Pravilo izjeme

Novinarji iz Ukrajine dramatično poročajo, da je država na robu državljanske vojne in da je samo vprašanje časa, kdaj bo uvedeno izredno stanje. A ukrajinske varnostne sile že delujejo izven prava in ukrajinsko sodišče je predsedniku že podelilo zakonodajna pooblastila, kar pomeni, da je Ukrajina že globoko v izrednem stanju. Podobno dogajanje smo lahko spremljali v Egiptu, Grčiji in sedaj nekaj podobnega grozi Bosni in Hercegovini. Založba ZRC SAZU tako z izdajo knjige Giorgia Agambena Izjemno stanje sicer 10 let po izvirnem izidu nikakor ni zamudila zgodovinskega trenutka.

V tej knjigi Agamben želi skozi genealoško analizo pravnih praks pokazati, da je izjemno stanje kot prava izpraznjen prostor bistveni element državne suverenosti. Tako kot avtor bom uporabljal sintagmo izjemno stanje, ki je tehnični termin za vse oblike tega pravnega pojava. Izjemno stanje Agamben opredeljuje kot pravni instrument, s katerim se pravo nanaša na življenje in ga vključuje vase, tako da samo sebe suspendira. Spomnimo, da Agambenova bolj znana knjiga Homo Sacer [homo saker] nosi pomenljiv podnaslov Suverena oblast in golo življenje. V njej začrta svoj biopolitični model oblasti, kjer se biopolitična telesa proizvajajo prav skozi izvorni učinek suverenosti. Suveren je opredeljen kot nosilec monopola nad odločitvijo o izrednem stanju. Prav suverenost je torej prag, kjer je življenje obenem zunaj in znotraj prava. Že na tej začetni točki pa se poraja vprašanje, kako je pri Agambenu s suverenostjo, če je tudi ta hkrati zunaj in znotraj reda. Ima potem sama suverenost strukturo izjeme?

Sicer je knjiga Izjemno stanje zelo hvaležno branje za pravne zgodovinarje. V njej mrgoli citatov zakonskih členov in pravnih interpretacij znanih strokovnjakov. Ta kratka pravna zgodovina izjemnega stanja služi Agambenu, da oblikuje štiri ključne teze svoje razprave. Prva teza pravi, da izjemno stanje ni diktatura, ampak območje anomije. Izjemno stanje ne pomeni vzpostavitve »pravnega stanja« diktature, temveč stanja brez prava. Druga teza: prava spraznjen prostor je bistven za pravni red, torej je pravna praznina, ki je za pravo tako nepojemljiva, zanj strateško odločilna. Tretja teza: izvršena dejanja v izjemnem stanju ne morejo biti pravno opredeljena in se glede na pravo umeščajo na absolutno ne-mesto. In četrta teza, ki pravi, da nas zgornje teze pripeljejo do ideje o moči-zakona.

Agamben zapiše: »Tako je kot, da bi se s suspenzom zakona osvobodila neka moč ali mistični element, neka pravna mana, ki se je skušajo polastiti tako oblast kakor njeni nasprotniki ...« Tukaj imamo torej neko moč zakona, ločeno od zakona, neko distinkcijo med veljavnostjo in uporabo, s katero pravo zaobjame lastno odsotnost. Kako pride do takšne ločitve? Izjemno stanje lahko nastane zaradi same narave norme, ki se nikoli popolnoma ne prekriva s človeško prakso. Normo lahko vedno osamimo, abstrahiramo, tako kot lahko lingvistične prvine ločimo od njihovega udejanjanja v govoru. Potencialnost izjemnega stanja se umešča prav v to razpoko med normami in njihovo uporabo.

Na začetku navedeni primer Ukrajine je dobra ilustracija te dialektike med formalnim pravom in močjo-zakonom. Predsednik Janukovič se je tam postavil v vlogo branilca obstoječega reda. V ta namen je prevzel pristojnosti zakonodajne veje oblasti in prav to stapljanje zakonodajne in izvršilne oblasti je simptom izjemnega stanja. Kot smo rekli, se moč-zakon osamosvoji od zakona in suveren postane živi zakon. Tukaj se torej odpre možnost za nasilje ukrajinskih varnostnih sil, za tisto, kar Walter Benjamin imenuje čisto nasilje. Nasilje, ki je zunaj pravnega sistema in izgubi zvezo s pravnim redom, ki ga ne ohranja niti ga ne vzpostavlja. Ko izgubi to vez, postane nasilje, ki zgolj deluje in se kaže. Nasilje ukrajinskih varnostnih sil daje videz red ohranjujočega nasilja prav zato, ker izjemno stanje legitimira čisto nasilje. Pomislite na taborišče kot absolutni kraj izjeme. Nacistična taborišča so bila prostor suspenza prava, kjer so Židje izgubili vsakršno pravno identiteto in ohranili le golo življenje.

Vidimo, da je pri Agambenu stalno na delu dvojica pravo - življenje, ki ju stika izjemno stanje. To osrednjo premiso utemeljuje s strukturno analogijo med jezikom in pravom. Kakor je slovnica s proizvajanjem govora brez denotacije iz diskurza osamila jezik, je pravo s suspendiranjem konkretnih praks posameznikov osamilo norme. Ta premisa omogoča Agambenu knjigo zaključiti z mislijo, da je stikanje prava in življenja fikcija, ki se jo da razvezati. Oblast ima namreč z monopolom nad odločitvijo o izjemnem stanju tudi monopol nad odločitvijo o življenju. Kako iz te zagate? Kako torej razvezati to »fikcijo«?

Agambenov optimističen zaključek morda preseneča, saj pravi, da je politično delovanje tisto, ki bo presekalo vez med pravom in življenjem. Agamben naivno misli, da bo razkritje »mita« o dispozitivu, ki je v izjemnem stanju povezoval življenje in pravo, vodilo v njegovo dezaktivacijo. Politika se je po njegovem omejila na oblast ali celo na nasilje, ki to oblast konstituira. Svojčas naj bi bilo moč politično delovati prav v prostoru razveze med pravom in življenjem. A kako resnično odpreti ta prostor nepovezanosti prava in življenja? Kako torej politično delovati, če vpletenost golega življenja v politično sfero konstituira samo jedro suverene oblasti? Na ti vprašanji pa v Izjemnem stanju ne dobimo jasnega odgovora.

Izjemno kritiko spisal Simon Smole.