Mojster Kojéve o tiraniji, modrosti in drugih rečeh

Založba *cf je v svoji rdeči zbirki izdala nepredebelo, okroglih sto petdeset strani obsežno ali raje neobsežno knjižico Alexandra Kojéva, in sicer izbor nekaterih njegovih pisanj, naslovljen Tiranija in modrost in drugi spisi. Z nemajhnim zanimanjem smo knjigo prebrali, tule pa bomo strnili svoje vtise.

Načeloma se ob branju ali kar konzumiranju česarkoli ustvarjalnega skušam osredotočati na samo delo, ostale zgodbice in rompompom okoli stvaritev me praviloma ne zanimajo. A pri pričujočem delu je slejkoprej neobhodno izreči par stvari o njegovem avtorju. Kajti Alexander Kojéve je eden tistih ljudi, katerih pojava, figura, persona se kažejo kot bistven in neločljiv del njegovega dela. In res, kaj drugega pričakovati od človeka, ki ga je Lacan, ta ultimativni učitelj z veliko, deklariral za svojega učitelja.

Že v rosnih letih je iz Sovjetske zveze emigriral v Francijo, ta komunist, kot označuje samega sebe. Vedel je pač, da po revoluciji sledi nekaj deset pasjih let. In je študent brezdelno pohajkoval po Parizu. Ter seveda skušal brati Hegla. Fenomenologijo duha je prebral štirikrat, in to célo. Razumel ni niti besede. Besno je vztrajal. Potem je pri petem branju spoznal, kaj pomeni Napoleon. Ko je nekega dne umrl njegov stric, trgovec s sirom, in tako ostal brez ficka, se mu je ponudila priložnost prevzeti predavanja o Heglu.

Ničesar ni pripravljal, samo bral je in komentiral. Vse, kar je rekel Hegel, se mu je zdelo jasno. In jasno, čutil je izjemen intelektualni užitek. Kako tudi ne, ko je tako frajerišil pred učenci Lacanom, Bretonom, Bataillem, Queneaujem, Merleau-Pontyjem in drugimi. Ter vpeljal kajenje na predavanjih. Skratka, Kojéve velja za misleca, ki je francoskim intelektualcem predočil Hegla in ga oživil iz mrtve akademske sfere. Oziroma raje njegova interpretacija Hegla je dala kasnejšim velikim umom vzlet in zalet. Kar traja še danes, tudi in predvsem pri nas. Saj nastajajo heglovska društva, katerih mentorstvo skuša po drugi strani pomenljivo dokazovati, kako je Kojéve Lacanu predočil napačnega Hegla.

Še bi se lahko razpisovali o življenju in niti ne brez zveze z našo knjigo, ker smo pač vse do zdaj izrečeno navedli po prvem tekstu v njej, intervjuju le par dni pred smrtjo. Morda omenimo še, da je bil učitelj Kojéve poleg avtoritativne, intelektualne osebe hkrati tudi visok državni ali kar naddržavni uradnik, ki je redno sodeloval na visokih srečanjih z Mednarodnim državnim skladom, Svetovno trgovinsko organizacijo in drugo internacionalno elito. Izjemen ponos ga je navdajal ob neki uvedbi carin, katere avtor je bil. V čemer vsem je kajpak nekaj zelo praktično heglovskega.

Povzemimo še preostale spise v knjigi. Intervjuju sledi drobčken tekst Kapitalizem in socializem z izjemnim podnaslovom Marx je bog, Ford je njegov prerok. Tu z neprestanim, nekoliko podjebavajočim špikanjem razvija tezo, kako je imel Marx prav, tj. da se je zmotil v svojih napovedih, natanko ker so njegovi teoretski temelji pravilni. In Henry Ford, utelešenje divjega roltišnega kapitalizma, da je bil edini, ki je njegov nauk dojel in ga postavil v prakso tako, da družbena revolucija ni bila več mogoča.

Naslednji je osrednji spis knjige, Tiranija in modrost. V njem komentira tekst Lea Straussa o Ksenofontevemu dialogu med tiranom in filozofom. Krasno branje o odnosu med oblastjo, vladanjem na eni in naukom o vladanju ter filozofiji na drugi strani. Ali so filozofski nasveti za oblastnika oziroma tirana sploh izvedljivi? Kakšen je odnos med 'tekočimi zadevami' tirana in utopičnostjo filozofiranja? Kaj želi filozof? Kaj tiran? Ne da bi povzemali dalje, tako zaradi manka prostora kakor same lucidnosti Kojévega pisanja, povejmo še, kako dragocen je ta tekst za vse, ki se nekoliko resneje ukvarjajo s filozofijo, pa tudi z vobčo razmislek terjajočo človeško dejavnostjo. Kako secira razne filozofantske načine, klike, teizme in hkrati prevprašuje, kaj je sploh smisel filozofskega podvzetja, k čemu stremi, do česa se želi dokopati.

Spis Julian imperator in umetnost pisanja z lahkoto navežemo na Tiranijo in modrost. Kajti tu je, spet prek Lea Straussa, govora o tako rekoč zbitku oblastnika in filozofa v eni osebi, rimskem cesarju in filozofu Julijanu. In sicer prek nekega modusa tedanjega pisanja, katerega poanta je bilo tako imenovano branje med vrsticami, ironično razpredanje in norčevanje iz nečesa ter srž teksta ravno v tistem, česar ne izreče. Še o filozofiranju, klikah, teizmu in o Julijanovem poskusu revizije poganstva nasproti krščanstvu. Tudi če je sam popoln, celo brezsramen ateist, vendarle zaradi svojega cesarskega posla razmišlja o koristnosti mitov.

Predzadnje besedilo, Koncept in čas, sledi, kaj pa drugega, artikuliranju koncepta časa skozi zgodovino filozofije. Od Parmenidove enosti, Platonove in Aristotelove večnosti, ki se je zarezala globoko v filozofijo novega veka. Do Kantovega kritičnega preobrata, ki se je odpovedal zapopasti nezapopadljivo neskončnost tam onstran, a jo je vendarle ohranjal kot možno in nujno. Ter seveda Hegla in njegovega radikalnega obrata, tako rekoč izumu oziroma koncipiranju in obenem zaključku zgodovine ter zgodovinskosti kot take, ki je „lahko končal zgodovino filozofije in odprl obdobje modrosti, zato ker je identificiral koncept s časom.“

In zadnji spis, poslastica: nič drugega od Kojévovega že interpretativnega prevoda Heglove dialektike med gospodarjem in hlapcem ter njegovi sprotni komentarji. Slednjega pač ne bomo komentirali, le malce porajcamo, da se vsi kurzivi in oglati oklepaji, ki jih je približno toliko kot običajnega teksta, berejo kot sto mater, zadeto romanopisje bi stežka spisalo tako težek, pa vendar fluiden tekst.

Njegovo pisanje je zelo dostopno, berljivo, lucidno in nezateženo, duhovito, modro, mestoma zajebantsko, pa nikoli objestno ali neotesano. Naši povzetki lahko seveda zgolj napotijo in za silo napitajo. Tiranija in modrost in drugi spisi Alexandra Kojéva so knjiga za filozofe in nefilozofe, za tirane in navadne občane, za vse, ki se sprašujejo, zakaj sploh še filozofirati, kakšni, če sploh kakšni, so smotri filozofskega posla. In s filozofskim vred tudi smotri razmišljujočega človeka, človeka kot takega. Daleč od tega, da bi se z njegovimi ugotovitvami in zaključki vsepovprek strinjali, a misliti z njimi, skoznje, ne nazadnje proti njim, pa zaradi svojega uvida spodbujajo kot redkokateri tekst.