Pastirica ovce križa

Kot priča biotski vtis oddaljenih kontinentov, britanski imperij v svoje kolonije in druga ozemlja ni vsiljeval zgolj opija, sladkorja in sužnjev. Otoška velesila si je v 18. stoletju prilastila tudi pravico ali rajši kar dolžnost vpeljevanja novih, po besedah tedanjih živinorejcev »izboljšanih« živalskih vrst oziroma pasem. Bili so to časi izjemnega navdušenja nad novo znanostjo parjenja: »Boljša ovčetina«, kot je ob slavnostni pojedini nekoč svojo pasemsko mešanico ovc merino in dishley ponosno predstavljal živinorejec Benjamin Thompson, »nikoli prej ni krasila jedilnih miz«. Vloga živih bitij v imperialističnih ekspanzijah preteklih obdobij je ljudem, ki poteka niso občutili osebno, podrobneje znana že od prelomnih publikacij zgodovinarja Alfreda W. Crosbyja. Ta je v delu The Ecological Imperialism leta 1986 zarisal pomembnost živali, rastlin in virulentnih bolezni, ki so ob boku mušket in sulic prečesavali avtohtona prebivalstva novoodkritih ozemelj ter hkrati prilagajali okolje evropskemu načinu življenja.

V današnji Humanistiki pod drobnogled jemljemo v monografijo pretopljeno doktorsko disertacijo zgodovinarke Rebecce J. H. Woods. Delo z naslovom The Herds Shot Round the World: Native Breeds and the British Empire, 1800-1900 je leta 2017 izšlo pri University of North Carolina Press. Knjiga zarisuje razširitev imperija, v katerem sonce nikoli ni zares zašlo, skozi aspekt vpeljave živalskih vrst ali pasem na novoosvojenih ozemljih. Iz samega naslova bi si lahko upravičeno mislili, da si je avtorica odrezala predebel in prežilav kos mesa. Pa vendar je konec prežvečljiv, na obdukcijsko posteljo so bile v delu prislonjene zgolj izbrane pasme domačega goveda in ovac.

Knjigo sestavljata dva neenakovredna dela. V prvem avtorica zarisuje razvoj novoveškega razumevanja umetne selekcije, katere dognanja so vzpodbudila eksperimentiranje in parjenje istih živalskih vrst z različnimi karakteristikami ter posledično prilagoditev človeku ljubih fizičnih značilnosti. Za razliko od makrozgodovinskega prikaza se avtorica osredotoča na pašnike, kmetijske družbe in mesnice, geografsko locirani na britanskem otočju pa sledimo zgodbi angleških živinorejcev od sredine 18. stoletja naprej. Angleški in irski kralj Jurij III. si je, navdahnjen z merkantilistično miselnostjo, na angleških pašnikih zaželel merinovk, po Evropi cenjenih spričo mehke volne. Poskus vpeljave je spodletel, britansko vlažno in milo vreme namreč ni bilo primerno za produkcijo kvalitetnih vlaken te pasme. Ob tem so na iberskih pašnikih pridobljeni deli kožuhov dosegali višje cene že zaradi pripisane eksotičnosti produkta. Naslednji logični korak je lahko predstavljalo zgolj iskanje primernejših okolij in prilagoditev ekoloških razmer za dobičkonosno produkcijo volne.

V drugem sklopu knjige avtorica v perspektivi globalne zgodovine razpreda mrežo medsebojne povezanosti oddaljenih kotičkov britanskega imperija skozi ekonomsko prizmo agrarne produkcije. Odločitev za osredotočenje na Novo Zelandijo, Avstralijo in Severno Ameriko je jasna; preučevanje Indije ali afriških kolonij od raziskovalcev zahteva najmanj poznavanje jezikov zajetega območja. Na Novi Zelandiji in Avstraliji se temu problemu raziskovalci in tudi avtorica tega dela izognejo nekoliko lažje, saj so doživetja avtohtonih prebivalcev spričo nepiščevskosti življa večinoma izgubljena, le majhen delež je dostopen v obliki gradiva, ki so ga producirali kolonialisti.

Ko knjiga lečo prilagodi širši geografski sliki, na plano privrejo problemi, lastni proučevanju zgodovine globalnih procesov. Široko vržena mreža je v mnogih pogledih luknjičasta, sprememba pa je občutna že na nivoju rabljenega gradiva. Ker so veliki deli zgodovinskih virov koncentrirani v arhivih, katerih levji delež je dostopen zgolj v fizičnih obliki, stanje od raziskovalcev širših geografsko zastavljenih območij zahteva določeno mero izpuščanja besedil. V poslednjem sklopu knjige tako beremo analizo agrarnih periodičnih izdaj, časnikov ali drugih publikacij, ki v tematski osredotočenosti delujejo kvečjemu površinsko. Ponujajo nekajstopenjski pogled in projecirajo zlasti sliko elitnih kmetovalcev, tako imenovanih »prinašalcev agrarnega napredka«, kot so ustvarjalci publicističnega gradiva povečini razumeli sami sebe. Tudi v tem delu je povsem izpuščena zgodba staroselskih prebivalcev ali drugih reakcionarnih sil. Mar so si bili resnično vsi kolonialisti britanskega imperija enotni v podpiranju vpeljave teh specifičnih pasemskih vrst?

Čeprav inovacije in razvoj agrarnih praks predstavljajo pomemben nanos slike, so novosti do splošnega prebivalstva navadno pricurljali počasi. V knjigi zarisano eksperimentiranje z novimi pasmami predstavlja realnost peščice izbranih posameznikov, ki so reprodukcijske zmožnosti novih pasem skrbno varovali. Traktor je bil večjim industrijam ali premožnejšim kmetom na voljo že ob koncu 19. stoletja, in vendar je trajalo obilnega pol stoletja, preden je postal dostopnejši splošnejšemu prebivalstvu, še kasneje pa je to obveljalo v ekonomsko zapostavljenih krajih. Knjiga zastopa različne vidike velikih kmetovalcev, ki so tekmovali v oblikovanju najpopolnejših pasem, povsem izpuščen pa je aspekt malega kmeta. Posledično je knjiga bolj delo o samih konicah agrarnega razvoja kot o širšem razvoju, ki bi dosegel in transformiral splošnejše kotičke britanskega imperija.

Delo navkljub jasnim pomanjkljivostim lušči in predstavlja postopke, ki so skupni večini poskusov vpeljevanja novih živalskih ali rastlinskih vrst v izbranih okoljih. Gre za procese, znane vsakemu posamezniku, ki se je kadarkoli ukvarjal že z vrtičkarstvom. Če smo malo plastični in povzamemo pogovor s stricem, ki se zadnja leta trudi z vzgojitvijo rodovitnega kivija, je »tujerodne vrste težavno gojit, pogosto se je treba precej jebat, preden kaj obrodi«. Knjiga v omejeni meri predstavi okoljske in nekoliko temeljiteje družbene sile, ki botrujejo oblikovanju živalskih pasem, hkrati pa ponuja vpogled v razloge za zaris slike sodobne biotske zastopanosti.