Legionarski Francoz slovenskega porekla

»Legionarji, vojaki ste postali zato, da boste umrli, in jaz vas bom popeljal na kraj, kjer boste lahko umrli!« S temi ciničnimi besedami je decembra leta 1883, na predvečer kitajsko-francoske vojne, general François Oscar de Négrier nagovoril mnogonacionalne pripadnike drugega bataljona francoske tujske legije. Nagovor, ob katerem se je mnogim novincem v legiji naježila koža, je postal velik del identitete legije same kot tudi njenega renomeja.

Francoska tujska legija še danes po svetu slovi kot večnacionalna enota tujih vojakov, ki si kruh služijo pod francosko zastavo. Ustanovljena je bila z ukazom francoskega kralja Ludvika Filipa I. leta 1831, in sicer kot del kolonialne francoske afriške armade. Ob več vojaških operacijah v Alžiriji je zapuščino streliva legionarjev moč najti tudi v Italiji, na Krimu, v Kongu, na prostranstvih jugovzhodne Azije in še marsikje drugje.

Francoskim državljanom služenje v legiji sicer formalno ni bilo dovoljeno, a v praksi te prepovedi mnogi niso upoštevali. Častniki so seveda vsi Francozi, poleg tega pa so številni francoski državljani izkoristili tradicijo legije, po kateri so članom podelili nove identitete. To je bilo privlačno tudi za številne tujce, ki so sestavljali jedro legionarjev. Med njimi so prevladovali Evropejci – tudi Slovenci.

Eden izmed takšnih je bil Jože Arih, ki se je v legiji boril v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Svoja doživetja in pripetljaje v času služenja je opisal na sedemindvajsetih straneh sicer 99-stranskega originalnega biografskega rokopisa, ki ga je moral leta 1953 spisati v Kazenskem prevzgojnem domu v Škofji Loki. Rokopis je Arihov pravnuk, arheolog doktor Uroš Košir, preučil, uredil in v obliki monografskega življenjepisa, ob podpori Muzeja novejše zgodovine in njegovega tedanjega direktorja Jožeta Dežmana, prejšnje leto izdal pri založbi Družina.

Delo, ki nosi naslov Na nasprotni strani: življenje legionarja Jožeta Ariha (1911–1981), je sestavljeno iz treh vsebinskih sklopov. V prvem, najkrajšem delu Košir na manj kot dveh straneh predstavi izredno bežen, celo preveč sumaren opis francoske tujske legije. Bralec, ki bi se v tej knjigi prvič srečal z legijo, bi upravičeno pričakoval preciznejši in več kot dobro stran dolg splošen pregled, a avtorjev poudarek je bil drugje. V nadaljevanju Košir opis legije razširi z bogatim in izčrpno podanim prikazom Slovencev, ki so v legiji služili do konca druge svetovne vojne.

Košir je pregled slovenskih legionarjev do leta 1945 zasnoval na podlagi preučevanja obsežnega medvojnega časopisnega gradiva. V sklopu raziskovanja je Košir skrbno pregledal letnike več kot dvajsetih medvojnih slovenskih časopisov, iz katerih je temeljito izbrskal spomine, pisma in poročila večjega števila slovenskih mož, ki so se v prvem delu dvajsetega stoletja mudili v vojaških operacijah tujske legije.

Jedro drugega vsebinskega dela predstavlja Arihov rokopis. Slednjega Košir, da bi ga naredil razumljivejšega sodobnemu bralcu, minimalno preuredi in dopolni z dobrodošlimi razlagami narečnih besed, ki so skrbno predložene v poševni pisavi med poševnicama. S tem je uredništvo z avtorjem na čelu doseglo lažjo berljivost in razumevanje gorenjskega narečja izpred devetdesetih let. 

Med branjem priredbe Arihovega rokopisa se sprehodimo skozi življenje protagonista vse od njegovega rojstva leta 1911 pa do časa nastajanja besedila leta 1953. Arih nas v svojih legionarskih dogodivščinah popelje od Marseilla, skozi mnoga alžirska mesta in maroške puščave pa vse do francoskega Saint-Quentina, kjer je po petih odsluženih letih v legiji puško postavil v kot.

Arihove raznovrstne življenjske pripetljaje je avtor obogatil s precejšnjo količino slikovnega gradiva iz osebnega in družinskega arhiva, ki popestri legionarjevo pripoved. Kljub precej stvarnemu in poljudnemu slogu pisanja Arihovo pričevanje še zmeraj predstavlja vznemirljivo branje, ki nam omogoča tudi vpogled v protagonistov značaj in življenjski nazor. Njegovo naracijo spremljajo tudi Koširjeve sprotne opombe, ki pa so v nekaterih primerih odveč. Pojasni denimo, da je Priština glavno mesto Republike Kosovo, da je Venezia Benetke, švicarski Bazel pa Basel in tako dalje. V splošnem pa sprotne opombe vsebujejo dobrodošle in za bralčevo razumevanje besedila potrebne informacije. V smislu navajanja virov in literature slednji prav tako pričajo o avtorjevi poglobljeni raziskavi bistvenih elementov, ki so pripomogli k nastanku smiselne in celostne zgodovinopisne analize Arihove avtobiografije.

Košir nam tako v večjem delu knjige z natančnimi analizami podaja enega izmed redkih daljših spominskih zgodovinskih pričevanj Slovenca, ki je služil v francoski tujski legiji. Še posebej pa se lahko Koširju zahvalimo za njegov doprinos k poznavanju splošne zgodovine slovenskih legionarjev, ki jo izčrpno predstavi na začetku knjige. Ob doživljajih v službi legionarja med letoma 1933 in 1938 je v knjigi skozi Arihove oči prav tako moč spremljati ozračje in čas v Kraljevini Jugoslaviji, od Tretjega rajha okupirani Franciji in povojni Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

Kljub pomanjkljivemu splošnemu orisu same francoske tujske legije predstavlja branje jedra Koširjevega raziskovalnega projekta verodostojno odskočno desko za spoznavanje delovanja legije. Obenem pa pronicljivo predstavi povprečno izkustvo mladega legionarja v 30. letih 20. stoletja.

Karte okoliščin, v katerih je delo nastalo, pa se razkrijejo v zadnjem delu danes recenzirane knjige. Ugotavljamo, da se danes že nekdanji direktor Muzeja novejše zgodovine, Jože Dežman, ni naključno ogrel in podprl raziskovalnega projekt o Arihu. V tem zadnjem delu dela avtor namreč rekonstruira pradedovo življenje med nastankom avtobiografskega rokopisa in njegovo smrtjo leta 1981.

Košir se v tem delu knjige osredotoči predvsem na zagotovo krivično preganjanje Arhia s strani jugoslovanske komunistične oblasti. To je Košir zapopadel s pomočjo dokumentov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, večinoma so to listine kazenskih evidenc, ki pričajo, da je bil Arih v obdobju slabih tridesetih let protidržavnega ali kriminalnega delovanja obtožen kar desetkrat. Določene dokumente, ki pričajo o obtožbah zoper protagonista, je avtor iz srbohrvaščine prevedel in jih v prikaz Arihovega življenja vključil v celoti. Ob njih Košir nepresenetljivo zaključi, da je Ariha v bivši državi doletela vloga tragičnega heroja.

Ena izmed obtožnic Arihu namreč očita zatajitev gotovine, ponarejanje listin in poskus podkupitve. V zadnjem delu knjige je tako Arih predstavljen kot žrtev komunističnega režima, ki je pod okriljem svoje resnicoljubnosti in iskanja pravičnosti sicer vztrajno kršil zakon. Navsezadnje obtožb o obrekovanju in žalitvi res ne moramo označiti za nekrivične. A v kolikor pa zatajitev gotovine, ponarejanje listin in poskus podkupitve pomenijo pravičnost ali resnicoljubnost, ki ju Košir v večini instanc pripisuje Arihu, pa dragi poslušalci, presodite sami.

S tujskimi legionarji je marširal vajenec Rok.

F: Bain News Service (https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/b2/Flag_of_Foreig...).