Marx za ''sodobnike''

Od začetka zadnje večje ekonomske krize na Zahodu smo lahko slišali novice o razprodanih novih izdajah Marxovih in Engelsovih del. Zadeva je jasna – zeitgeist tega trenutka se je zavoljo poslabšane situacije, ki ji botrujeta tako gospodarska kriza kot plenilski odzivi kapitala, spet rahlo obrnil v prid idejam misleca iz Triera. Tako je bilo samo vprašanje časa, kdaj bomo začeli dobivati val bestseller izdaj o marksizmu in Marxu. Med bestsellerji pogosto najdemo biografije in založba Modrijan je poskrbela za to, da smo na našem tržišču dobili knjigo, ki prejema nekritično hvalo z vseh strani. In ta je tokrat vsaj deloma zaslužena.

Knjiga Jonathana Sperberja je kljub svoji uspešnosti resno strokovno delo, ki skuša ne le rekonstruirati življenje Karla Marxa, temveč daje močan poudarek na njegovo teoretsko delo in ga poskuša vpeti tako v osebni kot splošni zgodovinski kontekst. Skozi tekst lahko spremljamo avtorjev poskus izgradnje ničesar manj kot Marxovega notranjega življenja, vključno z vsemi frustracijami, dilemami in boji, ki so ga spremljali od ranega otroštva pa vse do pozne starosti.

Na faktični ravni bi delu težko veliko očitali. Jasno je, da se je Sperber, ki je sicer precej cenjen zgodovinar in ima za sabo že nekaj kvalitetnih študij, nadvse potrudil in ni skušal slepomišiti. Tako so popisi dogajanja nadvse popolni, kakor bi pričakovali od resnega zgodovinarja, katerega glavnino dela predstavlja ravno devetnajsto stoletje. Toda morda je ravno ta dozdevna profesionalnost pri opisovanju Marxa v njegovem času mesto, kjer tiči pregovorni kleč.

Kdorkoli bi knjigo kupil zaradi lastnega novonastalega navdušenja nad Marxovimi idejami, bi bil ob podrobnejšem branju knjige rahlo zmeden ali razočaran. Sperberja bomo namreč težko obtožili kakršnekoli nevarne stopnje malikovanja Marxa ali približevanja marksizmu. Izpričan namen dela je namreč zelo jasen. Izogniti se levim in desnim ekstremom demoniziranja in malikovanja ter se postaviti na bolj objektivno pozicijo, tako, ki naj Marxa ne bi več videla v ideološki luči.

Tako lahko beremo o tem, kako sta bila Marxov rasizem in antisemitizem, ki večkrat služita raznoraznim intelektualnim herojem pri tem, da še dodatno razkrinkajo tega zlodeja, le produkt časa, v katerem je živel, in v resnici blazno prenapihnjena. Sam Marx v zasebnem življenju namreč ni kazal znakov resnega nestrpneža. Veliko je situacij, ko se nam Marx prikaže kot človek in ne kot figura, človek, ki deleži tako na dobrem kot na slabem. Ujet v specifično historično in osebno situacijo se je Marx odzval, kakor bi se marsikdo od nas. Zato mu tudi ne moremo šteti v škodo vseh teoretskih napak, ki jih je storil, misli, ki danes absolutno ne more biti več aktualna in ki je le odziv na pogoje devetnajstega stoletja, pa še to ne ravno najboljši.

Da, prav ste slišali. Sperberjeva pozicija pri obravnavanju Marxa je, da govorimo o avtorju, ki pripada devetnajstemu stoletju in danes nima več relevance. Sperber si kot oseba, ki najbrž kritike politične ekonomije ali filozofije nima popolnoma v malem prstu, drzne razglasiti za mrtve kar nekaj misli. Tako izvemo, da sta Marxova delovna teorija vrednosti ali pa morda Heglova filozofija neki pretekli in preseženi zadevi, ki sta danes pravilno potisnjeni na rob akademske skupnosti. Kot da pa to ne bi bilo dovolj, se temu kmalu pridružijo še pretirane interpretacije, po katerih naj bi iz Marxove misli direktno emanirala nuja politične avantgarde, kar je na tem mestu več kot očitni razlog za diskreditacijo.

Bodimo malce zlobni. Sperberjeva teza je, da je Marx glas predpreteklega stoletja, ki v zdajšnjem ne more odigrati več nobene vloge. O verjetnosti te teze naj se ob gorah sodobne literature s področij sociologije, kritike politične ekonomije ali filozofije, ki se eksplicitno navezuje na Marxa tako dogmatično kot heretično-kritično, odloči vsak sam. A kaj gre reči o poziciji, ki preprosto postavi Marxa kot preseženega s strani danes prevladujočih pristopov? Nič drugega kot to, da je produkt duha časa, obdobja po padcu Berlinskega zidu in prevladujočega liberalnega diskurza.

Ali je marginalistična revolucija res pometla Marxa na smetišče zgodovine pač ni vprašanje, primerno za njegovo biografijo, temveč za filozofsko razpravo, ki jo avtor predpostavlja za razrešeno, čeprav niti približno ni. Tako se Sperber v svoji objektivnosti in ''srednji meri'' pokaže kot avtor, ki se nedvomno nagiba k farsi, ki se je danes vse po Evropi razširila kot politična sredina – nominalno presega ideološka nasprotja, sebe pa prodaja kot zdravi razum, dočimer vse preveč stvari jemlje kot dane. Tako bi lahko rekli, da je Sperber tisti, ki je nekritično zazrt v svoj zgodovinski trenutek in ne Marx. Njegov ''stance'' ob vsem popisovanju sprememb, ki da so se dogodile v zadnjih stopetdesetih letih, spregleda tisto slavno Adornovo frazo, ki si jo bomo dovolili parafrazirati. Za avtorje kot je Marx, ni vprašanje, ali nam lahko še kaj povejo danes, temveč ali lahko mi danes povemo kaj njim.