo, natančneje Oxford. Tam je nemudoma nadaljeval s političnim delovanjem in prispeval podpis k pozivu za legalizacijo marihuane. Drugače rečeno: njegova dediščina je komunizem, njegov kontekst so šestdeseta. Intelektualno in politično so ga oblikovali postkolonialna izkušnja, nova levica – še vedno je član uredništva revije New Left Review – in trockizem – nekaj časa je bil član izvršnega komiteja Četrte internacionale.

Sicer spada med tiste, ki vsako leto napišejo in izdajo vsaj eno knjigo na aktualno vižo, da romanov in ducatov člankov ne omenjamo. To se pravi, da piše hitro, zagnano, z očesom na anekdoti in ušesom za suspenz; nima časa ne za lepoto stavka niti za sistematiko in strukturo argumenta. Pri tem pa ga kljub eklekticizmu in očitnemu užitku v razpredanju ne gre podcenjevati: v svoji dolgi in razgibani politično-žurnalistični karieri je poročal iz raznih vojno-revolucionarnih žarišč od Afrike in Vietnama do Severne Koreje. Zato je, tudi kadar vsaka njegova misel ali argument nista konsistentno umeščena v celoto, dovolj trden v svojem stališču, ki ga je izoblikovala bogata dejavnost, da je celokupno venomer priseben.

Njegova knjiga o Leninu – izdana, se ve, ob stoletnici Velike oktobrske socialistične revolucije – je prav takšna; nekoliko dolgovezna, precej razpršena. Njen cilj je: »rešiti, kolikor se le da zgodovinskega in političnega spomina«. Vrniti Leninovim kostem vsaj nekaj krvi, ki mu jo je izpila zgodovina, kar leži, čakajoč vse manj verjetnega vstajenja, kot vampir pod steklom na Rdečem trgu. Kontekstualizirati, kontekstualizirati, kontekstualizirati! Več kot hvalevreden cilj – živimo v času, ko svoje reference poznamo le v obrisih in zgolj kot točke - koncepte. Trajanje – zgodovinski razvoj in življenja, ki so bila v njem udeležena – pa slabo poznamo. Kdo še ve, koliko dni je trajala oktobrska revolucija in kako se je odvila?

V Leninovih dilemah je zato dosti prostora namenjenega predzgodovini ruske socialne demokracije, ki sta jo zaznamovala anarhizem in terorizem maloštevilne inteligence – poznamo jo iz literarnih dokumentov Dostojevskega, Turgenjeva in Černiševskega. Kaj pomeni za Ruse leta 1917 marksizem? Kakšna je specifika Leninovega in boljševiškega socializma v prvih letih svetovne vojne? Žal je posledica primata kontekstualizacije, da postanejo tako Leninovo življenje kot njegova misel in delo skorajda obrobne teme. Očitno je tudi, da je knjiga namenjena anglosaškemu občinstvu, vsako poglavje prinaša zastranitev ali dve v zgodovino britanskega in ameriškega delavskega gibanja. Naslovne Leninove dileme pa se zdijo sumljivo sorodne trenutnim preokupacijam tamkajšnje levice, obenem pa služijo tudi kot zagovor proti trdno zasidranim predsodkom tamkajšnjega antikomunizma.

Kljub temu knjiga prinaša dosti zanimivih in pomembnih informacij. Še posebno poglavje o državljanski vojni in njenih učinkih na partijo in državo – res je, kar pravi Ali, da je morda največja slepa pega v našem poznavanju ruske revolucije prav državljanska vojna, ki ji je sledila, pa tudi poglavja o revolucionarnem feminizmu so več kot dobrodošla. Kar pa se tiče Lenina, še najbolj zaživi v zadnjih poglavjih, ko nastopi skorajda v tragični vlogi človeka, ki samemu sebi polaga račune in skuša z zadnjimi močmi vplivati na prihodnjo usodo revolucije in države, ki je iz nje izšla.

Žal je Ali na trenutke vendarle pretirano nagnjen k anekdoti in digresiji, nekoliko pa tudi k senzacionalističnim prijemom – vsake toliko navrže kak cliffhanger, kar je malenkost komično glede na to, da so nam izidi, če že ne potek dogodkov in življenj, ki jih obravnava, dobro poznani. Struktura knjige tako ni najtrdnejša in prehodi od ene teme k drugi so včasih hitri in ostri. Tudi ni vse, kar omeni, česar se dotakne in o čemer razpreda, relevantno za njegov cilj. Dostikrat ga skratka zanese – čeprav to ni v celoti njegova odgovornost, obseg obravnavanega materiala je pač tolikšen, da že sam po sebi vodi k zastranitvi, zelo težko pa ga je tudi zadovoljivo obravnavati, čeprav ima knjiga 350 strani. A po drugi strani budi raztresenost naracije intelektualno radovednost, ki jo Ali podpira z dolgimi navedki iz literature in virov, venomer pa tudi usmerja bralca k relevantnim študijam, kar je dragoceno.

Moramo pa se vprašati, zakaj to knjigo beremo? Ni niti zgodovinska študija – premalo je nadrobna in preveč zainteresirana za sedanjost in prihodnost - niti ni delo politične teorije – Leninova teorija igra v njej majhno vlogo. Tudi ni biografija, naseljuje jo preveč likov in vsi so nekako obrobni. Alijev namen je z dostopnim stilom kar najbolj informirati aktivistično občinstvo o njegovi lastni zgodovini, razgnati nekaj predsodkov in podati nekaj preprostih političnih naukov. Knjiga je tako po eni strani politični pamflet in po drugi delo poljudne zgodovine, oba žanra pa sta v naših krajih zadnje čase hudo podhranjena. Živimo v hudo intelektualno razslojenem okolju. Na eni strani samoljubni »progresivni« intelektualci, ki jim je pod častjo tako prebirati kot pisati karkoli razen visoke teorije in pedantne zgodovine, na drugi pa intelektualno podhranjeno bralstvo, ki prebira bojda le priročnike za samopomoč in kuharice, pa bi bržkone tudi zgodovino delavskega gibanja, če bi jim bila primerno privlačno podtaknjena. Navsezadnje za nas najvažnejši nauk Leninovih dilem tako ni v njihovi vsebini, ampak v načinu, na katerega je podana in smo ga najbolj kritizirali. Ta nauk je dvojen: nekaj se je mogoče naučiti tudi iz nepopolne knjige – takšna je navsezadnje tudi večina Leninovih del, napisanih v naglici konkretnih nalog, naslovljenih na sodobnike, obenem kot propaganda, teorija in politični program. In drugi: knjige o Leninu za lastno rabo si bomo morali napisati sami.

Zaključimo z dvema anekdotama, da podpremo zadnjo misel. Nedavno mi je sodelavec rekel: »Razmišljal sem, jaz in ta konj tu,« delava v hlevu, »oba hočeva biti nekje drugje, pa morava biti tukaj.« Ali ni to nek zametek razredne zavesti? Toda kaj naj bi mu odgovoril, k čemu naj bi ga usmeril? S ciničnim nasmeškom večvredneža prepoznati razredno zavest, ko se takole oglasi: »O tem je pisal že Marx,« ne da bi človeku lahko ponudil kakršnokoli konkretno oprijemališče za napredek njegove misli in občutja, je brezplodno. Torej sem molčal. Ni čudno, da je čez nekaj dni, ko je slučajno videl, da prebiram knjigo, o kateri danes razpravljamo, navrgel: »Zakaj pa Lenin? Da boš vedel, koliko milijonov je pobil?« Obstaja potreba po knjigah in pamfletih, kakršen je ta, nenazadnje pa tudi po leninistični organizaciji, katere zgodovino in delovanje opisuje.