O Lacanovi formuli "Ni spolnega razmerja"

Ali je mogoče o pomenu - ali bolje o smislu - enega stavka napisati celo knjigo? V filozofiji se premisleka pomenljivih stavkov ali udarnih terminov redno lotevajo in nikakršna izjema ni, da temu posvetijo knjigo ali dve, take analize lahko napolnijo tudi cele knjižnice. Tipičen primer za to je   sholastika, ko so srednjeveški učenjaki izdatno preučevali Aristotelove spise in logične aksiome. Nekoliko bolj nenavadno pa je, da bi lahko pred kratkim izdani zbornik Ni spolnega razmerja, ki je izšel pri Analecti, uvrstili prav v serijo študij o Aristotelu.

Vendar ta zbornik začenja na nekem drugem koncu, ne pri apologiji Aristotelove misli, ampak pri njegovi ostri kritiki, saj mu kot glavnega sogovornika postavi nasproti francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana. Zbornik prinaša štiri eseje, ki med drugim iz različnih zornih kotov osvetljujejo znamenito Lacanovo formulo Ni spolnega razmerja na nekaj več kot stotih straneh. Kako je mogoče v istem stavku pisati o Lacanu in o Aristotelu, ki je tu skoraj še bolj prisoten kot ta zagoneten, nejasen, nesmiselen francoski psihoanalitik?

Barbara Cassin v svojem ironičnem prispevku pravi, da Lacanov spis L'Ètourdit pripre vrata v neko drugo vesolje, ki ne funkcionira po principih aristoteljanske logike. Aristotelovo slovito in nezdrobljivo načelo protislovja, na katerem sta utemeljeni antična filozofija in logika, z njima pa cela metafizika, se glasi: »Nemogoče je, da isto hkrati pripada in ne pripada istemu in v skladu z istim«. Ali v Kalanovem prevodu Metafizike: »Nemogoče je, da bi isto hkrati pripadalo kakor tudi ne pripadalo istemu z ozirom na isto.« Za Lacana pa je logika od Aristotela naprej napredovala, saj v svojem delu postavlja obstoj različnih formalnih konstistenc, ki ne slonijo na načelu protislovja. Tu ne gre le za Freudovo ugotovitev, da protislovje v nezavednem ne deluje, Lacan namreč stopi še dlje.

Po Cassinovi tako iz homonije, iz amfibolije in paradoksa naredi pogoj smisla ter s tem zadeve tako radikalno obrne na glavo, da lahko načelo protislovja pusti za sabo. Poenostavljeno povedano, vse te konstistence izpostavi v govorici, ki ji on pravi jejezik in ki nastopa v tisti njegovi drugi znameniti formuli: »Nezavedno je strukturirano kot govorica.« Lacanu tako na koncu ne gre za to, da bi kot Aristotel proizvajal smisel, njemu gre ravno za ta manko smisla, za nekaj, čemur bi lahko rekli odmisel. Zanj namreč analitična interpretacija ni namenjena temu, da bi jo razumeli: njen namen je ravno v proizvajanju nejasnosti.

Človek, ki je obkrožen z govorico, tako ne more zaobiti neke osnovne predpostavke, da spolnega razmerja ni oziroma da se spolnega razmerja ne da zapisati. Spolno razmerje za Lacana ni misljivo v okviru predikatov običajne logike, saj je najtesneje povezano s tisto govorico, ki ji pravi jejezik. S to formulo Lacan vstopa v konceptualizacijo realnega ali tega, s čimer se bo podrobneje ukvarjal Alain Badiou. Badiou, ki sledi svoji utečeni niti, torej preučevanju Lacanovega razmerja do filozofije, se posveča premisleku trojice resnice, vednosti in realnega. Čeprav Lacana izhodiščno jemlje za antifilozofa, svoj prispevek zaključi s tem, da ga okliče za subtilnega metafizika. Badiou skuša dokazati, da si je filozofija ves čas prizadevala za svoj osnovni aksiom, da obstaja smisel resnice, ker obstaja neka resnica o realnem. »Filozofija zato išče smisel resnice, da se ne bi izgubila v drami nesmisla,« še pristavi. Psihoanaliza se je na drugi strani usrediščila okrog tega, da je realno ravno odsmisel, da je odsnotnost smisla, da je prazina. Lacanov učinek, tako pravi Badiou, je zato prav v tem, da razpre razmik med smislom in nesmislom ter natanko v to razpoko umesti realno. Realno tega »ni«, realno kot nemožnost vsakega razmerja, realno te praznine.

Medtem ko se bo Wissman trudil dokazati, kako velja misliti Demokritov materializem danes, pa bo Dolarjev prispevek šel v smeri, kako so neki dokaj sporadično uporabljeni termini pri Aristotelu, kot so tyche, clinamen in den, prerasli v Lacanovo terminologijo oziroma bo skušal zakoličiti to, kako lahko izjema ali naključje postane pravilo.

To zbirko štirih esejev lahko jemljemo kot kratek kompendij k Lacanovi psihoanalizi, saj pojasnuje nekatere njene osnovne temelje pa tudi njen odnos s filozofijo. Čeprav bi lahko pričakovali, da bo knjiga, ki obravnava pomen enega samega stavka, izpadla kot pusta, ponavljajoča se in duhamorna naplavina, pa se temu vešče izogne: teksti so duhoviti, argumentirani, napisani so kleno in strnjeno. Namenjeni so vztrajnim bralcem, ki jih zanima pogled v svet logike, če pa želijo uvideti smisel njenega nesmisla, morajo imeti tudi nekaj afinitet do psihoanalize.

Praznino je v Lacanovi formuli iskala Mateja Kurir.