Neumna pravljica za pametne otroke

Muren, filozofski roman avtorja Bernarda H. Suitsa, ki je izšel pri založbi Sophia, je obetal prijetno bralsko presenečenje. Suits je avtor anglosaške analitske tradicije in imperativ mišljenja zanj predstavlja neskončno pretresanje definicij, a izkazalo se bo, da gon po opredeljevanju lahko oslepi. Filozofova iluzija, da bo skoval nevtralno opredelitev pojma igre, se v tekstu postopoma razvije v bolečo humanistično halucinacijo. Od analitskih pristopov k igri in športu je očitno majhen korak do pojmov intrinzične vrednosti bivanja, generičnih lastnosti človeka, bivanjskih idealov človeštva in ‒ pričakovano ‒ temu ustrezne utopične skupnosti.

Suitsova ambicija v knjigi je zakoličiti pojem igre onkraj jezikovnih variacij in historičnega konteksta. Draž knjige Muren je domnevni veliki obračun avtorja z velikim nasprotnikom definicij, kraljem družinske podobnosti, Ludwigom Wittgensteinom. Zanj je osredotočanje na neskončno preizkušanje logične trdnosti definicije igre izraz jalovosti misli. Naivnemu bralcu, ki si mane roke pred Murnovo vodotesno opredelitvijo igre, hitro postane jasno, da je ta speta z univerzalno opredelitvijo dobrega življenja. Avtor si, nepresenetljivo, ne postavlja vprašanja, zakaj se je pojem igre do sedaj uporabljal na takšen način in ne drugače. Zakaj v uporabi ni unificiranega koncepta igre, ni nevtralno vprašanje, ampak ključno izhodišče za mišljenje vsakršnega pojma in njegove uporabe v vsakdanji govorici in dotični vednosti. Nič ni zaključeno, nepremakljivo in dokončno, tudi analitske opredelitve ne, še posebej, če so, kot v primeru Murna, izhodišče za postuliranje vrednostnih sodb.

Filozofski roman Muren didaktično prepričljivost in metaforiko črpa iz Ezopove basni o pridni Mravlji in igrajočem Murnu. S trdim delom si Mravlja zagotovi preživetje čez zimo, dočim Muren tudi za ceno smrti vztraja v zanj najvrednejšem načinu bivanja, v igranju violine. To je glavna Suitsova filozofska dvojica: igra – delo. Prva je samosmotrna dejavnost, edina vredna človekovega napora in celo kljubovanja smrti, druga je instrumentalna dejavnost, ki zmeraj služi zunanjemu smotru. V dialogu in prek izzivov, ki jih postavljajo sogovorci, Muren izoblikuje svojo opredelitev igre: „Igrati igro pomeni, da dosežemo določeni cilj na tak način, da uporabimo le sredstva, ki jih dovoljujejo pravila, s tem da ta onemogočajo uporabo učinkovitejših sredstev namesto manj učinkovitih in pravila sprejmemo samo zato, ker takšno dejavnost šele omogočajo.“

Kot rečeno so igre v tej opredelitvi avtotelične, torej imajo telos v sebi, v izvedbi. Takšna zastavitev spominja na filozofsko tradicijo, ki govori o univerzalni hierarhiji smotrov, in edino bitje, ki je samosmotrno, je človek, celo legitimnost njegove nadvlade naravi leži v tej specifični razliki. Skozi sicer konceptualno dokaj pust tekst lahko v Suitsovem pisanju iz fragmentov rekonstruiramo filozofske vplive. Če si drznemo avtorjevo zastavitev eksplicirati, predstavljajo mravlje ideološko zaslepljeno delavno ljudstvo, ki ne prepozna Murnovega intrinzično vrednega načina bivanja. Prav ta opozicija med domnevno bivanjsko prebujenostjo in umskim suženjstvom delavcev pa, kot že omenjeno, spregleduje materialistično–historični vidik tako nonšalantno zastavljenega nasprotja. Suits se na ta način odreši in prepusti akademskemu apolitičnemu fantaziranju, ki smo mu priča proti koncu knjige. V historičnem vakuumu utopična skupnost lahko služi kot analitično orodje.

Če privzamemo drugačen pristop, pa mezdno delo, njegova podreditev kapitalu in upredmetenje vsega, kar človek iz-dela, zahteva kritičen pretres in politično rešitev. Tudi osvoboditev dela pomeni nekaj drugega kot osvoboditev od dela. Suitsa očitno zanima večna resnica o igri in delu, ki pa jo bo priskrbela logična definicija. Proti koncu knjige zadovoljen s svojo definicijo igre oriše utopično skupnost, v kateri bomo igrali igre. Da ne bi izgubljal časa z mišljenjem, takole s čisto močjo misli odpravi vse ugovore in pomisleke: „Zamislimo si torej, da bi ljudje prenehali z vsemi instrumentalnimi dejavnostmi. Vse stvari, ki smo jih običajno imeli za delo, bi sedaj opravljali popolnoma avtomatični stroji, ki bi se jih zagnalo izključno z umsko telepatijo, tako da ne bi potrebovali nobenega osebja, ki bi skrbelo za gospodinjske opravke družbe. Nadalje, proizvedlo bi se toliko dobrin in v takem preobilju, da bi mogli celo najbolj grabežljivi pohlep v družbi nemudoma zadovoljiti … Vse ekonomske težave človeštva bi bile razrešene za vedno.“

Muren na ugovore sogovornika kasneje v tekstu ponudi še magično paličico za vse ostale človekove težave, kot so medsebojni odnosi, seks in tako naprej. Torej, če odpraviš praktično vsakršen odnos in dejavnost, bo ljudem ostala tista aktivnost, ki jo edino cenijo zaradi nje same, le da se tega do sedaj niso zavedali. Je torej na vprašanje, kaj pa, če si ne želimo igrati iger, edini odgovor, da je to dobro za nas? Morda je za nas dobro tudi, da nas nekdo prisili, da jih igramo? Suitsov primer akademske utopistike prej kot bivanjski raj predstavlja metaforo triumfa liberalne demokracije in kapitalizma, ki obljubljata užitkarska nebesa, kjer se hitro in učinkovito zadovolji vsakršna človekova želja in potrošniška potreba. Paradoksno je torej Murnova utopična zamisel simptom postutopičnega mišljenja. Prepričanja, da je utopično mišljenje diskreditirano. Problem ni v neuresničljivosti utopije, to je njena srž, ampak v neprepričljivosti mišljenja prihodnosti, ki ni preseglo osnovnih principov sedanjosti. Takšen pogled v prihodnost ponazarja recimo robotizacija vseh dejavnosti v utopiji. Nevzdržnost trenutnega modela proizvodnje jasno vodi v klimatsko apokalipso, a ta v Murnovi utopiji, ki izpolnjuje vsakršne želje njenih prebivalcev, nima mesta. Igralci iger bodo očitno lahko uživali na 45 stopinjah Celzija. Takšno „igranje“ v ekstremnih klimatskih pogojih je zanimiv „eksperiment“, njegove posledice za mentalni svet preživelih je J. G. Ballard opisal v romanu Potopljeni svet. Eden od simptomov je izguba občutka za čas. Kako prikladno.

Drugi literarni primer nam lahko služi kot miselna vaja: kako se lahko Murnova utopija spridi iz harmonične ludične skupnosti v fašistoidno Šparto. Roman francoskega pisatelja Georgesa Pereca W ali spomin na otroštvo je podroben opis življenja, ki principu igranja iger daje odločilno mesto, prebivalci te skupnosti se strogo držijo pravil igre, a posledice za poražence in zmagovalce so usodno različne, prve se celo izloči in kaznuje, druge slavi. Suits zanimivo kolektivnemu vidiku igranja iger ne posveti pozornosti. Celo Murnova izbira dobrega življenja izpade kot ena od subjektivnih izbir. Mravlje bi po drugi strani raje kot igrale igre reformirale koncept dela. Kolektivno obnavljanje sosedove hiše po potresu je delo, katerega cilj je pomoč drugim. Pomanjkanje intrinzične vrednosti dejavnosti v tem primeru je nepomembno. Tudi igranje iger je lahko instrumentalizirano, kljub temu da v njih uživamo. Discipliniranje teles s športno aktivnostjo ali koncept učenja skozi igro so vidiki iger, ki zahtevajo kritičen pretres vrednot, ki jih investiramo v idealizirane igre. Morda bodo v prihodnosti v ospredju drugačne, bolj egalitarne igre. Futurističen šport bo temeljil na nedoločljivosti, improvizaciji, svobodi izvedbe in odprtih vlogah. Zanimivo vprašanje je tudi, kako bi Suits opravil z računalniškimi igrami? Ali z razmahom e–športa in fantasy iger? Slednje se igra na internetu, naloga udeležencev pa je, da sestavijo virtualne ekipe, sestavljene iz zastopnikov resničnih igralcev poklicnega športa.

Suits je s svojim pisanjem zagotovo prispeval k razvoju mlade in neuveljavljene discipline filozofije športa, a transhistoričen pristop v knjigi Muren je problematičen. Avtor, ki želi definicijo iger razširiti v vrednostno dimenzijo, ne sme biti slep za historično perspektivo, ki upošteva razmerja moči tako v družbi kot v akademiji. Ker ne igrata iste igre, na bralčevo žalost Suits ni premagal kralja Ludwiga. Gladko pa bi izgubil tudi proti nasprotnikom na tekmovanju v zamišljanju utopij.