Izvor vsega je psihoseksualen

Dialektika spola: zagovor feministične revolucije avtorice Shulamith Firestone je ključno delo drugega vala feminizma v ZDA, prvo in edino teoretično delo takrat 25-letne študentke slikarstva, ki je celotno delo spisala v pičlih dveh mesecih. Očitnim pomanjkljivostim, ki jih prinaša hitri in zgodnji izid, se zoperstavljata manifestacija revolucionarnega diskurza in utopična predstava o po njenem videnju neizogibni prihodnosti, v kateri je dialektika nasprotij med spoloma, razredi in kulturo-znanostjo sintetizirana v novo, nemisljivo, a predvideno realnost.

Slovenski prevod Katje Čičigoj, izdan pri založbi /*cf, se bere kot vzporedna knjiga, priročnik h knjigi s številnimi opombami pod črto, ki izvirnik kontekstualizira, razjasni, tako da to postavi v kontekst časa in prostora, kjer in ko so reference nastale. Mestoma že prav eruditsko navezovanje na akterke, avtorice, kulturno realnost demistificira in s tem bralki ponudi opcijo za kooptiranje teksta v današnji, tukajšnji boj. Prijetno presenečenje, da v večini knjige ni treba brati s pametnim telefonom v roki, da razumemo reference v kontekstu, ki nam je tukaj in danes tuj.

Cilj knjige je podati materialističen pogled na zgodovino na podlagi spola, saj, kot trdi avtorica, si marksizem s svojim historičnim materializmom zasluži nezadostno oceno, ker ni segel do psihoseksualnih korenin razreda. [globok vdih] Ampak ravno historični materializem naj bi bil podlaga te knjige. Avtorica želi s to metodo pokazati, da je “končni vzrok in odločilna gibalna sila vseh važnih zgodovinskih dogodkov v dialektiki spola” oziroma v cepitvi družbe na dva različna biološka razreda. Ta dva razreda, moški in ženski razred, obstajata zaradi potreb razmnoževanja in reprodukcije vrste ter sta v medsebojnem boju.

Spolno neenakost opredeljuje na podlagi materialnih temeljev biološke razlike, iz katere vznikne spolni razred. Zdaj, samo zato, ker se je zatiranje začelo v biologiji, še ne pomeni, da je ostal v oziroma ostal samo v biologiji. Nismo več zgolj živali in to, kar je vzpostavila narava, je človek, *khm moški*, samo še utrdil skozi tisočletja nezaslužene legitimacije arhetipa moškega in ženske, ki se zdaj zdi neupravičeno trajen in neizbrisljiv. (Priznajmo si, malo, če sploh kaj, je razlogov, da bi se moški tej tiraniji odpovedal.)

Firestone stare mačkone marksizma okara, da je spolni red še prej, veliko pred ekonomskimi razredi. Iz te predpostavke izgradi argument, da so reproduktivne razlike - torej en razred rojeva, drug pa ne - neposredni vzrok za prvo delitev dela, ki se je šele kasneje razvila v ekonomsko-kulturni razredni sistem. Nadaljujmo v marksističnih pojmih, čeprav tak besednjak predstavlja zgolj manjši del dela, in se spustimo do baze, ki je spolno-reproduktivna organizacija družbe, in dvignimo do nadstavbe ekonomije, ki ni zgolj del baze, pa tudi prava, politike in filozofskih, religioznih nazorov, ki jih baza determinira.

Na tej podlagi avtorica gradi specifičen način feministične revolucije, ki bo radikalna. Ženske bomo prevzele nadzor nad človeško plodnostjo z namenom izbrisa genitalne razlike med človeškimi bitji. Genitalna razlika bo s tem izgubila svoj kulturni pomen. V 50 letih od izida knjige na tem mestu orožje kuje tudi transfeminizem. Prevzem nadzora plodnosti bo potekal v dveh korakih - najprej bomo nehale rojevati, nato bomo dojenčke proizvajali v inkubatorjih, za kar pa potrebujemo razvoj znanosti in tehnologije na nivoju Matrice. Žal bo takšna tehnologija morala še malo počakati, ker je potrebno ljudem ponovno razložiti, da je Zemlja okrogla, in ker nima smisla, da bi se moški, ki jih na vodilnih mestih razvojnih centrov ne manjka, ukvarjali z nečim, kar bo razbremenilo ženske. Sploh, če to pomeni skorajšnjo revolucijo.

Umetna reprodukcija in otrokova neodvisnost od matere bosta omogočili, da razbijemo ključno institucijo zatiranja - biološko družino. Potem, preskakujemo z začetka na konec knjige, bomo živeli v utopični družbi, v kateri ne bo več bioloških družin in otrok, vezanih na starše, in obratno. Spolnost bo naravna in polimorfna, vključevala bo vse. Ja, vse, tudi otroke, saj bo to družba brez tabuja incesta in spolnih tabujev. Imamo vednost in skoraj tudi potrebno tehnologijo, da “ustvarimo raj na zemlji”. Druga opcija, ki si jo predstavlja Firestone, je samomor, pekel na Zemlji, za katerim pride pozaba. Same se odločite, v katero smer se nagibamo po pol stoletja od izida knjige.

Šele zdaj, ko razumemo premiso, osnovno poanto in metodo knjige, smo na točki, ko si lahko natančneje ogledamo v knjigi navedene primere. S čim naj začnemo?

Opcije so zgodovina ameriškega feminizma, to je belega feminizma buržujk, ki je itak najprej reakcionarna, nato pa še potlačena zgodovina. Morda nas bolj zanima reinterpretacija Freuda v svoj prid, kjer se bralka iskreno nasmeji humornemu slogu in morda s kislim nasmeškom pogoltne občasno neumnost, ne nujno avtoričino! Nekaj o položaju otrok kot nižjega razreda in ukinitvi šole, ki je opisana kot klasični althusserjanski ideološki aparati države. Se raje obrnemo k rasizmu, pri čemer spet pademo v psihoanalitično primerjavo odnosa črnka-belec-belka-črnec z biološko družino, ki pa si res zasluži vzporedno branje ali z Davis ali s Fanonom. Ne uidemo niti ljubezni in romantiki, pa kulturi, kjer cincamo, ker nas skrbi, da avtorica zapade v principe ženskosti in moškosti, čustev in razuma. Na koncu nas doletita še zgodovina in prihodnost - ekofeminizem. Kaj bomo izbrale?

Še preden smo dobro začele, smo pri koncu oddaje. Glede na pomen dela, naj vam ne uide še kakšna bolj poglobljena prihodnja oddaja na to temo na Radiu Študent. V okviru Mesta žensk pa si lahko danes, 11. oktobra, ob 21. uri v Kinoteki ogledate kratek biografski dokumentarec o avtorici z naslovom Shulie, ki mu sledi pogovor o knjigi.