Kritika političnega idealizma

Ste si od nekdaj želeli izvedeti, kaj si kot pravoverni marksisti mislite o prvaku med neoklasičnimi ekonomisti in avtorju najbolje prodajane knjige, ki je nihče ni prebral, Thomasu Pikettyju? Potem si le brž priskrbite izvod dela Thomas Piketty: Varljiva kritika kapitala, ki sta ga spisala Alain Bihr in Michel Husson, heterodoksna ekonomista, kakršne imajo skoraj samo še v Franciji, v prevodu Katje Kraigher pa je lani izšlo tudi pri založbi Sophia. Tudi tistim krvoločnejšim med vami bo zadoščeno; to delo ni le kritika, pač pa s tipično francosko galantnostjo izvršena intelektualna usmrtitev.

Avtorja Pikettyju seveda priznavata nedvomne zasluge. S svojim bestseller špehom, naslovljenim Kapital v 21. stoletju, je v mainstream ekonomijo ponovno vnesel vprašanje družbene neenakosti in z natančno statistično analizo demantiral eno najbolj trdoživih ekonomskih manter, hipotezo Knutzenove krivulje. Ta predpostavlja, da se v ekspanzivnih ekonomijah dohodkovne neenakosti sprva sicer resda povečajo, nato pa jih misteriozne tržne sile spet zmanjšajo in ohranjajo na vzdržni ravni. Piketty pa ni pokazal le, da se neenakosti na Zahodu od osemdesetih let ponovno povečujejo, pač pa tudi, da rast neenakosti povzroča tudi padanje profitne mere in pešanje rasti produktivnosti. S to ugotovitvijo Piketty utemeljuje svoj predlog globalnega progresivnega premoženjskega davka, ki naj bi omogočal produktivno sodelovanje med delom in kapitalom ter koristil obema poloma.

Najbrž je razlog za popularnost Pikettyjevega projekta natanko ta spravljiva podoba harmoničnega sveta. Razredni antagonizmi so pa ja stvar preteklosti, in edini razlog za bedo, v kateri živi velik del svetovnega prebivalstva, je iracionalnost vrhnjega promila najbogatejših, ki ne zmorejo uvideti, da bi nekolikanj manjša stopnja neenakosti koristila tudi njim samim. Krasno.

Kritike, ki so Pikettyja doletele z levice, so najpogosteje temeljile na nekakšnem zmedenem očitku ekonomskega redukcionizma. Družbeno neenakost naj bi v svoji analizi reduciral na dohodkovna nesorazmerja, pozabljal pa naj bi na neenakosti, pogojene z raso, spolom, družbenim kapitalom in podobnim. Svojo teoretsko zgradbo je Piketty v odgovor kritikom dopolnil s knjigo Kapital in ideologija, ki je razmeroma neopažena izšla leta 2019 in v kateri si prizadeva vzpostaviti sociološke temelje svoje ekonomske analize. Toda po mnenju Alaina Bihra in Michela Hussona se natanko v tem podvzetju pokaže vsa trhlost Pikettyjeve teorije. Če strnemo, je njuna glavna poanta to, da je cena zanemarjanja Marxa vedno izredno visoka. Pikettyju namreč očitata, da ostaja njegova raba obeh glavnih pojmov, kapitala in ideologije, znotraj okvirov neoklasične ekonomije, in je torej tudi sama ideološka.

Piketty opredeli kapital kot celoto vseh sredstev, ki lahko njihovemu lastniku prinesejo dobiček. S tem pravzaprav potegne enačaj med kapitalom in premoženjem, zaradi česar ne more uvideti specifično družbenega značaja kapitalističnih produkcijskih razmerij. Po mnenju Bihra in Hussona to nikakor ni zgolj tehnična finesa. Po eni strani ga enačenje kapitala s tradicionalno mnogo širšim pojmom premoženja pahne v brezno nadzgodovinskosti in mu onemogoča, denimo, pravilno razlikovanje med trifunkcijskimi oziroma fevdalnimi ureditvami in kapitalizmom. Toda to enačenje ima tudi pomembne ekonometrične posledice. Ekonomski modeli so namreč odvisni od meritev, te pa od definicij merjenih pojmov. Temeljni očitek avtorjev je, da zaradi netočnih meritev, ki slonijo na napačno opredeljenih pojmih, Piketty močno precenjuje padec profitne stopnje v zadnjih tridesetih letih. Tako ne more pravilno tolmačiti kavzalnega razmerja med padanjem profitne stopnje in naraščanjem neenakosti. Po mnenju avtorjev je namreč povečanje ravni neenakosti povsem racionalen in tržno nujen sistemski odziv na pešanje rasti produktivnosti, tako da je ne moremo obravnavati kot zgolj postransko ali celo škodljivo sistemsko pritiklino.

Podobno nereflektirana je tudi Pikettyjeva raba pojma ideologije. Slednjo dojema predvsem kot posledico potrebe neegalitarnih družb po osmislitvi notranjih neenakosti med njenimi člani. Bihr in Husson trdita, da ta pojem nima nikakršne razlagalne vrednosti, saj je slep za apologetsko razsežnost ideologije in njeno funkcijo vzdrževanja specifičnih razmerij oblasti in nadvlade. Zato Piketty po njunem družbo namesto na podlagi materialnih razmerij, ki jo dejansko tvorijo, obravnava na podlagi ideoloških reprezentacij, ki jih družba ustvarja o sebi. Zgovorna je denimo njegova trditev, da so bile nekatere evropske države, predvsem Nemčija, Anglija in Švedska, v obdobju od tridesetih do poznih sedemdesetih let preteklega stoletja zaradi obsežne delavske participacije v nadzornih svetih podjetij le še nominalno kapitalistične. Takšna interpretacija povsem prezre dejstvo, da participativne upravljalne strukture v še zmeraj kapitalističnem produkcijskem režimu delavce pahnejo v protislovno pozicijo, saj morajo v nasprotju z lastnimi interesi z vsem potrebnim absolutizmom igrati vlogo podjetnika.

Ker Piketty v svoji historični razpravi pripisuje ideološkim reprezentacijam preveliko težo, zapostavlja pa materialni razvoj produkcijskih razmerij, se mu po mnenju avtorjev zgodovina kaže kot senčno gledališče, na katerem se družbene formacije izmenjujejo v arbitrarnem zaporedju. Iz istega razloga so po njunem Pikettyjevi predlogi za zmanjšanje neenakosti idealistični. Eden od Pikettyjevih predlogov v novi knjigi je denimo enkratni temeljni dohodek v znesku 120.000 evrov, ki bi ga prejel vsak mladostnik ob dopolnjenem petindvajsetem letu in bi se financiral iz progresivnega premoženjskega davka. Toda če menimo, da so nekateri ljudje plačani premalo in bi jim bilo zato pravično nameniti temeljni dohodek, se avtorja sprašujeta, ali ne bi bilo preprosteje dvigniti plače teh premalo plačanih ljudi. Po njunem je Pikettyjev ovinek prek temeljnega dohodka izraz njegove splošne nagnjenosti h kompenzaciji pojavov, ki izvirajo iz produkcijskih razmerij, z redistribucijo kupne moči.

Bihr in Husson vztrajata, da si preseganja kapitalizma ne moremo zamisliti brez perspektive globoke družbene preobrazbe in nastanka novega političnega imaginarija. Obsodba neenakosti je kakopak hvalevredna, a ni dovolj, če hkrati ne zavrnemo tudi temeljne lastnosti kapitala, da si prilašča neplačano delo mezdnih delavcev. Pikettyjevi predlogi pa so po njunem idealistični ne le zato, ker ne posegajo v strukturo lastninskih in produkcijskih razmerij, pač pa tudi zaradi očitnega neobstoja politične sile, ki bi jih bila zmožna udejanjiti. Očitata mu, da se ne zaveda, s kolikšno zagrizenostjo je vladajoči razred pripravljen braniti svoje privilegije, saj stavi na to, da bodo njegovi predlogi, če jih damo že zgolj v tehnično presojo, privedli do zmagovitega pohoda pravičnosti. Po njunem torej Pikettyjev projekt ni dosti več od moralističnega apela na koalicijo dobromislečih, ki naj bi že na podlagi racionalne argumentacije in čistega spoznanja ustvaril politično večino, potrebno za njegovo uresničitev.

Glasbena podlaga:

Pralni stroj - Simple thing

Nova deViator - Cica-san