Ponavljanje in uprizoritev (Bara Kolenc, Analecta, 2014)

Če bi imeli na voljo samo par stavkov za opis knjige Ponavljanje in uprizoritev, ki je izšla lansko leto pri Analecti in predstavlja predelano doktorsko nalogo Bare Kolenc, bi bilo najbolj ekonomično, če bi rekli, da je tudi ta knjiga sama ponovitev. Ponovitev tega, kar bi se o ponovitvi dalo povedati z gledišča Ljubljanske lacanovske šole. V njej so še enkrat (s poudarkom na konceptu ponavljanja) ponovljene glavne Lacanove ideje o razmerju med subjektom, realnim in simbolnim, Freudovo pojmovanje ponavljanja v navezavi na problematiko izvora in tudi v slogovnem smislu se ponavlja preverjen Dolarjev obrazec pripovedovanja zgodbic v kombinaciji z zgoščenimi dialektičnimi izpeljavami in obrati. Seveda pa bi bila kritika, ki bi stavila na tezo, da o ponovitvi ni povedano nič novega in ne na nov način, preveč na prvo žogo: ponavljanje, ki ga Kolenc vseskozi uprizarja, je namreč povsem mojstrsko v skladu s konceptom ponavljanja, ki je v delu uprizorjeno. V zaključku dela se Kolenc recimo skuša s svojo tezo o ponavljanju zoperstaviti ravno imperativu novosti kot enemu izmed gradnikov sodobnega kapitalizma.

»Na kupončku bo vselej – sicer vsakič z drugimi besedami – pisalo isto: dobro, lepo in resnično je NOVO! Kajti interes kapitala, ki gradi na ideji novega, sam po sebi ni čisto nič nov, ampak je od nekdaj isti: da bo prodaja naraščala, vas moramo kar naprej prepričevati, da so stare stvari neuporabne, novo je to, na kakšen način vam bomo prodali ista jajca – kuhana, na oko, ali z velikonočnimi zajci.«

Sledeč Kierkegaardu in Lacanu tako Kolenc izpelje ključni obrat v pojmovanju ponavljanja in novosti: »Samo v ponovitvi se rojeva novo – novo je ponovitev. Novo ravno ni nekaj, kar je absolutno različno od ponovitve, temveč je proizvod in obenem pogonsko kolo samega gibanja ponavljanja.« To pomeni, da se razlika ne rojeva v variacijah, ampak v ponovitvi istega. Tudi v zgodovini psihoanalize lahko opazimo, da se vseskozi uprizarja določena ponovitev: Lacan zase skromno pravi, da se zgolj vrača k Freudu in tudi Žižek ali Dolar ne bi nikoli trdila, da sta povedala kaj novega ali drugačnega od lacanovsko-heglovske dogmatike. A že na prvi pogled je jasna razlika, jasno je, da je ponovitev taktično uprizorjena. Toda ta teza o uprizorjenosti ponovitve, ki jo Kolenc izpelje preko analize gledališča, ne implicira, da gre za lažno ali iluzorno ponovitev: »Gledališče je umetnost ponovitve, a ne zato, ker bi posnemalo kakšno drugo realnost, ampak zato, ker realnost, ki se vzpostavlja skozi ponovitev, realizira na dvojen, podvojen način.«

Ne gre torej za uprizarjanje realnosti, temveč je realnost sama tista, ki jo bistveno okarakterizira zgolj in samo njeno lastno uprizarjanje, njena lastna podvojitev. Kolenc z vzpostavitvijo povezave med ponavljanjem in uprizoritvijo tako zavrne platonsko teorijo posnemanja, ki stavi na dualnost med (umetno) kopijo in (realnim) originalom, kot tudi njeno popolno nasprotje, ki naj bi ga utelešala Deleuzova teorija simulakra. Obstaja torej samo realnost, ki je podvojena skozi relacijo refleksije, vendar ta podvojitev ni ne-realna kopija, temveč konstitutivni pogoj same realnosti kot relacije. Vidimo, da je to obenem tudi teza, s katero se psihoanaliza pogostokrat zoperstavlja očitkom idealizma, ki prihajajo s strani spekulativnega realizma in drugih sodobnih filozofskih tokov, ki stavijo na možnost nerelacijskega mišljenja realnega. Tako Alenka Zupančič kot tudi Dolar sta namreč, sicer v nekoliko drugačnih besedah, izrazila podobno idejo: ni realnosti onkraj njene lastne uprizoritve, ponovitve, podvojitve. Teza o realnosti, ki je tam zunaj, ki ni v relaciji s subjektivnostjo in ki se ne uprizarja, ni nikakršna prekinitev z idealizmom, temveč njegov najskrajnejši izraz: idealizem je namreč ravno neutemeljena predpostavka o zunanjosti, ki je nedosegljiva in nemisljiva.

Vse do sedaj povedano se torej zgosti v konsistentno mrežo povezav med temeljnimi pojmi. Koncepti ponovitve, subjekta, realnega, razlike in novega medsebojno trdno podpirajo drug drugega in tvorijo lacanovsko konceptualno zgradbo, kjer bi vsaka sprememba in vsaka nepopolna ponovitev zrušila celoto. Citiramo: »Da lahko govorimo o ponavljanju, moramo imeti vsaj dvoje – neko prvo, kar ponovitev ponovi, in neko drugo, kar ponovitev proizvede s ponovitvijo prvega.« Popolna ponovitev ni identiteta, saj je razlika v sami števnosti ponovitve, vendar pa tudi ni razlika, saj se ponavlja ravno identično. Če površno parafraziramo: niti eno niti dvoje, torej dialektika. Da pa bi prvo in drugo ponovitve bilo sploh vidno in medsebojno povezano, je potreben medij ponovitve – subjekt. In to ne kakršenkoli subjekt, temveč, uganili ste, preluknjani subjekt, prepreden z negativnostjo, subjekt z mankom, ki mu ne preostane drugega, kot da se »samouprizarja v odvezanosti od svojega objekta in s tem tudi od samega sebe«. Negativnost subjekta, njegova drugost, je v zadnji instanci torej ravno Realno, kot tisto, kar se ponavlja tako, da se nikoli ne ponovi, temveč vedno znova ponovljivo preseneti in deluje kot naključje:

»To, kar subjekt vzdržuje v svoji identiteti, je paradoksno ravno njegova temeljna neidentiteta, njegovo vzpostavljanje v lastnem razpadanju. To, kar zasije skozi razliko, skozi zev v simbolnem polju kot njegova drugost, Lacan imenuje realno: realno je tisto, kar se vrača na isti kraj, a je naše srečanje z njim vselej že zamujeno«.

Iz tovrstne zastavitve bi lahko v zaključku izpeljal zasnutek drugačnega mišljenja ponavljanja, ki pa ga ne gre razumeti kot kritiko iz notranjosti, ki očita nekonsistentnost, temveč prej kot kritiko iz zunanjosti, ki jo veže nekoliko drugačna »prisila ponavljanja«, ki ni vezana na Ljubljansko lacanovsko šolo. Najprej je problem, da je celotna konceptualna zgradba zgrajena na dogmatičnosti čiste notranjosti misli: Deleuzovo tezo o predsubjektivnem ponavljanju je denimo treba zavreči, ker potrebujemo subjekta. In zakaj potrebujemo subjekta – zato, da lahko na lacanovsko »pravilen« način mislimo ponavljanje, razliko, novost itd. Vsak pojem je torej utemeljen v razmerju do drugih pojmov, vsak mora biti na svojem mestu zaradi notranje konsistentnosti. Toda sama celota te konsistentnosti nima in ne more imeti nikakršne načelne zunanje utemeljitve, ki bi bazirala na realnem samem. Lacanovska psihoanaliza denimo zavrača vsako povezavo z biologijo in pozitivnimi znanostmi, kar sicer ima svoj utemeljen zgodovinski vzrok kakor tudi ožji smisel v analitični situaciji in v vsesplošni poplavi površne biologizacije, toda po drugi strani zapade v mišljenje samoutemeljujočega se subjekta kot nekakšnega humanističnega mehurčka.

Problem ni v tem, da bi bil ta mehurček povsem izoliran in bi zato zapadel idealizmu in misticizmu, ločenemu od vsake realnosti, temveč v tem, da je sam lacanovski koncept realnega kot čudežnega vdora čiste nepričakovanosti v simbolno strukturo notranjosti nekoliko mističen in idealističen. Iz raziskave je tako izključeno vprašanje o realni genezi subjekta kot tudi vprašanje paralelizma med ponovitvijo v zunanji realnosti in ponovitvijo v njej ustrezajoči simbolni verigi kakor tudi vprašanje, če tovrsten paralelizem, ki bi šele lahko utemeljil tezo o podvojitvi realnosti, sploh obstaja. Naloga, ki bi se mi v tem kontekstu zdela produktivna, bi bila konsistentna eksplikacija relacije, ki ne bi potekala med subjektom in objektom, temveč relacije med dvema ponovitvama znotraj realnega samega, relacije, ki bi realno osvobodila mističnega, povsem nepričakovanega karakterja čudežnega utripajočega ponavljanja.