Prolog k proučevanju pravljic

Pozdravljeni v današnji pravljični ediciji Humanistike! Tokrat bomo slišali o možu, ki je razumevanju pravljic posvetil celo življenje. Jack Zipes, zaslužni univerzitetni profesor nemške književnosti iz New Yorka, trenutno velja za enega najpomembnejših sodobnih teoretikov pravljic. O svojih začetkih s pravljicami vam najbolje pove sam.

Once upon a time...

Od usodnega srečanja do danes je Zipes napisal več kot dvajset knjig o pravljicah. Zanima ga prav vse, od izvora do filmskih adaptacij pravljic. Posebno skrb pa posveča verodostojnemu prikazu pravljic in pogosto poudarja svoje neodobravanje Disneyjevih animacij, ki so njemu ljube zgodbe svetu predstavile kot klišejsko seksistično moraliziranje. Zipes se je recimo na novo lotil prevoda bratov Grimm in javnosti ponudil zbirko, polno nasilja, ki je bilo v preteklosti cenzurirano zavoljo rahločutnega meščanskega bralstva. Lani je prav tako vnovič prevedel knjigo Bambi, da bi javnost zgodbo spoznala tudi v izvirnem kontekstu, kot pripoved o antisemitizmu, in ne le kot luštkano risanko o gozdnih živalih. 

V slovenskem prevodu lahko od lani beremo Zipesovo študijo iz leta 2012, Nezadržna moč pravljic: kulturna in družboslovna zgodovina žanra, izdano pri založbi Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Če se že neredko spotaknemo ob nenavadne prevode posameznih izrazov, je vsaj izbira knjige za prevod smiselna. Delo je v prvi vrsti razmeroma poljuden vstop v študije pravljic, kljub temu mu pa ne manjka različnih teorij, s katerimi lahko mislimo žanr, ki ga Zipes vseskozi strastno zagovarja. Približno dvestostranska knjiga je razdeljena na sedem poglavij, v katerih se avtor na podlagi raznovrstnih zgodovinskih primerov pravljic, pripovedovalcev in proučevalcev sprašuje, kako to, da so se nekatere zgodbe tako dolgo ohranile. 

Ob bratih Grimm in Perraultu, v zvezi s katerimi študij res ne manjka, Zipes posveti pozornost tudi vzhodnoevropskemu prostoru. Slovanska čarovnica Jaga baba je analizirana predvsem kot lik, ki spodbuja iniciacijo protagonista v zgodbi. Pri tem se Zipes opira na manj znano delo znanega teoretika pravljic Vladimirja Proppa, v katerem ruski folklorist pravljice obravnava kot sekularizirane ostanke iniciacijskih obredov. V Nezadržni moči pravljic najdemo tudi sicilijanske ljudske pravljice, ki jih avtor temeljito predela z vidika zbiralke in proučevalca. Bolj na hitro pa preleti zanimivejšo povezavo sicilijanskih pravljic z arabskimi in indijskimi pravljicami, ki se jih pogosto pozabi omeniti kot predhodnice mnogih evropskih.

Zipesova študija je opremljena tudi z dvema dodatkoma, v katerih natančno polemizira s teorijama Ruth Bottigheimer in Willema de Blécourta ter ju ovrže. Avtorja, vsak v svoji knjigi, pozitivistično zagovarjata tezo, da so pravljice izum višjih slojev in so šele naknadno prispele do ljudstva. Ob tem pa ignorirata jasen vpliv ustne književnosti na umetne pravljice in o nižjem sloju govorita že z nekakšnim prezirom. Zipesovo seciranje in zavračanje argumentov nasprotnikov je skoraj bolj zabavno brati kot osrednji del knjige. Iz zavračanja izvemo še največ o njegovih lastnih stališčih, ki jih je drugod treba razbrati med vrsticami, saj v knjigi veliko raje le napotuje na druge avtorje.

Kar zadeva Zipesovo teorijo, še najbolj zagovarja memetično teorijo, ki jo je predstavil že v knjigi Why Fairy Tales Stick iz leta 2006, memetika pa od takrat postaja vse bolj popularna. Pravljice so po Zipesu sestavljene iz različnih preprostih memov ali enot kulturnega prenosa, ki so ohranjene zaradi svoje relevantnosti in repetitivnosti in med seboj tvorijo kompleksna razmerja. V Nezadržni moči pravljic nameni prostor tudi teoriji poligeneze, ki za razliko od teorije monogeneze sklepa, da imajo zgodbe svoj izvor v več različnih krajih. Omenjena razprava o izvoru izvira iz devetnajstega stoletja, ko so folkloristi skušali ugotoviti, zakaj iste tipe zgodb lahko najdemo povsod po svetu. Ob memetiki in poligenezi so pravljice obravnavane še z raznolikim naborom pristopov s področij primerjalne književnosti, naratologije in umetnostne zgodovine.

Napotovanje k drugim avtorjem je sicer koristno, a Zipes omenjene teorije pogosto premalo razdela, da bi jih lahko razumeli le z branjem njegove knjige. Po drugi strani pa ravno pripovedni slog pisanja poskrbi, da delo ni suhoparno in nedostopno, kar naredi knjigo primerno tudi za bralstvo brez predznanja. V knjigi enoznačnega odgovora na vprašanje vztrajnosti pravljic ne najdemo. Namesto tega dobimo kopico veliko skromnejših zgodovinsko umeščenih teorij, ki se ponujajo kot možna interpretacija nerazložljivega vprašanja. Kljub temu lahko iz vseh poglavij izluščimo eno dominantno lastnost – prilagodljivost. Tako v preteklosti kot danes se pravljice ohranjajo in širijo le, če se prilagodijo potrebam časa.

Ilustracija: Ivan Bilibin