Na kratko o kontinentalni filozofiji

V seriji 'zelo kratkih uvodov' je lani izšla knjižica Simona Critchleyja o kontinentalni filozofski tradiciji, sicer v izvirniku spisana že pred več kot desetletjem. Critchley je sam kontinentalno izšolan filozof: njegova alma mater je Univerza v Essexu, trenutno je profesor na The New School v New Yorku, hkrati pa občasno poučuje tudi na Univerzi v Tilburgu in na European Graduate School. Akademsko je močan predvsem v klasičnih metafizičnih dispozicijah, zlasti zadnje čase pa se obilno posveča širšemu naboru tem praktične filozofije, še posebej metaetiki in fenomenologiji.

Pričujoče delo je uvod v kontinentalno filozofijo. Kot tako namreč nikakor ni uvod v filozofijo na splošno, saj se niti specifično historično niti metodološko ne loteva tem in imen, kot to sistematično počne večina drugih splošnih uvodov. In to je njegova največja prednost. Gre namreč za predstavitev glavnih potez razcepa zahodnjaške filozofije, ko ta ni bila več samo idiosinkratska filozofija s tradicijo od Starih naprej. Razcepila se je na analitično oziroma anglo-ameriško projekcijo ter na večino germano- in frankofonske tradicije, ki so ji rekli kontinentalna filozofija. Eksplicitni namen dela ni predstaviti najvidnejših smeri in trendov zadnjega stoletja znotraj discipline, temveč racionalizirati ta domnevni razcep, legitimirati tradicijo s pomočjo drugega in podati identiteto skozi preseganje svojih meja. Prav razcep sam s svojimi implikacijami v luči filozofije je osrednji motiv dela.

Znotraj polja poklicne filozofije prevladuje nenaklonjen, včasih celo vzvišen ali zaničevalen odnos do kontinentalne filozofije z analitičnega piedestala. V resnici se Critchley temu diskurzu ukloni in na trenutke priliznjeno poskuša premostiti prepad med kulturama, kakor ga imenuje sam. Še več, glede na to, da gre za zelo kratek uvod in torej predstavitev tematike, bi se lahko ponižnega podtona nemalo kje otresel, saj s tem že vnaprej prelaga na amaterja, da pokorno vstopa v svet filozofije, v kolikor se odloči za neanalitično opcijo. Opravičila za metodo se sicer nahajajo v metaodstavkih, kjer se skoncentrirajo diskurzi, analogni obema v smislu njunih nočnih mor, to je enačitve njunega pomena ter intelektualnega doprinosa k vednosti.

Problem je drugod. V taki meri, kot knjižica predstavlja Veliki Razcep po Wittgensteinu, začetnika stvar nikakor ne bi utegnila zanimati. Tudi o kontinentalni filozofiji sami oziroma preprosto filozofiji, ki združuje različne discipline, obdobja in metode, se bo bore malo podkoval, če jo bo zrl preprosto skozi prizmo njene sence – analitike. V bistvu neposrečenost naslova dolgočasi tudi starega filozofskega mačka, saj bi delo v naslovu ali vsaj v podnaslovu moralo nujno vsebovati pojasnilo, da gre za primerjalno analizo ali vsaj reflektivno definicijo filozofije zoper analitično, četudi slednjo morda definiramo s kontinentalnega stališča, nikakor pa ne z nevtralnega mostišča. Prizadevna apologija je torej pokroviteljsko dejanje in medvedja usluga. Razen če naj bi delo približalo filozofijo prav učenjaku analitične filozofije.

Absolutno najbolj vidno sporočilo prinaša razdelek, ki vehementno, a pravilno oceni, da se najboljšemu argumentu za poznavanje vsebine in forme spora reče preprosto splošna izobrazba. Torej soočenje s tradicijo. O slednji je precej napisanega, seveda pa je implicitna opazka vseskozi ta, da gre pri seznanjenju s tradicijo za analogijo prepoznave subjekta v času in biti izven njega, kar je seveda kontinentalen besednjak, če ne celo usedlina nemškega idealizma v najsvetlejšem soju. Bralec, ki ga naslovna tema zanima, bo tako morda razočaran, vsaj spričo zavajajočega naslova. Upam si celo trditi, da bi v podobni knjižici o analitični filozofiji vse pred Wittgensteinom ostalo v popolnem mrku. Konec ignorance namreč pomeni prvi korak legitimacije drugega.

Kljub temu se zgodovinska trenja in prelomni momenti s svojimi metodami vsaj medlo izrišejo in tako čas branja sploh ni vržen stran. Poudarek na vrzeli med modrostjo in spoznanjem je dovolj reprezentiran, zgodovina in kontekst kot glavni sestavini historičnega pristopa sta prav tako izpostavljeni, avtor pa ponudi tudi nekaj argumentov za razrešitev kontinentalno-analitičnega dualizma. Vsebinsko koherenten je tudi moment med Carnapom in Heideggrom, saj je prikazan zadosti kontekstualno, da si bralec razliko metode zlahka predstavlja na študiji primera. Celo odvod metafizike in metametafizike je potem več kot dobrodošel in seže prav v osir filozofije. Pred tem je prav tako oris Kantove misli korektno umeščen v kontekst, z vsemi pomembnejšimi sodobniki in dialogi vred.

S sklicevanjem na drugega, na iskanje reference v horizontalnem, to je znanosti, namesto v vertikalnem, to je širši filozofiji, s pretirano navezavo na idola hkrati z referenco lahko kot bralec prevzameš tudi njene tegobe. In kriza znanosti v pretirano scientistični analitični tradiciji postane osrednji problem njene notranje metametodološke krize in njene identitete. Kvaziznanstvena drža je taka predvsem navznoter, saj navzven ne zdrži. V odnosu do filozofije bi lahko podoben jedrnat argument in dva odstavka pred njim popolnoma zadovoljivo predstavili razcep začetniku, potem pa bi se lahko avtor ustrezno lotil filozofije. Antiscientizem, ki opozarja na vlogo znanosti, ki je mimogrede le eden od načinov spoznanja, ter tehnologije pri odtujitvi človeških bitij od sveta, bi torej lahko postal glavni kriterij surfanja po kontinentalnih valovih. Seveda bi ob koncu posvaril še pred obskurantizmom in delo bi bilo v skladu z obljubljenim v naslovu, ostalo pa bi še dovolj prostora za predstavitev izvirnih frankofonskih tem.

Prepogosto gre za podrejanje istemu hegemonskemu diskurzu analitikov – prav temu diskurzu, s katerim naj bi po Critchleyjevem mnenju že enkrat opravili. Sicer njegova kritika seže v obe smeri in omenja tako vihanje nosu obeh kot osamljene poskuse preseganja spora, pa vseeno kritika sama ne vodi k ničemur. Prav v analitičnem smislu je namreč krožna. Ostanemo v megli, če naj bi avtor pozival k združitvi, k sodelovanju ali k bolj konsistentnemu razlikovanju med njima. Za prvi dve opciji namreč laja na napačno drevo, saj so večinoma prav analitiki tisti, ki bi jih o tovrstnem početju moral prepričevati.

Interpretirajmo, da Critchleyjevo delo poziva k dialogu. Žal pa takšni pozivi skoraj ekskluzivno prihajajo z iste strani. Predlagam, da iz tega kontinentalci poberejo šila in kopita ter se zadovoljijo s svojo dotično vpetostjo v širši kontekst, z analitiki ali brez njih. Za imena slednjih tako in tako izven fakultetnih kateder še nihče ni slišal. S tem pa ni načelno nič narobe: antične tradicije in avtorjev iz zbornikov, ki datirajo pred njihovim datumom vpisa na fakulteto, oxfordskim študentom analitične filozofije tako in tako ni treba brati.

Delo je lani izšlo pri Založbi Krtina.

V vrzel med filozofijo in analitično filozofijo je padla Lara Otoničar.