Literarno velika vojna

»Vsaka vojna je ironična, ker je vsaka vojna hujša od pričakovanj. Vsaka vojna vzpostavi ironično situacijo, ker so njena sredstva tako melodramatično nesorazmerna v primerjavi z njenimi domnevnimi cilji.«

Tokratno Humanistiko posvečamo knjigi Velika vojna in moderni spomin ameriškega kulturnega zgodovinarja Paula Fussla. Delo z izvirnim naslovom Great war and modern memory je izšlo leta 1975 in od takrat predstavlja temeljno delo - nekateri celo ocenjujejo, da je to najpopolnejše delo o prvi svetovni vojni. Knjiga je poleg konstrukcije spomina tudi vobče izjemno zanimivo zgodovinsko branje o stanju na zahodni fronti. Kot poudarja avtorica spremne besede Marta Verginella, je knjiga odprla pomembnejše polje, interdisciplinarno raziskovanje. Torej interdisciplinarno kot odmik od zgolj formalnega zgodovinskega raziskovanja, ki se najprej ukvarja s politiko, frontami in šele nato s posameznikom.

Fusslova metoda je obratna: z osebnimi pričevanji literatov ob pomoči pričevanj navadnih vojakov skuša skonstruirati večjo sliko. In ta večja slika je, kot se bo izkazalo, ravno prepletenost jezika in vojne.

Naslednja štiri leta bodo tako ali tako v znamenju prve svetovne vojne in obletnic njenih neštetih tragedij. A bolj kot se poudarja, da se svet in očetnjava prve svetovne vojne ne zavedata dovolj, bolj se moramo spraševati, kaj in česa se sploh spominjati? Oziroma še boljše, kaj spominjati se sploh pomeni? Po branju Fussllove knjige bi lahko odgovorili: »Ne ponovno obujati praznih statistik in zaprašenih uniform, ampak se rajši vprašati, kaj je od prve vojne ostalo. In ostalo je precej.«

Ena izmed Fussllovih tez je namreč, da je velika vojna pravzaprav prva velika kolektivna travma modernosti. In to ne samo kot metapolitični dogodek, ki je na novo zarisal politični zemljevid Evrope, ampak kot kolektivni ognjeni ritual modernosti, v katerem je prisostvovalo okoli šestdeset milijonov ljudi. To je bila velika literarna vojna. Skoraj vsi vojaki so bili pismeni, totalna mobilizacija pa je zajela tudi pisatelje. Skozi ta kolektivni pekel naj bi se oblikoval jezik modernosti. Besede, kot so strategija, takšen ali drugačen sektor in tako naprej, so postale besede vsakdanje rabe. Vojaška retorika postane in ostane.

S prvo svetovno vojno naj bi se začela tudi kultura obrazcev in anketnih vprašalnikov. Razvili naj bi se iz vnaprej pripravljenih opcij glede svojega stanja, ki jih je vojak lahko pošiljal domov. Seveda brez neprijetnih detajlov. Verjetno poznate cenzurirane razglednice iz prve svetovne vojne. Premisa bi bila, da so vojaki v živo pač vedeli, kakšno je resnično stanje. A kot ugotavlja Fussell, je grozovitost vojne presegala razumskost. Le preko fikcije, se pravi z ironično distanco ali literarno primero, se je lahko vojak soočil s to grozo. Besednjak, ki se je razvil v vojni, pa je obstal tudi po vojni in pogojeval kasnejše izpovedi. Fussel je torej s prvo svetovno vojno šel na izvir te skorajda brezrazredne primordialne juhe modernosti.

Prva svetovna vojna je bila prva in na nek način zadnja vojna pismenih. Vsi vojaki, vsaj na zahodni fronti, so bili pismeni. Mobilizacija in romantični zanos drugega časa pa sta poskrbela, da so v vojni sodelovali tudi takratni in bodoči pisatelji. Istočasno je bila pisana beseda glavno sredstvo komunikacije, radio in film sta bila še v povojih. Fusslova premisa je, da se je ravno v tem kotlu izoblikoval moderni imaginarij.

Druga svetovna vojna je fragmentarna; vsak posameznik je doživel specifično zgodbo, medtem ko se je vojak prve vojne v romantičnem zanosu drugega časa spoprijel z neumljivo grozoto modernega orožja. Kako ubesediti neumljivost, pa je ravno predmet Fusslove študije. Kot ugotavlja, je bila literatura oziroma literarne prispodobe pri veliki večini vojakov in tudi oblasteh edini način za dojemanje grozovitosti vojne. Sprožil se je več milijardni val pisem s fronte. Kot nakazuje, je morda najočitnejša dediščina prve vojne ravno literarizacija politike, kjer vojna ministrstva postanejo obrambna, kjer se bori proti osem zla in skrajnežem. Seveda, literarizacija politike in na drugi strani militarizacija literature.

Uvodni citat o nesorazmernosti človekove domišljije v razumevanju mizerne melodrame moderne vojne služi kot dobra popotnica za opis Fussellovega podjetja. Knjiga Velika vojna in moderni spomin je, kot je bilo že omenjeno, močno zaznamovala zgodovinopisje. Od občosti politike je naredila premik k posamezniku. Fussel seveda vztraja na prepletenosti obeh. Knjigo je začel kot literarno študijo in jo šele kasneje z vključitvijo pisem navadnih vojakov premaknil v polje kulturne zgodovine.

Velika vojna in moderni spomin je izšla pred dvema letoma pri založbi Studia humanitatis. Zajeten prevajalski zalogaj je opremljen tudi s prevodi pesmi in literarnimi odseki britanskih piscev, nekateri so prvič prevedeni v slovenščino. Knjiga tako prinaša izviren in precej zanimiv vpogled v veliko vojno, literarni kanon medvojne angleške literature, kakor tudi širši prelom v načinu modernega zgodovinopisja, ki kot primarni vir vključuje literaturo.