Raje bi da ne: Marx in Lacan skupaj

Leta 1972 se je na enem izmed javnih predavanj slovitega psihoanalitika Jacquesa Lacana pripetil manjši incident, ki si ga danes lahko seveda ogledate na You Tubeu. Sredi značilnega zanosnega govora Lacana prekine študent Anatole Atlas, ki njegovo mizo polije z nekakšno packarijo in si privošči krajši situacionistični performans. V svojem, na prvi pogled povsem zmedenem in histeričnem nastopu izpostavi, da si enostavno želi popolno revolucijo, avtentičnost in neodtujenost ter oceni, da je Lacanovo učenje predvsem zagovarjanje in reprodukcija starega, bednega in izumetničenega načina življenja. Kar me je ob gledanju te situacije, če jo primerjam z njej podobnimi, najbolj presenetilo, je odziv publike: ta se ne navdušuje in smeji toliko samemu uporniškemu performansu, kot Lacanovim pokroviteljskim opazkam. Situacija izpade podobno nadrealistično, kot če se učenci ne bi smejali čigumiju na učiteljevem stolu, temveč kasnejšim poskusom razvrednotenja 'aktivistične akcije' s strani avtoritete.

Izvore tega nenavadnega smeha, ki bi mu bilo morda bolje reči kar posmeh, je mogoče iskati v samem jedru Lacanove teorije, kjer se že nahaja mesto, nekakšen oslovski kot, v katerega so vnaprej umeščene tovrstne uporniške ideje. Lacan je imel izrazito negativen odnos do revolucionarnega vrenja iz leta 1968; svoje revolucionarne študente je takrat denimo ozmerjal s histeriki, »ki iščejo novega gospodarja«; gospodarja ki bo še hujši od očeta, Boga in drugih tradicionalnih avtoritet. Pri tej Lacanovi izjavi je simptomatično simpatično, da je ravno on sam kot uveljavljen profesor zasedal strukturno mesto avtoritete na univerzi, mesto, na katerega bi po njegovem mnenju lahko prišlo samo še nekaj slabšega, torej kapital. Njegova argumentacija je tako identična argumentaciji Kafkovega reakcionarnega vratarja, ki trdi, da sam ne preprečuje prehoda, da pa se za vsakimi naslednjimi vrati skrivajo še močnejši vratarji, s čimer pa pravzaprav utemelji lastno vratarsko avtoriteto, ki preprečuje prehod.   

Lacanovo gesto vzame za izhodišče tudi Samo Tomšič, avtor tokrat kritiziranega dela Kapitalistično nezavedno – Marx in Lacan. Takoj na začetku je vredno poudariti, da gre za poglobljeno in kvalitetno študijo, četudi se z njeno intenco ne strinjam povsem, oziroma rečeno bolje, se z intenco dela povsem ne strinjam. Sledeč Tomšiču naj bi bil glavni problem seksualne revolucije, ki ga je detektiral tudi Lacan, v tem, da je, ravno tako kot naš situacionistični performer, stavila na vitalizem, avtentičnost in spontanost. S tem pa je zgolj odprla teren za nove in še hujše oblike izkoriščanja tako imenovanih »kreativnih potencialov želje«. Namesto, da bi odpravila kapitalizem, je gospodarja še okrepila in v končni fazi pripeljala v njegovo današnjo neoliberalno obliko, kjer je vsaka spontanost in avtentičnost takoj valorizirana ter zvedena na potencialno novo tržno nišo.

Problem se naj bi torej skrival v poskusu osvoboditve seksualnosti, v poskusu odprave potlačitve in negativnosti. Tomšič v skupni koš tovrstnih naivnih utopičnih teorij »sekso-levičarstva«, postavi tako pripadnike frankfurtske šole, kot tudi denimo Foucaulta ter Deleuza in Guattarija. Pustimo tu ob strani dejstvo, da je slamnati mož, kateremu se želi Tomšič zoperstavljati, izrazito majav in heterogen, saj vsaj pri nekaterih izmed naštetih avtorjev ne najdemo nikakršne afirmacije avtentičnosti.

V nasprotju s teorijami »sekso-levičarstva«, skuša torej Tomšič pokazati, da nas vzporedno branje Marxa in Lacana, ki nista govorila zgolj podobno, temveč povsem isto, pripelje na pot prave odprave kapitalizma ravno zato, ker gre za žalostno in izrazito neutopično oznanilo, ki vseskozi vztraja na neodpravljivosti odtujenosti in negativnosti. Prave revolucije kapitalizma, ki ne bi bila zgolj ponovitev istega, v tem kontekstu ne gre razumeti kot naključnega dogodka iz zunanjosti strukture diskurza, temveč ravno kot notranje diskurzivni premik. Pri tem pa je treba upoštevati, da bi bil na tem mestu očitek o diskurzivnem idealizmu napačen, saj je sledeč Lacanu, diskurz vseskozi že prepreden z materialnostjo: interpretacija in spreminjanje sveta sta tako medsebojno neposredno pogojena.

Toda ravno na tej ravni se skriva pravi problem, na ravni diskurzivnih učinkov samega Lacanovega diskurza na politično konkretnost. Lacan namreč določenemu delu praktičnega marksizma ponudi ravno to, kar bi ta morda želel slišati, pa za to ne more najti dovolj prepričljivega zagovora pri samem Marxu. Lacanova hipoteza, da je nemogoče odpraviti samo strukturo dominacije in hierarhije, namreč ponudi izgovore za utemeljevanje nujnosti revolucionarne avantgarde in stranke ter za redukcijo problematike družbene neenakosti na problematiko kapitalističnega produkcijskega načina.

Prav zanimivo je opazovati, kako podobne so ideje praktičnih rešitev nekaterih teoretikov, ki izhajajo iz združitve Marxa in Lacana, poleg Tomšiča, omenimo tu recimo še Žižka in Srećka Horvata. Posplošeno rečeno, vsi pravijo: levica se mora nehati zabavati, potrebno je resno delo, potrebujemo nove leve stranke, nove pozicije in nove označevalce gospodarja. Vse bodo, skratka, rešile velike besede iz velikih ust. Toda kaj manjka temu zdravorazumskemu novolevičarskemu refrenu, poleg tega, da je premalo radikalen in da vztraja na hierarhičnosti organizacije? Mogoče ravno malo veselja, spontanosti, čutnosti; tisti ščepec progresivne revolucionarne seksualnosti, ki so jo vsebovala danes tako zasmehovana šestdeseta leta. Zdi se namreč, da je novodobna analitično-resna revolucionarna levica domeno seksualnega povsem prepustila desničarjem, ki znajo to s pridom izkoriščati.

Morda največjo zgrešenost Lacanove interpretacije revolucije vidim v njegovem pojmovanju marksizma kot evangelija. Kot pravi: »Gre za napoved, da zgodovina vzpostavlja drugo razsežnost diskurza in odpira možnost popolne sprevrnitve funkcije diskurza kot takega, zlasti filozofskega diskurza, kolikor na njem temelji svetovni nazor«. Ravno temu reduciranju Marxa na religijsko avtoriteto in poveličevanju vloge ene in edine prave teorije, bi se moral marksizem upreti. Danes tako pogost evangelijski poziv – »Berite Marxa!« - nikakor ne bo dovolj, kakor tudi ne bo samo po sebi posebej koristno, če bomo trikrat na dan izrekli ali slišali besedo »razredni boj« ali »veliki Drugi«. Iz nujne radikalne prepletenosti med diskurzom in materialnostjo bi moralo prej izhajati povsem ateistično zanikanje vsake možnosti kateregakoli svetega diskurza, ki bi imel privilegiran odnos z materialnostjo. Morda lahko do pravilnega praktičnega delovanja pridemo po brezštevnih in povsem različnih poteh: lahko beremo Kapital, lahko Smitha, lahko »sekso-levičarje«, morda lahko tudi Cosmopolitan ali pa sploh nič.

Kritiziral je Jernej Kaluža.