Ognjevite razprave

Skoraj vse pripovedi o izvoru ognja druži ena temeljna značilnost. Ogenj je nekaj, kar se ukrade. Ukradejo ga narodni junaki, kot sta polinezijski Maui in gruzijski Amirani. V zgodbah severnoameriških staroselcev pa so ogenj na svet prinesle pretkane živali. Ogenj se lahko zmami tudi iz pokrajine ali pridobi s faustovsko kupčijo, vedno pa je posredi nekakšna ukana. Večina zgodb pripoveduje tudi o kazni za krajo. Bodisi za tatu, kot se je zgodilo Prometeju, ali kar za celotno človeštvo, ki se je s plamtečim darom nepovrnljivo okoristilo.

O pomenu ognja za človeško vrsto verjetno nima nihče povedati več kot Stephen Pyne. Preteklo leto pri Studii Humanitatis izdana knjiga Ogenj: Narava in kultura je le ena izmed več desetih njegovih knjig, posvečenih ognju. Kdo točno je ta Pyne, da ima toliko povedati o ognju? Okoljski zgodovinar, ki se je kot gasilec dolgo tudi na terenu srečeval z objektom svojih raziskav. Gorečo strast do ognja mu torej težko zanikamo, kar se navsezadnje kaže v – za humanistične študije nekoliko presenetljivi – rabi poetično plamtečega jezika. Sebi očitno ljubo temo Pyne uvede z orisom fizičnih lastnosti ognja, ob čemer pa ugotovimo, da je ogenj pravzaprav kar izmuzljiva reč. Eden izmed štirih klasičnih elementov pa vendar ni substanca. Njegove lastnosti so močno odvisne od konteksta. Prisoten je v mnogih vedah, a svoje si ne lasti. 

Znanstvena pojmovanja, ki so nas v zadnjem stoletju približala razumevanju lastnosti ognja, so pregnala tudi velik del njegove skrivnostnosti. Kot je opazil že filozof Gaston Bachelard, ki je bil prav tako kar vnet za ogenj, je izginilo nekaj čarovnije, ki se je iskrila okoli plamena. Iz počela vsega na svetu smo ga zreducirali na kemijsko reakcijo. Z večjim razumevanjem narave ognja se je širil vtis naše premoči nad njim. A čeprav ogenj in človek delujeta v nekakšni simbiozi, v kateri se sooblikujeta, je ogenj gorel dolgo pred pojavom človeka in bo gorel tudi brez njega. Pyne pa ogenj prvenstveno preučuje v kontekstu človeške družbe. Navkljub obširnemu opisu narave ognja so njegove teze bližje tezam antropologa kot pa kemika.

Kaj so si ljudje mislili o ognju, je bilo odločilno za to, kako so ga uporabljali. Skrb za ogenj je poleg tega  preoblikovala medosebne odnose. Avtor to pojasni na primeru prebivalcev Andamanskega otočja, ki so plamene nosili s seboj in jih vzdrževali. Naloga, ki je prevelika za kateregakoli posameznika in naredi iz ognjišča središče skupnosti. Sledi vpliva ognja na vsakdanje življenje je moč opaziti tudi v jeziku. Angleški besedi za sorodstvo, kin, in za prižig, kinndling, si delita isti besedni koren. Ognjišče je gostilo razne povezovalne rituale: izmenjava domačega ognja je bila del predporočnega obreda. V kriznih časih pa so ljudje pogosto obredno pogasili vse prižgane ognje, da bi tako plamen ponovno ujeli, kar spomni na stare mite o izvoru ognja.

Človek brez ognja ne bi bil tak, kot ga poznamo danes. Zgodbe o izvoru ognja v resnici govorijo o izvoru človekove uporabe ognja. Tako bi lahko bile tudi preprosto zgodbe o izvoru človeka. Za razliko od narave, ki se ognju le ukloni, se človek z ognjem predvsem preoblikuje. Od golega ohranjanja goreče zveri do njenega prvega zanetenja je bil ogenj človeku svojevrsten sopotnik. Po rabi je podoben orodju, po naravi pa je bližje živali, ki jo je treba udomačiti. Največji vpliv pa je zagotovo pustil na prehranjevanju. Preoblikoval je kuhinjo na način, da se je preoblikoval sam človek. Zmanjšani prebavni organi so, kot pravi Pyne, dopustili, da lahko presnavljamo ideje namesto hrane. Surova hrana se v mitih o izvoru ognja pogosto pojavlja kot najhujša oblika prikrajšanosti.

Po vseh predstavljenih zaslugah ognja se Pyne pogosto obregne ob domnevno neupravičeno pozabljenost ognja. Največji doprinosi ognja nam vsakodnevno niso več neposredno vidni. Zapustil je ognjišča, a vendar so njegovi derivati praktično v vseh napravah, s katerimi se soočamo. Z industrializacijo so pojenjali prej omenjeni ognjeni obredi. Toda Pyne gre še dlje, zanj je ogenj na nek način vedno gorel v senci. Vzame primer jamskih poslikav, na katerih nikoli ni bil upodobljen ogenj, četudi so nastale ravno zaradi njegove svetlobe in s pomočjo oglja. Spomnimo se vendar avtorjeve glavne teze: da je ogenj napravil človeka za to, kar je. Morda zasenčenost ognja ni zares tako velik problem, ko pa naj bi bil ogenj tako ali tako del človeka.

Študija večinoma ponuja zgodovinski pregled sprememb in stalnic v človeškem odnosu do ognja. Na koncu knjige pa avtor svojo zgodovino mišljenja ognja aktualizira z obravnavo požarov, ki ljudi pahnejo v grozo in načnejo iluzijo o popolni nadvladi nad ognjem. Gozdarji, ki jih Pyne predstavi kot nekakšne gasilce po duši, z neumornim gašenjem dejansko škodujejo okolju. Koristno preventivno kurjenje, ki ga prakticirajo avstralski staroselci, pa je bilo kajpada nedolgo nazaj označeno za primitivno. V požarih, povzročenih zaradi globalnega segrevanja, se takisto preprosto računa na gašenje. Požari postajajo le še bolj neobvladljivi in mi se le posipamo s pepelom. Zgodbe sodobnega človeka pa bodo – namesto o junaški kraji ognja – govorile o uničujočih požarih. O premetenem ognju, namesto o premetenem človeku.

Slika: Thomas Baines