Iz fronte domov

Lanskega junija se je v počastitev 200-letnice rojstva znamenitega danskega filozofa Sorena Kierkegaarda [soerena kirkegoja] zgodil 4. Mednarodni simpozij Miklavža Ocepka. Ob tej priložnosti je izšla tudi knjiga Eksistencialna revolucija dr. Primoža Reparja, našega največjega poznavalca in prevajalca Kierkegaardovih del. Knjiga pa ni zgolj priložnostno pisanje o omenjenem filozofu, pač pa temeljit razmislek o današnjem tragičnem času, tudi s pomočjo preteklih misli in mislecev, ki niso zgolj opisovali podobnih situacij, pač pa v veliki meri napovedali razvoj našega časa.

Na uvodnih straneh lahko beremo: »Zdi se, da je na odstirajoči se svet padel težak zastor brezdušne ujetosti v brezizhodnost. Kot da bi življenje zastalo, kot da bi obupalo nad (družbeno) brezobzirnostjo, ki se vse bolj zoperstavlja (osebnemu) bivanju. Kot da bi koruptno bivanje prevladalo na slehernem koraku, na vsaki točki realnosti.« In res, bivanje v našem času je postalo mučno. Naporna borba z razosebljenim aparatom, ki vse gleda skozi številke, statistiko, izračune, odstopanja, odloke, sklepe, odločbe in druge brezosebne mehanizme, ki človeka odrejo najbolj temeljnega dostojanstva, ki mu odvzamejo obraz in ga spremenijo v enoto. Enota v sistemu, ki deluje po principih, ki so kvaziznanstveno osnovani, predvsem pa tako gotovi v svojo absolutnost, da se ne ozirajo na nič, kar ni sistemsko ali skuša od sistema odstopati.

Repar v delu s pomočjo misli Patočke nadaljuje: »Toda sodobni človek živi 'na fronti', brez korenite spremembe mišljenja, usmeritve in takojšnjega delovanja v skladu s tem, da drvi v samouničenje. Človek-na-fronti je prav množični človek, človek, ki mu drugi (veliki Drugi kapitalnih zamisli in kapitalske logike moči) določa ˝življenjski prostor˝, ki je ali pa postane tako ali drugače prostor taborišča, kjer je človeku kot posamezniku vzeta njegova lastna svoboda in presoja, dostojanstvo človečnosti.«

Gre torej za človeka, ki je oropan temeljnih lastnosti, biti človek kot samostojno bitje in misleča ter čuteča entiteta. Gre za izravnavanje sistema, ki spreminja mišljenje v mišljenje skozi sistem, čutenje v kolektivno čutenje vedno enakega ob vedno ponavljajočih se vzorcih. Vse postaja totalitarno zabetonirano, srce pa trpi, ko ne more priti do svojega individualnega izraza, svoje samobitnosti, svoje identitete. Eksistenca je posamezniku odvzeta, postane ustrojen posameznik, kot bi ga imenoval Goran Starčević, torej človek, ki mu je bila prikrajšana temeljna človeškost, s tem pa je lahko postal zgolj tisto, kar ni, to je brezčutno železje. Ali kot zapiše Repar: »Človek na fronti se je preobrazil v množičnega človeka oziroma človeka mravljišča, in se s tem odrekel lastni neposredljivi konkretnosti, kar je odprlo možnosti neslutenih manipulacij, ki danes grozijo tudi s svojo 'evgeniko' (...).«

Ta otopeli posameznik, posameznik s fronte, ki se bori za goli obstoj, za minimum, ki mu ga sistem podarja, je tista točka, ki sistem sploh omogoča. Eksistenca kot taka vedno terja dejavnost, ustvarjanje in iznajdevanje tako sebe kot družbe. Posameznik, ki je otopel zavoljo strukturiranosti, posameznik, ki postaja zgolj številka, ni in ne more delati eksistencialne revolucije. Ta zahteva napor pristnosti, angažmaja in brezpogojnega delovanja. Zahteva izhod iz otopelosti in pasivnega sprejemanja sveta ter zahteva delovanje, izžarevanje lastnega jaza, prekipevanje življenjskih sil. Povsod, kjer skuša znanost utišati individualnost in iz življenja napraviti shemo, se mora ozaveščeni individuum postaviti na noge in brcati kolikor se le da.

Da to ni lahko, je jasno. Vsakršno odstopanje in upiranje sistemu je kaznovano. Ali kot ugotovi avtor: »Neprilagodljivost nam življenje običajno oteži in zagreni do skrajnosti. Zaradi nje se nam odreka dobrine, odreka se nam pravica do skupnega življenja z drugimi.« Apatičnost, opredeljena kot pomanjkanje želje, je glavna opredelitev našega časa. Eksistencialna revolucija kot približevanje izhodu pa na prvi in osnovni točki spodbuja k eksistenci, približevanju spoštovanja tako lastne želje kot želje drugega, pod zavetjem Velikega Drugega, ki odnos šele omogoča. Spremembe, ki jih napovedujejo nekateri, se lahko pričnejo zgolj kot spreminjanje posameznika. Vsakršno totalitarno vsiljevanje metamorfoz pa lahko vodi le v ponovni absolutizem. Spreminjanje zavedanja o temeljni eksistencialni zahtevi po neapatičnosti je predpogoj za povratek iz fronte domov. Repar v delu opravi času primerno, odlično analizo in sintezo različnih mislecev, ki pa se v večini strinjajo v zgoraj opredeljenem. Na koncu je treba izpostaviti še zavedanje, da se mora eksistencialna revolucija dogajati v okviru podnaslova knjige, torej: »Naj gre! Sproščeno.«