METODE KOLEKTIVNE IMPROVIZACIJE

Bereš, podčrtuješ, planiraš, v lobanji že totalno premelješ tekst recenzije, ampak moment vsakega začetka in razvoja pisanja v bistvu ostaja nepredvidljiv, vse do takrat, ko se preprosto mora zgoditi in steči. Podobno gledališka improvizacija začne v znanem in ga odpelje v neznano. Ali kot bi rekel Keith Johnstone: improvizacija je ritenska hoja, kjer so pred očmi na uporabo razprte vse pretekle možnosti, a z njimi divergentno vstopaš v nove kombinacije.

Vpogled v mentaliteto improvizacije ponuja knjiga Collective improvisation from Theater to Film and Beyond, pod avtorstvom režiserke, igralke in raziskovalke na področju teorije kulture, Sonje Vilč. Izdana v koprodukciji Kolektiva Narobov, založbe Maska ter Zavoda Federacije, je pisana v angleščini z namenom mednarodne dostopnosti in v svojem pristopu predstavlja pravzaprav unikaten doprinos na področju tekstov o tehniki improvizacije. Delo ni ne pedagoško tehnični priročnik niti težkokategorna dramaturška teorija, temveč predvsem refleksiven in koncizen pregled idejnega ozadja kolektivne improvizacije, tistega konceptualnega komposta, na katerem improvizacija sploh lahko vzklije.

Telo teksta je razdeljeno v tri sklope. V prvem so pregledno predstavljeni začetki in razvoj ključnih smeri gledališke improvizacije, in sicer skozi tri glavne figure: Keitha Johnstona, Violo Spolin in Dela Closa. Kolektivna improvizacija v naslovu meri torej na širši koncept, ki je mogoč v okviru več umetniških zvrsti, od jazza in radijskih iger do uličnega performansa, gledališča in filma. Kot v predgovoru izpostavi že filozof in improvizator Gregor Moder, avtorica improvizacijo obravnava kot kulturni fenomen, kjer je njeno umetniško naravnanost potrebno razmejiti od njenih zabavljaških odvodov, obenem pa izpostaviti politične in estetske implikacije. Vendar v svojem pristopu dosledno ostaja idejno refleksivna, besedilo ni zamaščeno in obremenjeno s politično in estetsko teoretskimi izpeljavami, v njem sploh ni najti pojmov »estetsko« ali »demokratično«, temveč umetniško, nehierarhično in skupnostno.

V skladu s samo naravo improvizacije se tekst ne ukvarja z analizo umetniškega rezultata, ampak ves čas ostaja v izhodišču. Tudi pri pregledu razvoja smeri improvizacij izpostavlja tista bistvena načela, ki proces improvizacije sploh omogočajo. Ta načela pomenijo pravzaprav specifično psihofizično stanco, ki sprosti in omogoča tekočo kreativnost, kot se ta zgodi pri improvizaciji. S tega vidika so načelna izhodišča improvizacijske tehnike tudi nekakšen vpogled v stanje ustvarjalnosti nasploh. Vsi znameniti avtorji improvizacijskih pristopov so do njih prišli po enaki poti, z opazovanjem vzorcev in možnosti, kot so se izdvajale ob procesu eksperimentiranja.

Povod za nastanek knjige je bil v bistvu njen osrednji del. Sonja Vilč je dolgoletna improvizatorka v okviru Kolektiva Narobov, ki se je skupaj s štirimi kolektivi iz Nemčije, Avstrije, Francije in Švedske lotilo koprodukcije kolektivne improvizacije v mediju filma. Tako kot so vsi relevantni zapisi o metodah kolektivne improvizacije nastali kot posledica eksperimentiranja, je tudi to poglavje zlasti popis konceptualnih možnosti, ki so se pokazale ob izkušnji snemanja.

V tretjem delu se Sonja Vilč vrača k načelom iz uvodnega pregleda in jih razširi v aktualna splošna stališča kolektivne improvizacije, kot so v toku 20. in začetka 21. stoletja dozorela skozi razne smeri. Izhaja iz debat s sodelavcem in kolegom Gregorjem Modrom ter prepoznava inherentno etičnost kolektivno improvizacijske prakse. Kolektivna improvizacija namreč najbolj efektivno deluje, če vsi v kolektivu predano izvajajo tisto, kar jo sploh omogoča. Na primer posluh in reaktivnost na soigralca, neprestano iskanje rizika in pristajanje na neuspeh, ukinjanje hierarhije, glorificiranja avtorstva in komercializacije umetniškega produkta.

Ampak, bez brige. Avtorica prav tako kot ne teoretizira, tudi ne moralizira. Namen teksta niti namen sledeče izjave ni terapevtski, čeprav je Jason Moreno kolektivno improvizacijo uspešno razvil tudi v to smer, vendar branje knjige Sonje Vilč učinkuje neizbežno osvobajajoče. Besedilo nudi refleksiven uvid v funkcioniranje kolektivne improvizacije, katere principi so prenosljivi tudi v izvenumetniška medčloveška delovanja in ravno v tem je njena političnost. Pomeni preprosto neko možnost izbire, možnost mišljenja in delovanja v skupnosti.