Periferizacija Slovenije

Spomladi je pri Založbi *cf. izšla monografija sociologinje Ane Podvršič z naslovom Iz socializma v periferni kapitalizem. Delo obravnava razvoj gospodarstva in socialne politike slovenske države v razponu od jugoslovanskega samoupravljanja do sedanjega stanja integriranosti v evropsko monetarno unijo. Spremembe Podvršič obravnava z vidika vpetosti v mednarodne ekonomske procese, predvsem dveh finančnih kriz: dolžniške krize, ki je Jugoslavijo prizadela v osemdesetih, ter svetovne finančne krize leta 2008. Avtorica skozi to obdobje onkraj formalističnih ločnic, kot sta slovenska osamosvojitev in vstop v Evropsko unijo, identificira vzorce periferizacije slovenskega gospodarstva. Periferizacijo definira kot proces, ki temelji na izvozni industrializaciji in državi, ki sisteme socialne varnosti, zaposlovanja ter davkov spreminja v instrumente doseganja cenovne konkurenčnosti in ustvarjanja »prijaznega okolja« za tuji kapital.

Silnice, ki so sprožile periferizacijo slovenskega gospodarstva, Podvršič locira že v protislovjih specifične ureditve jugoslovanskega gospodarstva. Ta ureditev je temeljila na kombinaciji zveznega planiranja ter omejenega trga, na katerem so nastopala samoupravna podjetja. Gospodarske dejavnosti je ločeval dvojni sistem cen. Cene kmetijskih izdelkov ter surovin je država ohranjala na nizki ravni, cene blaga za splošno porabo pa so bile prepuščene trgu. Industrijski sektor je tako imel dostop do poceni surovin in se je  razvijal  hitreje od ostalih sektorjev, podjetja, ki so zagotavljala surovine in reprodukcijske materiale, pa so bila bolj odvisna od državnih subvencij. To je že leta 1958 privedlo do stavke rudarjev iz Trbovelj in Hrastnika, ki jih je prizadela zvezna politika cen. Nad tedanjim sistemom pa so bila nezadovoljna tudi vodstva bolj industrializiranih republik, ki so nasprotovala zveznemu razdeljevanju sredstev od bogatejših k revnejšim regijam. Obenem so se vodstva bogatejših republik zavzemala za povečanje avtonomije republiških organov in podjetij.

V začetku šestdesetih je upadla gospodarska rast, kar je vplivalo na polemiko med zagovorniki planiranja ter privrženci krepitve tržnih mehanizmov. Prevladali so slednji in v jugoslovanskem gospodarstvu je prišlo do »republiškega tržnega obrata«. Na 8. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije leta 1964 so bila potrjena izhodišča za reformo gospodarskega sistema, ki je okrepila pravice republik in delovnih kolektivov. Z zmanjšanjem protekcionističnih ukrepov se je okrepila predvsem predelovalna industrija iz severozahodnih regij, ki je imela zaradi izvoza na Zahod dostop do deviz, tehnološko manj razvite regije pa so ostajale odvisne od državnih sredstev.

Presežek uvoza nad izvozom so jugoslovanski zvezni organi pokrivali s posojili, ki so jih v sedemdesetih letih mednarodne banke posojale po nizkih obrestnih merah. Ko pa v začetku osemdesetih zaradi dviga obrestnih mer Jugoslavija ni bila več zmožna odplačevati dolga, se je znašla pod pritiskom upnikov – to so bili Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in velike zasebne banke. Upniki so Jugoslaviji narekovali uvedbo ukrepov prestrukturacije gospodarstva pod politikami tako imenovanega »washingtonskega konsenza«. Ta v grobem predvideva strogo monetarno politiko in popolno preusmeritev v izvoz.

Washingtonski konsenz je še poglobil polarizacijo že tako neenakomerno razvitega jugoslovanskega gospodarstva – izvozno usmerjenega severa ter revnejših južnih republik, kjer je velik delež gospodarske dejavnosti predstavljalo kmetijstvo. Slovensko gospodarstvo je kriza tako prizadela veliko manj kot gospodarstva drugih republik, saj je bil velik del podjetij že integriran na zahodne trge. A glavni cilj politik washingtonskega konsenza je bil ohranjati Jugoslavijo zmožno odplačevanja finančnih obveznosti. Breme odplačevanja dolga je država prerazporedila med federalne enote. Ta narekovana centralizacija države je še dodatno okrepila fragmentacijo federacije, saj so bile pravice republik, da samostojno razpolagajo z dohodki, tedaj ustavno zajamčene. Washingtonski konsenz je tako spodbudil nastanek novih družbenih blokov, ki so kasneje vodili obnove nacionalnih kapitalizmov.

Podvršič v slovenski osamosvojitvi bolj kot rezultat prizadevanj desnih kulturniških krogov okoli Nove revije, ki so poudarjali nacionalno vprašanje, vidi strategijo za zaščito privilegijev, ki jih je slovensko gospodarstvo dobilo po tržnem obratu samoupravljanja. Slovenska tranzicija se je močno razlikovala od tranzicije višegrajskih držav. Po prehodu iz socializma so te kmalu zašle v krizo ter večino državnega deleža gospodarstva prodale tujemu kapitalu. Specifika slovenske tranzicije pa je predvsem to, da je domači buržuoaziji kljub vse večji odvisnosti od izvoza uspelo dalj časa ohraniti nadzor nad delom proizvodnje, maloprodaje ter bančnega sektorja.

Razvoj domačega kapitala so vlade spodbujale z različnimi mehanizmi, ki so podjetja ščitili pred pritiski mednarodne konkurence in so bili v nasprotju s pozivi Evropske komisije po neoliberalni strukturni reformi gospodarstva. A Podvršič obenem nasprotuje diskurzu o mehki tranziciji in zlati dobi slovenskega kapitalizma v devetdesetih. Tranzicija je koristila predvsem sektorjem, ki so izvažali na Zahod, medtem ko je močno prizadela področja, kot je okolica Maribora, ki so bila vezana na socialistične trge. Če je bilo slovensko gospodarstvo že prej v veliki meri odvisno od povpraševanja na globalnih trgih, pa je z vstopom v evroobmočje vse bolj naraščala tudi odvisnost od tujih posojil. Slednja so spodbujala predvsem širjenje gospodarskih dejavnosti, ki so temeljile na nizkokvalificiranem in slabo plačanem delu.

V grobem lahko rečemo, da je bil proces periferizacije v obdobju tranzicije selektiven, saj ga je zaviralo sodelovanje sindikatov, vodilnih frakcij kapitala iz izvozne industrije ter predstavnikov države. Ta blok je razpadal postopno, z vključevanjem v evropske integracije, dokončno pa pod vladami, ki so sledile svetovni finančni krizi leta 2008. Tako je država po vstopu v evroobmočje izgubila makroekonomsko suverenost, podjetja, ki so delovala na domačem trgu, je prevzel tuji kapital, sindikati pa so slabeli zaradi upadanja članstva ter ustavne prepovedi nekaterih referendumov. Kot poudarja Podvršič, se je spremenil tudi način delovanja sindikatov, ki so se s časom osredotočili na zagovarjanje neposrednih in parcialnih interesov svojih članov, ne pa delavcev nasploh.   

Podvršič poudarja, da so tudi ostale višegrajske države, ki so od socializma podedovale močno industrijo, poskušale z gradnjo domačega kapitalizma. Slovenski poskus se od češkega in slovaškega razlikuje po svoji dolgotrajnosti, a je bila njegova uspešnost iluzorna. Po Podvršič izgradnja »druge Švice« namreč ni bila mogoča, saj je slovenska gospodarska rast temeljila tako na odvisni industrializaciji kot na odvisni financializaciji. Finančna kriza pa je Slovenijo z vidika njene odvisnosti od izvoza ter povečanja tujih naložb približala državam, kot sta Češka in Slovaška. Slovenija se od teh sicer razlikuje po še vedno razmeroma nizkem deležu tujih naložb in dejstvu, da ima razmeroma visoke izdatke za socialo. Za konec omenimo, da monografija pokaže, da Slovenija s pridružitvijo evropskim integracijam nikoli ni mogla postati enakopravna članica »jedrnih držav«. Krivde za propad sanj o »drugi Švici« ni mogoče pripisati nesposobnosti domačih političnih akterjev, temveč je ta rezultat dolgotrajnejšega procesa periferizacije.