O neradikalizmu radikalnih zahodnih levičarjev

Pojem tako imenovane Nove Levice je v mainstream zgodovinopisju dandanes postal sinonim za vsestranski nabor zahodnih radikalnih študentskih in delavskih gibanj na precepu 20. stoletja. Kljub heterogenosti zahtev je pripadnike Nove Levice družila skupna, tako rekoč intelektualna mržnja do totalitarizirane politične oblasti in pa poblagovljene množične kulture, ki se je razbohotila z uveljavitvijo fordističnega kapitalizma. Med razgrajanjem študenterije so misleci kot so Jacques Lacan, Gilles Deleuze, Felix Guattari, Louis Althusser, Herbert Marcuse in mnogi drugi ovekovečili ideološko in teoretsko plat upornega duha tistega časa. Čeprav so do emancipacije tavali po različnih poteh, so se vsi zedinili pod zastavo splošnega anti kapitalizma. Na takratnem političnem terenu so družno nasprotovali tudi nepopolnemu postleninističnemu sovjetskemu socializmu in pa vsem obstoječim, represivnim socializmom, češ da to pač niso pravi marksistični, komunistični projekti, ampak totalitarne spake.

Sčasoma so ti levičarski moralizmi o nečistosti in pokvarjenosti realsocialističnih projektov dodobra začeli pronicati v marsikatero poro zahodnih družb ter se kot nalašč in z lahkoto zlili z mnenjem najbolj konservativnih političnih agensov, ki so med hladno vojno uspešno izkoriščali sektaštva in abstraktne ideološke boje svetovne, predvsem pa zahodne levice. Delo ruske filozofinje in umetnice Keti Čukrov z naslovom Practicing the Good: Desire and Boredom in Soviet Socialism, ki je lani izšlo pri publicistični platformi e-flux, bomo tako v današnji seansi humanistične aerobike postavili na dve fronti. Čukrov skuša namreč v svojem delu po eni strani rehabilitirati univerzalni značaj materialnih, političnih, teoretskih in kulturnih dosežkov sovjetske civilizacije, s čimer pa po drugi strani plete kritiko zahodnih levičarskih intelektualcev, za katere meni, da so se, ker so zavrnili sovjetski socializem, v boj proti kapitalistični odtujitvi lahko podali samo s pomočjo globljega rinjenja v odtujitev.  

Kot nakazuje že naslov dela, Practicing the Good: Desire and Boredom in Soviet Socialism, se zapuščine sovjetske civilizacije oklepata kvaliteti dolgočasnosti in samoumevnosti, vsaj če pokukamo v glave zahodne levičarske intelektualne in politične smetane. Mar niso dandanes pozivi h kolektivizmu in primatu politične ekonomije po vzoru nepresežne vrednosti - ki sta na območju carske Rusije odpravila privatno lastnino kapitalističnih in fevdalnih razmerij, udejanjila pa dostop do osnovnih zdravstvenih, izobraževalnih in takšnih ali drugačnih blaginjskih storitev ter zagotovila 99-odstotno zaposlenost in univerzalno pravico do strehe nad glavo - nekaj že čisto zlajnanega, hkrati pa neizvedljivega? Kako spregledati, da so bili omenjeni dosežki plod izjemno represivne in nesvobodne družbe? Od revolucije se pač pričakuje, da bo dokončno in popolnoma demokratizirala produkcijska ter družbena razmerja, karkoli že to pomeni v praksi, in nas, hop, takoj ponesla v utopično komunistično pravljico! Našteti materialni dosežki pa kot kontingenten, nenujen stranski učinek ne morejo drugega kot zgolj pehati se za nevidno, gazečo roko komunističnega telosa - Proletarskega subjekta z velikim p!

Za Čukrov so produkt takih teoretskih obskurizmov koncepti- orožja, kot se kažejo pri Deleuzovem fantazmatskem subvertivnem kapitalu, predhajajočem zgodovinskem terenu kapitalističnega načina produkcije, ali pa pri Althusserjevem pojmu naddeterminacije, ki podeljuje primat ideologiji. Ti koncepti kapitalizem paradoksalno razveljavljajo prav s postuliranjem njegove večnosti in nenehne obnovljivosti ter kot gole forme niso baš uporabni pri razreševanju tuzemskih problemov politične ekonomije. Zahodni umači-filozofi torej niso pravi materialisti in že dodobra prežvečenih emancipatornih kategorij seksualnosti, svobode, nezavednega in subverzije niso sposobni locirati znotraj marksistične materialne baze ter pokazati na njihovo konkretno udejanjanje v družbenem telesu. Na primer v sferi dela, družinskem življenju ali pa načinu konzumiranja. Ti misleci raje zahajajo v samomorilne aporije, ki nazadnje s pretencioznim, defetističnim občutkom zmagoslavja skrenejo v že dobro poznano slepo ulico in nas zabijejo z pametovanjem: »Kapitalizma se pač ne da sesut, deal with it, lahko pa ga poskušaš prehiteti z permanentnim ekselarejtanjem!«

V skladu z aksiomi svoje materialistične filozofije s sovjetskimi karakteristikami Čukrov podaja obširen pregled političnoekonomskih, spolnih, estetskih in kulturnih problematik. V vseh poglavjih je v ospredju kritika kapitalističnega, libidinalnega subjekta, ki ga zapuščina sovjetskega materializma v njegovi dobro preskrbljeni scenici lahko le dolgočasi. Poleg poziva po razvijanju politične ekonomije po sovjetskem vzoru patološkost tega subjekta Čukrov zdravi še s čislanjem klasične umetnosti, natančneje socrealizma, pri katerem se figura umetnika ponaša z ideali človeške resignacije in nesebičnosti ter tako senči buržujski modernizem, ki se vprašuje zgolj o »kako« umetnarjenja. 

Ker je Čukrov na tem mestu malce čistunska in vzvišena, ni jasno, koga ta »sovjetski umetnik-heroj-subjekt« oziroma socrealistična umetnost-teorija sploh naslavlja in upodablja ter komu je namenjena, še posebej, če upoštevamo, da jo moramo zdaj udejanjiti v bistveno drugačnem svetu od onega pred letom 1991. Morda v tem smislu misleca, kot sta Althusser ali Foucault, pa tudi drugi deskriptivci, delujejo v isto smer kot Čukrov, ko s popisovanjem realnosti odpirajo vprašanje o skladnosti oziroma neskladnosti teorije in prakse. Sprašujejo se o pogojih receptivnosti množičnih, revolucionarnih subjektov, če hočete, proletarcev v nastajanju, do revolucionarne teorije pod taktirko kake partije, oblastnih mehanizmov in ostalih institucionalnih, materialno omejujočih se struktur ter podobnih jajc, znotraj katerih se vrši organiziranje. 

Practicing the Good: Desire and Boredom in Soviet Socialism torej ni ravno delo, ki bi nudilo vpogled v proces obnovitve zapuščine sovjetskega socializma za uporabo v sedanjosti. Je pa zato težko pričakovana in dobro izvršena kritika postmoderne akademske inteligence, kopajoče se v samoonanirajoči slavi teoretskih masturbatizmov in obskurizmov, ignorantne do več kot impresivnih dosežkov in vzornih potez realsocialističnih režimov, kot so danes Kuba, Kitajska, Vietnam in Laos, s tem pa do dejanskih kontradikcij kapitalistične družbe. Kritika omenjenih avtorjev je v prvi vrsti deložacija njihove kanonizacije, ki se v običajnem kurikulumu kaže z duhamornim drilanjem domnevno nejasnih in neuporabnih konceptov z namenom golega teoretiziranja ter posledično izgublja vez s prakso socialistične politike. Recimo, da je bil Kant komunist, in lahko današnjo Humanistiko zaključimo z naslednjim citatom: »Kvazipostmoderna teorija brez socialistične vizije je slepa, revolucionarni sen brez socialistične teorije ter prakticiranja politike pa tudi.«

Sovjetski diamat je poskušal dialektizirati Matej.