Martin Balluch: UPOR V DEMOKRACIJI

V času revolucionarnega brbotanja v arabskem svetu in globalnega spoznavanja deprivilegirane večine nad neustreznostjo svetovnega ustroja pod diktatom večine je v drugi polovici lanskega leta pri Založbi Krtina v okviru zbirke Krt izšla knjiga Martina Ballucha, Upor v demokraciji. Kratko čtivo s podnaslovom “Državljanska nepokorščina in konfrontacijske kampanje” nas kot priročnik vodi skozi konfrontacijske oblike protesta, pri tem pa ves čas išče srednjo pot med radikalnostjo in zmernostjo, ki bi učinkovito pripeljala do odprave družbenih nepravilnosti.

Avstrijski matematik in fizik Martin Balluch je delo gradil na podlagi številnih lastnih aktivističnih izkušenj, ki je jih oprl na siceršnja teoretska in praktična spoznanja o konfrontacijskih kampanjah. Kot vodilni član dunajskega Društva proti živalskim tovarnam je Balluch dobrih sto dni zaradi politične aktivnosti preživel celo v priporu, prvih korakov upora skozi državljansko nepokorščino pa se je naučil že kot najstnik, ko je sodeloval v različnih kampanjah za zaščito okolja. Balluchova protestniška prekaljenost se odrazi tudi v pričujoči knjigi, ki je precej bolj prepričljiva v delih, ko podaja najrazličnejše praktične, skoraj tehnične vidike konfrontacijskih kampanj.

Kljub temu skuša Balluch v uvodnih poglavjih Upora politološko in filozofsko, pa čeprav precej površno, zamejiti nenasilne oblike državljanske nepokorščine, tako da skuša najti izvor legitimnosti, s katerega bi se lahko vsakič znova opravičevale. Ko ugotovi, da etika, kot bi bilo morda pričakovati, zaradi svoje nekompromisne narave ni najustreznejša osnova za urejanje pravil, po katerih bi bilo organizirano sobivanje ljudi, skuša najti odgovor v politiki. Ta naj bi bila s svojo prožnostjo in kompromisno naravnanostjo orodje za dosego ciljev, ki pa, po Balluchu, ostaja oziroma postaja etika. Ob tem se zdi, da avtor s tem, ko je etiko, kot kategorijo, ki je nezmožna kompromisa, prestavil s položaja osnove družbenega delovanja na položaj njegovega cilja, storil bolj malo. Tudi kot cilj ostaja etika namreč težko dogovorljiva kategorija in če smo nezmožni dogovora o cilju, potem tudi metode, ki pripeljejo do njega, bolj malo štejejo.

Martin Balluch se pri konfrontacijskih kampanjah odreka vsaki vrsti nasilja, še več, najostreje ga obsoja. Pri tem sledi, podobno kot pred njim pionir kampanj državljanske nepokorščine Martin Luther King mlajši, krščanski etiki neškodovanja in žrtvovanja. Po drugi strani pa avtor premalo problematizira, če sploh, institucionalizirano nasilje države, ki je v imenu ohranjanja nenasilja s svojim represivnim aparatom monopolizirala prav nasilje. Balluch sicer opozarja na nujnost vsakokratnega demokratičnega preverjanja in nadzora tega represivnega aparata, toda v nadaljevanju ostaja legalist in poziva k spoštovanju zakonov, tudi, ko ti nimajo legitimnosti.

Balluchov vidik nenasilnih konfrontacijskih kampanj temelji na partikularnem spreminjanju globalnega sistema, za katerega se strinja, da je vse prej kot ustrezen. Toda pri tem partikularnem odpravljanju družbenih nepravilnosti vseskozi obstaja bojazen, da je nemogoče spremeniti sistem kot celoto. Aktivisti lahko z dobro načrtovanimi akcijami sicer dosežejo pomembne spremembe na določenih družbenih področjih, niso pa z njimi zmožni zatresti temeljev družbenega ustroja. Zdi se, da se tega vse bolj zavedajo tudi njegovi generatorji oziroma privilegirana manjšina, ki tako nalašč pušča radikalizacijo boja njihovih nasprotnikov v smislu konfrontacijskih kampanij, vedoč, da bodo z njim v globalnem smislu storili bolj malo.

V drugem delu priročnika Upor v demokraciji se Martin Balluch posveti praktičnim, celo že tehničnim vidikom konfrontacijskih kampanj. Pri tem predstavi dinamiko tovrstnih akcij, možne načine izvedbe, pa tudi na številne sistemske ovire in oblastniške trike, s katerimi želijo nasprotniki tovrstnih akcij onemogočiti kampanje. Avtor je v tem delu natančen, celovit, faktografski. Nekoliko moteče in celo egocentrično je forsiranje predvsem lastnih aktivističnih izkušenj, ki zapira možnost prikaza drugačnih protestniških spoznanj. Toda avtor je želel zgraditi delo predvsem na lastnih praktičnih dognanjih in te v tem delu knjige, kar mu je treba priznati, podaja nadvse prepričljivo.

V tem avtorjevem povsem osebnem vidiku je spisano tudi zadnje poglavje, ki želi bralca prepričati o najrazličnejših vidikih protestniškega zatiranja s strani oblasti. A z detajlnim povzemanjem procesa proti Društvu proti živalskim tovarnam izzveni prej dolgočasno faktografsko branje kot praktično opozorilo aktivistom pred potencialnimi institucionalnimi ovirami.

Balluchov Upor v demokraciji, ki na dokaj površinski, a zato simpatičen način podaja predvsem praktične vidike konfrontacijskih kampanj in državljanske nepokorščine, je precej dobrodošlo branje v času vse bolj pogostega javnega izkazovanja političnega nezadovoljstva. Na celovit način predstavi širšemu občestvu malo znane metode političnega boja, njegove teoretske vidike in tudi zgodovino. Pogovorno politično apatični domači mladini pa knjige morda ne bi bilo odveč ponuditi kot izbirno domače branje pri sociologiji.

ODPOVED: Z Martinom Balluchom se je v demokraciji uprl Nejc Marcen.