MISLITI PRELOME, LOMITI IDEOLOGIJE

Misliti prelome, lomiti ideologije je zbirka socioloških razprav Gorazda Kovačiča. Naslov je obetaven in tudi branje uvoda stopnjuje pričakovanja. Avtor si zada vsega občudovanja vredno nalogo preizprašati najvplivnejše teoretsko-mišljenske smeri pri nas. Vzradostimo se ob branju naslovov poglavij v slogu Levičarske utopije in protislovja. A gibanje po teoretskem terenu je polno pasti in vzvratnih zank, ki te hitro ujamejo v ideološko matrico. Kovačič zato za uvod pretrese najbolj vplivne teorije ideologije. Začne z Debenjakovim branjem Marxa in interpretacijo ideologije kot proizvoda poklicnih ideologov. Poudari tudi omejenosti in svojo rezerviranost do kultne Allthuserjeve opredelitve. Potem pride na vrsto težko pričakovani Rastko Močnik, ki učinke teorije vidi v epistemološkem rezu, ki ga ta izvede med sabo in neko ideologijo. Teorija na takšen način misli in osvetli nastanek ideologije, ki v nasprotju s teorijo ni zmožna avtorefleksije. Tovrstna intervencijska, skoraj borbena narava teorije nas že popolnoma prepriča, da se bo avtor lotil ofenzive na domača teoretska gnezdišča. Čeprav hiti poudarjati, da privzema tako mu ljubo arendtovsko pluralnost perspektiv.

Kako institucionalna moč znanstvenika vpliva na intelektualni diskurz in »ideološke zmote«? Kakšne so torej pri nas okoliščine znanstvene produkcije? Kako je z neinstitucionalnimi teoretskim mrežami? Takšna vprašanja se nam odpirajo, ko beremo avtorjevo predstavitev Bourdiejevega pisanja o refleksiji znanstvenika. A Kovačič, kot da bi sam vedel, da je v uvodu preveč stopnjeval suspenz, tega zaključi z razočarajočim stavkom: »Bojim se, da je slovenski prostor bržkone premajhen, da bi si kaj takega upali privoščiti.« Bralec se bo moral očitno zadovoljiti z analizo splošnih idejnih okvirjev. Kot da so ti misljivi brez konkretnih delovanjskih kontekstov. Avtor se zaradi majhnosti svojega okolja odpove njegovemu kritičnemu pretresu. Le zakaj, se lahko ironično vprašamo.

Takšna izbira ptičje perspektive vpliva na stil in formo razprav v knjigi. Te so pisano sociološko suhoparno z nizanjem opisnih pridevnikov in kratkih taksonomskih eksplikacij. Najbolj klasično sociološka je analiza diplomskih nalog študentov novinarstva. Skoraj komično izpade njen zaključek o razredni neizobraženosti študentov novinarstva. A takšen metodološki pristop se na srečo v drugih prispevkih umakne bolj vsebinskim analizam. Do zanimivih zaključkov pride v eseju, ki kritično bere zapise novorevijaškega kroga. Kovačič prepozna tri miselne linije, ki jih personificirajo Bučar, Hribar in Ivo Urbančič.

Med temi je Hribar tisti, ki zastopa narodnjaški model države. Moderna nacionalna država naj bi identiteto črpala iz predpolitične narodne skupnosti. Motivacija za samostojno državo je »razcvet« slovenskega naroda. Kovačič postavi zanimivo tezo, da je Hribarjev model navdihoval srbske in hrvaške nacionaliste in ne obratno, kot bi morda pričakovali. Torej so Dobrica Čosić, Vojislav Koštunica in celotna SANU druščina za znameniti memorandum našli navdih pri Hribarju? Še bolj zaostrena je teza, da bi politično uveljavljanje ničejansko-narodnjaškega modela Iva Urbančiča vodilo v fašizem. To so (pre)drzne teze, ki smo jih pričakovali in si jih želeli.

A Kovačič je bolj previden, ko se vrne v aktualno idejno dogajanje. V že omenjenemu poglavju Levičarske utopije in protislovja analizira, kot sam pravi, politično jalovost mnoštva. Konceptualna zastavitev posameznih dialektičnih polov imperija in mnoštva se mu sicer zdi prepričljiva. Upravičeno pa problematizira njun odnos. Oba člena sta v istem polju družbene produkcije, zato ne preseneča, da sta vedno v odnosu peklenske vzajemnosti. Produktivna inovativnost in emanacijska prizadevanja mnoštva so vedno že pogoj obstoja samega imperija. Mnoštvo je zgolj anarho levičarska projekcija želje, da bi razdrobljenost družbenih bojev strnili pod skupni imenovalec.

Lahko se strinjamo, da je mnoštvo kot revolucionarni subjekt vsaj sporno in slabo utemeljeno. A bolj kot te sicer že poznane analize nas lahko zmoti kritična opazka, ki je avtor ne razvije. Obregne se ob demokratični socializem, ki je zanj plavajoči označevalec brez neke domišljene politične teorije. Krog DPU-ja in njegovi nasledniki naj bi ta manko nadomeščali z golo retoriko zavračanja kapitalizma. A če avtor tako »častilcem« mnoštva kot »demokratičnim socialistom« očita pomanjkanje teoretske refleksije, v primeru slednjih ravna enako. Mirno zapiše, da bo analizo in komentar ideje o demokratičnem socializmu prihranil za kdaj drugič.

Vprašanje je, če bralca lahko zadovolji z zelo shematskimi analizami že dokaj poznanih teorij. Tako nas poglavje o Foucaultu pusti hladne. Avtor prihaja do dokaj poznanih ugotovitev, ki bi imele smisel v s Foucaultom manj zaznamovanem okolju. Predvsem se kritika osredotoča na pomanjkanje jasnega normativnega stališča. In posledično, kako misliti svobodo in resnico znotraj njegove kritike oblasti. Avtorji, kot sta Nancy Frasier in Charles Taylor, mu očitajo umanjkanje normativnega kriterija za razsojanje med boljšim in slabšim. Kovačič iz odsotnosti takšnega transcendentnega izhodišča izpelje vprašanje, če nam ne preostane zgolj machiavellistična uporaba oblasti v svojo korist. Vseprisotnost oblasti je torej dispozitiv, ki vodi v aksiološko aporijo. Podobno smo že brali analize, ki njegove pozive k »skrbi zase« interpretirajo kot približevanje drži uživaškega potrošnika.

Ostali Kovačičevi eseji obravnavajo tipične sociološke kategorije, kot so strpnost, nacionalizem in migracije. Do konca knjige tako ne razvije zelo obetavne zastavitve. Zgolj nakazuje analitični obračun z raznimi teoretsko-političnimi smermi, a ostaja na ravni abstraktne idejne kritike. Kako je pri nas z institucionalno podprtostjo določenih teorij in s teoretskimi »strici iz ozadja«, ne izvemo prav dosti. Kako torej lomiti ideologije, ne da bi osvetlili same pogoje teoretske »produkcije«? In kako misliti prelome brez upoštevanja specifičnega akademskega prostora moči, ki ima svoje legitimacijske postopke? Avtor je odgovora na ti vprašanji očitno prihranil za kdaj drugič.