LEP BALKAN ŽELIM.

Še pomnite doktorja Radovana Karadžića, pesnika in psihiatra, ki je v begu pred haaškim sodiščem postal zdravilec Dragan Dabić? Nacionalist je po opredelitvi asket, potencialni borec, ki čaka na svoj čas, piše v svojem eseju o nacionalizmu Danilo Kiš. V nasprotju z Ratkom Mladićem, ki je v svoji skrivaški epopeji spominjal na Huseinovega Sadama, je Radovan postal newagerski zdravilec. V skladu s tradicijo srbskega črnega humorja je hodil v kafano Luda kuća. Tam je poslušal igranje na gosli in opevanje lastnega in Mladićevega imena, na stenah so visele njune slike, prava balkanska krčma torej. Nekega večera - je kasneje lastnik kafane zaupal novinarju - je Karadžić v roke pograbil gosli in zaigral. Oči so se mu orosile in tiho, da ga glas ne bi izdal, se je odzval klicu srbske tradicije. Ta mitska anekdota o newagerskem zdravilcu, ki se ne more upreti zvoku gosli, je tako absurdna in hkrati tako tipično »balkansko« barvita, kot da prihaja iz filma Emirja Kusturice. Asketski zdravilec, v katerem tiho ječi nacionalistični borec.

Ivan Čolović v knjigi Balkan – teror kulture, ki je izšla pri znanstveni založbi FF, zgornjo prigodo opiše v eni od fusnot. Dragan Dabić je torej groteskna fusnota ponorelosti mita, kot je nekdo opisal Srbijo 90-ih. Kdor je bral knjige tega uglednega antropologa, neumornega analitika in popisovalca političnih mitov, ve, da gospod celo življenje piše eno samo knjigo. Veliko knjigo balkanskih mitov.

Prav kompleksnost in neujemljiva narava mita, ki se manifestira v koordinatah kulture, jezika in ozemlja, od Čolovića zahteva vseživljenjski napor. V knjigi tako predvidljivi nacionalistični arzenal: o svetosti nacionalnega jezika, o duhovnem prostoru nacije, o vlogi intelektualcev v balkanskih laboratorijih sovraštva. Knjiga se zaključi z dvema case study primeroma – Dabićevih gosli in samostana Hilanadar na sveti gori Atos.

Nacionalizem je ideologija banalnosti, kot je zapisal že omenjeni Danilo Kiš; poenostavljeno rečeno pa je banalno tudi zlo. Ne čudi, da je banalna tudi nacionalna mitologija. Spomnim se zaključka filma Underground, ko se košček zemlje s ponorelimi slavljenci poroke odcepi od celine in odplava, napis KRAJ pa odlično ilustrira absurdni konec bivše Juge. Plovbo avtarkičnih v svoje šilce zagledanih ljudi na svojih nacionalističnih otočkih.

Vrnimo se k knjigi. Tudi tokratna Čolovićeva knjiga ne more mimo nevralgične točke politične mitologije države srbske in celotne regije. Kosovski mit je ultimativni, neumorno analizirani mit, ključen za celotno mitsko zgradbo. Je vezni člen v bizantinski simbiozi med pravoslavno cerkvijo in državo. Je božje škropivo za sakralizacijo političnih mitov. Popje krstijo tanke pred bitko in predsedniki hodijo poljubljati križe v Hilandar. In ne pozabite, da je Miloš Obilić izbral nebeško kraljestvo namesto zemeljskega poraza in da je Vuk Branković „balkanski“ prototip izdajalca. Sedaj boste lažje razumeli tako imenovani srbski inat in strastno obračunavanje z izdajalci. Čolović je odličen v razgaljanju glavnih mitskih elementov, v dekonstruiranju mitske zgradbe v njene gradnike.

Malce me moti, da se avtor na hitro zaustavi v bogatem mitskem razmerju med Balkanom in Evropo. Znani mit o balkanskem „zamujanju“, o ujetosti v zgodovini, je ključen za vsakršno analizo tukajšnjih prigod in anekdot. Spomnimo se famoznih, še kako mitskih besed zahodnih mislecev, da se na Balkanu zgodovina zgošča, očitno v nasprotju z Zahodom, kjer se potemtakem očitno redči. Balkan, kot zamrznjenost v progresivnem napredovanju zgodovine, kot muzej Evrope 19. stoletja torej. Če sem lahko malo mitološki. Tukaj je balkanski vedno sosed, ki je južneje, za Slovence Hrvati, za Hrvate Srbi in za vse Bosanci. Po drugi strani pa prosperira mit, da je Balkan prostor neokrnjenosti, pristnih vrednot, občutka za življenje v nasprotju z dekadentno, individualizirano in kapitalistično Evropo. Boris Buden v knjigi Cona prehoda dobro analizira mit o nedovršenosti Balkanskih in drugih postkomunističnih držav. Te so nebogljene in neuke v svoji infantilni ponižnosti pred evropskimi gospodarji. Kar pri tem zares šokira, je njihova podobnost s skorumpirano komunistično elito, proti kateri so se »vzhodnjaki« še pred kratkim junaško borili.

Čolović torej v popotovanju po mitske krajini mestoma razkriva njeno kompleksnost in protislovnost. Mit je imun na časovno linearnost in odprt raznolikim apropriacijam prav zato, ker biva v »hiši« jezika. Selektivno in pretenciozno branje knjižnega kanona je najbolj znana nacionalistična »metoda«. Najbolj epski primer takšne »metode« so nasprotujoča tolmačenja Njegoševega Gorskega vijenca v Jugi in kasneje Srbiji.

Avtor se približuje tezi, da ves arzenal manifestacij političnih mitov izhaja iz iste morfologije. Očitno je nacionalna mitologija konstitutiven aspekt moderne, na suverenosti ljudstva temelječe politike. Legitimnost oblasti izhaja iz prepričljive narativne formacije. Vsakokratna oblast se umešča v mitski narativni okvir in zastopa t. i. nacionalni interes. A Čolović se na tej točki analize ustavi in »pozove« k nekakšni depolitizaciji kulture in plodnemu prelivanju kultur v nasprotju z avtonomističnem srečevanjem v multikulturalistični varianti. Balkan – teror kulture v naslovu zanj pomeni neke vrste presežek kulture na Balkan. Bi torej njen umik iz politike posledično pomenil „demokratizacijo“ in razcvet državljansko–civilne sfere? Je ta presežek govora o kulturi na Balkanu zgolj ta njen »mitološki«, nacionalistični moment? Primer BiH je ilustrativen v tem oziru. Njeni prebivalci so predvsem etno bojevniki z lojalnostjo nacionalnim maticam in ne državi BiH. A ta samorazvidna resnica spregleduje ideološko vlogo kulturalizacije politike. Katastrofalna socialna in politična situacija v Bosni bo morda prej kot do novih etničnih konfliktov pripeljala do uporov in vstaj. No, točno to se je nedavno zgodilo. In kaj so storile oblasti? Hotele so jo pacifizirati z netenjem starih kulturnih in etničnih sporov.