Narejeno pod rdečo zvezdo

Ostanki nespremenljive politične brigade. Časi nepredstavljivo kvalitetnih in dobro obiskanih ekipnih športov. Pot čez mejo z namenom pridobitve velikih čokoladnih jajc, v katerih se skrivajo plišaste igračke. Tako se v obrobju možganov potikajo spomini na Jugoslavijo tisti generaciji, ki je v času njenega razpada bolj kot ne dobesedno zgolj “srala” naokoli. Tisti malo starejši pa so svoje spomine strnili v zborniku Made in Yu  2015, ki ga je letos izdala Založba ZRC.

Začenši s Francem Trčkom in člankom o okusih SFRJ dobimo vtis, na kakšen način se bodo te prežvečene teme lotevali pisci. Od Gavrilovića do rdečega potnega lista nas vodi duh po nostalgiji in železni roki ne nujno namernega konzervativizma, zavitega v tančico dobrih starih časov mladosti, arome katerih prav proustovsko vzbujajo bolj ali manj hotne pretekle trenutke, bolj ali manj vredne zapisa.

Nekateri od obravnavanih proizvodov so se skozi leta uspeli ohraniti tudi v vsakdanu sodobnega šentflorjanca, kar kaže na nekaj bolj občih kvalitet produktov, ki so bili vzeti pod drobnogled zaradi – najpogosteje – otroškega spomina. V katero smer se le-ti kasneje obrnejo, pa se razlikuje od članka do članka. Tanja Petrović, hkrati tudi ena od urednikov zbornika, se je prav tako posvetila okusom, vendar že na bolj geopolitičen pristopni način. Samo dostopnost kave, v tem primeru osredotočanje na izdelek kot tržni produkt, nadomesti z antropološko razlago njegovega umeščanja v kulturi. Podobno se Jernej Mlekuž, drugi od urednikov, loteva bureka. V resnici gre zgolj za deviacijo njegovega doktorskega dela Burek.si?!, ki ga nekateri zmotno mešajo z razvpitim diplomskim delom z isto tematiko.

Eden bolj poglobljenih člankov v zborniku je žal tipičen primer izkoriščanja neplačanega študentskega dela. Za Jugoslovanizacijo kavbojk sta Breda Luthar in Maruša Pušnik uporabili izsledke raziskave študentov, kar brezsramno omenita na začetku članka. Seveda brez vsakršnih imen študentov, kar je razočarajoča praksa v svetu strokovnih publikacij, ki pomembnost do neke mere pripisujejo tudi brezštevilnim opombam in priznavanju avtorskih pravic.

Poleg pohištva, kombiniranih sob, Hajduka, Vučka in nekaterih ostalih ex-yu klišejev med članki najdemo tudi takega o Fičotu. Ker je hkrati z obravnavano knjigo izšel tudi nabor člankov, namenjen prav temu avtu, v drugi knjigi, bomo ta del razdelali enkrat drugič. Opozoriti je le, da je v letos izdani knjigi sedaj že zastarel podatek o tovarni Zastava. Ta namreč že kak mesec ne dela več niti Fiata 500L. Pravzaprav ne dela ničesar.

Nadaljujmo še s predstavitvijo verjetnega razloga, ki botruje popularnosti jugoslovanskih predmetov v sedanjem slovenskem prostoru. Tanja Radež v članku o stolih Nika Kralja, kot so 4455, Lupina in Rex, večino časa razpreda o njihovi umestitvi v še odprte ljubljanske lokale, ki jih je pomagala opremiti sama ali s prijatelji. Kdor ve, kakšna podoba pritiče imenu stolov, se verjetno lahko sam spomni, kje jih je videl danes na poti do prve jutranje kave. Večkrat. V tem primeru avtorica sama priznava ponotranjenje zaupanja do kvalitete, do česar je prišla tudi zaradi pogostosti pojavljanja. Tudi v primeru resničnosti kvalitete se postavlja vprašanje, čemu ponavljanje starih vzorcev pri notranjem opremljanju namesto novih idej. Gre torej za reciklažno umetnost, utemeljeno na kvalitetnem proizvodu ali iskanje najcenejšega in najbližjega kosa pohištva po čisti kapitalistični logiki?

Made in Yu 2015 je torej strokovni zbornik, pisan v poljudnoznanstvenem jeziku. Namenjenost širšemu krogu bralcev nakazuje že živopisana naslovnica, česar ni jemati za slabost. Antropološko čtivo, kot smo ga imeli pred seboj, lahko morda prav na ta način doseže širšo interesno sfero.

Popularnost opisovanih objektov, narejenih v času Jugoslavije, danes bolj kot o ponovnemu oživljanju duha socializma pod krinko nostalgije govori o vključitvi obujene simbolike v sistem potrošne logike. Ti objekti pa se v potrošniškem smislu najbolj učinkovito združijo s subjekti, ki so to obdobje preživljali v času cveta mladosti, kot tudi pri teh, ki ga skozi lupo retra tako doživljajo danes.

Članki v zborniku Made in Yu 2015 bi lahko poimenovali tudi za zgodbe. Članek Dina Bauka v resnici nič več kot to. Za razliko od zgodb nekaterih lastnih sorodnikov, v tej knjigi nekaterih celo še nismo slišali.