Komu zvoni – zvoni tebi

Ker le redko zastarajo, je najtežje brati knjige o rasizmih, seksizmih in razrednih neenakostih. Strukturne neenakosti, diskurzivne prakse, ki jih zakrivajo in oblastni mehanizmi, ki jih vzdržujejo vztrajajo skoraj nespremenjene skozi leta. Mukotrpno je leta 2020 brati o naših bistvenih težavah v leta 2000 izdani knjigi bell hooks Naša pozicija: razred je pomemben. Knjiga, ki je pri Založbi Sophia v prevodu Mojce Dobnikar in s spremno besedo Marine Gržinić izšla lani, je prvi prevod dela te afroameriške pisateljice v slovenščino.

V svoje delo vključuje tudi avtobiografsko pripoved. Kot pojasnjuje v knjigi Naša pozicija: razred je pomemben: »Eden od načinov izražanja spoštovanja do tega sveta delavskega razreda je bilo pisanje o njem na način, ki bi bolj avtentično osvetlil našo realnost,« konec citata. Z njo prehodimo pot z juga segregiranih ZDA, kjer v veliki revni družini odrašča Gloria Jean Watkins, skozi šolanje na prestižnih univerzah, vse do srednjega razreda in slave pod psevdonimom bell hooks, imenom njene babice.

Gržinić v spremni besedi zapiše, da nas z avtobiografskimi vložki avtorica, citiramo, »opozarja na zgodovinskost vsakega mišljenja, spoznanja in delovanja [...] opomnjeni smo na možnost lastne preobrazbe,« konec citata. Ponujajo nam možnost razumevanja specifičnih okoliščin, ki nas umeščajo v družbene strukture. Kot je trojno determiniran Frantz Fanon, ko otrok v slavni anekdoti s prstom pokaže nanj: »Mami, poglej zamorca, strah me je,« tako bell hooks v prvih štirih poglavjih prek mnogih avtobiografskih anekdot pokaže odgovornost za svoje telo, svojo raso in vse prednike. Kadar poudarja, da nikoli niso govorili o razredu, govori ravno o njem.

Razred v Naši poziciji ni opredeljen, pravzaprav se nam zdi, da hooks, čeprav proti koncu loči razredno pozicijo od finančne, večino časa enači delavski razred z revščino. Pomagajmo si z Michaelom Heinrichom, ki družbeni razred določi v strukturnem smislu ‒ glede na položaj v družbenem produkcijskem procesu ‒ in v zgodovinskem smislu ‒ glede na samorazumevanje, umeščanje v skupno razredno zavest določenega razreda. Mi govorimo o prvem, o strukturnem položaju, ki ga ne naslovimo direktno kot razredni položaj. Namesto tega, opaža hooks, ga pogosto reduciramo na raso in strukturni rasizem. O čem torej govorimo, ko NE govorimo o razredu?

O tem, da je obraz revščine črn. Pa tudi o rasni solidarnosti: črni, ki jo je individualistična potrošniška ideologija razgradila, in beli, s katero se prikriva razred. Občasno pa bela nadvlada, ravno obratno, razred poudarja, ko želi zakriti svoj rasizem. Na primer ob prodaji nepremičnin v belski soseski. Takrat se belec izgovarja na razredno strukturo okoliša, ki po njegovem nima zveze z rasizmom, a ko zagleda črnko, zagotavlja, da je bila nepremičnina ravnokar prodana. Med belo in črno so uspešni črnci, kot so na primer Will Smith, Oprah Winfrey, Beyonce in O. J. Simpson, črnci, slavni na bel način ali white famous. Vzpon nekaj črnih posameznikov v višji razred omogoči vzdrževanje mita, da lahko uspe vsakomur, ki se dovolj potrudi in trdo dela. Vidite, strukturni rasizem ni več ovira. Seveda imajo belo slavni črnci in črnke še vedno opravka z rasizmom, a se mu s pomočjo svojih razrednih privilegijev lažje izognejo. Ko se bogate črne osebe pritožujejo nad rasizmom, to ni rasizem, ki ga občutijo črni reveži, s katerimi bogataši tako ali tako nimajo nič več skupnega. Razredna solidarnost izpodrine rasno.

Enako kot izpodrine tudi spolno solidarnost. V kontekstu afroameriških avtoric pogosto govorimo o problematičnosti belega feminizma, ki je to kritiko sprejel in v kurikule študij spolov z deli nebelih avtoric in avtorjev dodal nekaj nians. A to se je izkazalo za učinkovit manever zakrivanja razrednih razlik. Ko je peščica žensk uspela pridobiti privilegije višjega razreda, ni bilo težko izpeljati že znane formule. Očitno so tudi ženskam vse možnosti odprte, samo dovolj pridne moramo biti, da si jih prislužimo. S tem so se še poglobile razredne razlike. Uveljavila se je ideja, da lahko zdaj vse ženske dosežejo moškim enakovredne položaje, kar je bila tudi dobra taktika za utišanje radikalnih, torej pravih smeri feminizma, ki opozarjajo na ogromen vpliv razrednih neenakosti na življenja vseh, še posebno pa temnopoltih žensk.

V vsem tem manevriranju pa vztraja protislovje. Razredno neenakost se zvaja na spol ali raso, hkrati pa se govori o postseksistični in postrasistični družbi. V resnici je veliko huje, pravi avtorica: »Raso in spol je mogoče uporabljati tako, da odvračata pozornost od krute realnosti, ki jo izpostavlja razredna politika.« Obenem pa je »rasizem in seksizem mogoče izkoriščati v interesu razredne moči«. Ne samo da živimo v nadnacionalnem kapitalističnem patriarhatu belske nadvlade – ta aktivno uporablja vzvode neenakosti, s katerimi nas potiska na rob preživetja.

Ne govorimo o razredu, ker govorimo o življenju na robu, o revščini. Že dolgo ne velja več krščanski nauk o revnih kot izbranih, kot punčici božjega očesa. Diskurz o revščini danes gibko manevrira med peklenskostjo, parazitstvom in kriminalnostjo. Tropi barbarskih revežev plenijo naše državne blagajne, parazitirajo, uničujejo lastnino ter so vsepovprek lopovi in kriminalci. Zaničevanje revščine ima materialni učinek: strukturni razlogi se skrijejo za domnevno osebno odločitvijo biti reven ‒ to se pravi biti izkoriščevalec srednjega razreda ‒, družbenega problema revščine pa zato nima nihče želje reševati.

Socializacija ob množičnih občilih revežem ponuja individualistične potrošniške vrednote materialistične sreče. Reveži sprejmejo vrednote potrošništva in se želijo vključevati v kulturo pohlepa, da bi tako presegli svoj razredni položaj, ki ga kot takega sploh ne dojemajo. Ker to seveda ni mogoče, trpijo na vseh ravneh. Obraz revščine ZDA v popularni kulturi večinoma ostaja skrit; če že, ga lahko srečamo v črnskih soseskah, prepredenih z mamili, kjer živijo kriminalci, milijoni belih revežev pa z izjemo Tiger Kinga ostajajo nevidni.

Prednost Naše pozicije ni analiza revščine ali strukturne ‒ razredne, rasne in spolne ‒ neenakosti, temveč možnost »lastne poti k razredni zavesti,« ki nam jo ponudi avtorica. Proces njenega osveščanja razredne pozicije z avtobiografskimi navedki in intersekcionalno analizo omogoči razumevanje ravno takega ključnega trenutka opolnomočenja, kot ga pojmuje Paulo Freire v Pedagogiki zatiranih: trenutka, ko se zavemo, da obstaja razredna delitev in da smo sami potegnili kratko.
Pot k odgovornosti do drugih se ne konča, ko spoznamo, da si vsakdo, ne glede na razredno pozicijo v kapitalizmu, zasluži dostojno življenje, temveč šele z izgradnjo alternativnih družbenih struktur in krepitvijo solidarnosti. »Najlažje« začnemo z ekonomskim prestrukturiranjem lastnega življenja: živimo preprosto, medsebojno odvisno in ob skupni uporabi virov. Za bell hooks je gradnja komunalizma pot k brezrazredni družbi in ohranjanju planeta.

 

Vir slik: https://savedbythe-bellhooks.tumblr.com/