FAŠIZEM, BRATE, FAŠIZEM

Liberalizem, fašizem, neoliberalizem je ambiciozen naslov knjige Tomaža Mastnaka, ki je nedavno izšla pri založbi *cf. Zakaj ambiciozen? Ker so to glavne politične koordinate zadnjih stotih let. In o takšnih grandioznih pojmih piše na skromnih 159. straneh! Založba *cf je brez dvoma Mastnakovo knjigo plasirala v pravem času, v času, ko tako skop naslov z lahkoto pritegne.

V knjigi je nekaj ključih miselnih vozlišč, ki poskušajo načeti naše, to je evropsko samorazumevanje. Knjiga je tudi prispevek k dekonstruiranju predvsem v publicistiki uveljavljenih mitov o neoliberalizmu. Osrednji Mastnakov zgodovinski fokus je obdobje med obema vojnama, kamor locira nastanek neoliberalizma.

Plodno srečanje med liberalizmom in ekonomijo, ki je rodilo neoliberalizem, se je zgodilo v dolgem 20. stoletju. Presenetljivo morda, če stopimo korak nazaj iz dominantnega liberalističnega modusa videnja sveta. Mastnak lepo popiše, kako je neoliberalizem zmagal v »boju idej«, kako je uspel revidirati zgodovino političnih idej in se ustoličiti kot ekskluzivni branik svobode.

V skladu z epistemološko podstatjo neoliberalizma o naravni evoluciji se njegova zmaga kaže kot nujen iztek boja za svobodo skozi celotno zgodovino. Mit o prahistoričnosti liberalizma je trdovraten in ga Mastnak dekonstruira v nekaterih drugih svojih tekstih. V tej knjigi se osredotoča na specifično politično in svetovnonazorsko formacijo liberalizma. Svoboda za »klasične liberalce« je bila predvsem svoboda sodelovati v političnem življenju in je bila povezana z aktivnim državljanstvom. No, resnici in Tomažu Mastnaku na ljubo so »klasični liberalci« z Johnom Lockom na čelu homo politicusa vezali na premoženjski cenzus in privatno lastnino. Sklicevanje na »svobodno trgovino«, ki sega v 17. stoletje, je kljub vsemu sodilo v področje buržuja, in ne državljana. Temeljna premisa je dokaj ostra ločitev polja političnega od ekonomskega, produktivnega.

Ena od odlik pričujoče knjige je prav v tem, da ne pristane na gladek prehod iz političnega liberalizma v goli ekonomizem neoliberalizma. Slednji je cinično rečeno politična ekonomija par excellence. »Klasični liberalci« pišem v navednicah, ker je po Mastnaku bojda tudi to retro konstrukt neoliberalcev. Adam Smith, bog nevidne roke, je bil politični ekonomist, in ne liberalec. Liberalec takrat v vseh njegovih pomenih sploh ni obstajal. Nakazujem torej glavno linijo knjige: genealogija liberalizma in neoliberalizma.

Mastnak v nasprotju s Foucaultom in nekaterimi drugimi neoliberalizem detektira v 20. letih. Glavna vzroka sta: kriza liberalizma po 1. svetovni vojni in vzpon komunizma. Ključni avtor je: Ludwig von Mises. Pomembno je, da neoliberalizem ni zgodovinski novum, ampak artikulacija v liberalizmu zabubljenih neozametkov.

Neoliberalizem se dokončno formira, ko se omenjena mitologizirana zgodovina napredujočega človeškega osvobajanja združi s svojo tiho spremljevalko - ekonomijo. A Mastnak v svoji analizi le mestoma namigne na vlogo družbenih znanosti, ki producirajo določeno vednost, ki ne nastaja v vakuumu akademije. Neoliberalizem je bil vedno tudi ideološki projekt, podprt s think thanki in določenimi univerzami. Von Mises in Hayek sta svoje disertacije o slabostih planskega gospodarstva pisala za izpostavo Rockefellerjeve fundacije, kot piše Mastnak. Treba je poudariti, da je neoliberalizem tudi sklop diskurzivnih politik, ki vplivajo na državni aparat in oblikovanje javnega mnenja. Uspešna vzpostavitev ideološkega aparata je pomemben vidik zmagoslavja neoliberalizma.

Torej, nazaj k srečanju liberalizma in ekonomije. Von Mises je tisti, ki poskuša implementirati mlado znanost ekonomije, ki naj bi presegla normativnost, kot glavni orientir družbe. Znanstvenost ekonomije odpira nov pogled na družbene pojave. Ti postanejo v tej optiki tržni pojavi. Ekonomija postane politika. Von Mises pravi, da ni nihče bolj poklican izrekati politične sodbe kot ekonomist. V vseh segmentih družbe torej potekajo tržne interakcije in z njihovim razumevanjem lahko šele razumemo, kako družba deluje. Na točki, ko liberalizem integrira ekonomijo, se seveda nujno preobrazi, vzpostavi na novo. Ni zgolj politična ideologija, postane znanost, ki zajema celotno družbeno življenje.

Mastnak lucidno poudarja, da moramo ta ključni obrat vseeno razumeti kot del širšega neoliberalnega projekta. Ekonomist Philip Mirowski v svojem tekstu o neoliberalizmu podobno svari pred poenostavljanjem neoliberalizma na tržni fundamentalizem, na ortodoksijo, ki ne pozna odstopanj. Bolj je sklop različnih propozicij in avtorjev, ki pa se ne strinjajo niti o tako temeljnih pojmih, kot sta trg in svoboda. Kakorkoli, neoliberalna racionalnost postane splošna racionalnost.

Zmagovita mita te »racionalnosti«, ki se držita neoliberalizma, sta njegovo sovraštvo do države in uspešna izenačitev z demokratičnostjo.

Drugi del knjige se posveča eksplikaciji fašizma v spletu z liberalizmom. Fašizem nikoli prav zares ni postavil pod vprašaj temeljnih struktur kapitalizma. A tudi ni le nadaljevanje kapitalizma z drugimi sredstvi. Ni zgolj uničevalec delavskega razreda v določeni zgodovinski epohi. Niti ni paravan za zasedbo države, ki bo, kot si je zamisli Mussolini, povečala produktivnost. Je predvsem ta, ki skupnost razume mimo državljanstva; ta, ki neoliberalnim sanjam o popolni tržni družbi daje tisti višek utopije, kot se je izrazil Fredric Jameson. Abstrakcija anonimne države in tržnih relacij potrebuje zdravilo za homogenost skupnosti. Že omenjeni mit o sorojenosti liberalizma in demokracije prav lepo prosperira tudi takrat, ko neoliberalci podpirajo avtoritarne voditelje. Mastnak poskuša nakazati, kako je postpolitično uprizarjanje demokracije skupen interes fašizma in neoliberalcev. Poleg opisanih splošnih analogij med fašizmom in neoliberalizmom jima je skupno glorificiranje predpolitičnega harmoničnega izvornega stanja. Cilj je torej depolitizirati ljudstvo in nevtralizirati resnične demokratične mehanizme. Vzpostaviti neposredovane odnose med voditeljem in depolitiziranim ljudstvom. Spomnimo se, da je Rastko Močnik v knjigi Koliko fašizma? podobno ugotavljal, da je ena glavnih tendenc fašizma splošno nezaupanje do politike in istočasno trdno zaupanje, skoraj religiozno verjetje v določene politike.

V klišejski maniri bi lahko rekli, da Mastnakova knjiga prihaja v pravem trenutku. Ponuja sicer shematično podane vzvode za mišljenje Orbana in ostalih fašistkov po Evropi. To je glavni doprinos te knjige in kot je nekdo rekel, ta knjiga ne prinaša nič novega, ampak …