Relativizem v filozofiji znanosti

Po dokaj splošno sprejeti dogmi povprečne akademske filozofije preteklih treh desetletij na svetu obstajata dva prežemajoča se izvora zla: postmodernizem in relativizem. Postmodernizem kot stanje podivjanega kapitalizma brez alternative ali kakšne velike zgodbe namreč z logično nujnostjo poraja relativizem, ki nas prepričuje, da resnice ni, vednost pa je golo mnenje. Zdi se, da se obdobje verjetja v zlo omenjenih konceptov izteka. Pisanje o grozotah postmoderne odhaja iz mode, relativizem pa se počasi in vztrajno uveljavlja kot resno in legitimno epistemološko stališče.

Predstavitev in obramba epistemološkega relativizma je v osrčju najnovejše knjige filozofa Martina Kuscha z naslovom Relativizem v filozofiji znanosti, ki je lani izšla pri založbi Cambridge University Press. Kljub svoji kratkosti – celotno delo šteje slabih osemdeset strani – se delo ne bere zgolj kot uvod, temveč hkrati deluje kot izhodišče za premislek debate med absolutizmom in relativizmom. 

Za Kuscha relativizem ni monolitna teoretska zgradba, temveč spekter različnih elementov, ki omogočajo različne kombinacije in interpretacije. Kar je skupno vsem relativistom, je sprejemanje načela odvisnosti, po katerem ima prepričanje status vednosti le v odnosu do epistemskih standardov. Slednje si lahko predstavljamo na dva načina. Zagovorniki regularizma jih razumejo kot sistem pravil, načel in norm, medtem ko so za zagovornike partikularizma standardi primarno posamični epistemski dosežki iz preteklosti, na primer Galilejeva teleskopska opazovanja v šestnajstem stoletju. Ne glede na to, kako standarde interpretiramo, je skupna točka relativistov zanikanje možnosti absolutne vednosti – vednosti, ki bi bila popolna, nespremenljiva in neodvisna od prostora, časa in človeške perspektive. 

Poleg teze, da prepričanje svojo utemeljitev prejme v odnosu do obstoječih nizov standardov, relativisti sprejemajo možnosti obstoja več različnih standardov. V tem oziru relativizem sprejema element pluralizma: naše prakse lahko vključujejo – in pogosto tudi jih – različne in med seboj konfliktne paradigme, taksonomije ali perspektive. 

Priznavanje obstoja več kot enega niza standardov pomeni spremembo perspektive pri razumevanju intelektualnih dejavnosti. Namesto poudarjanja konsenza kot modusa operandi znanosti, je v središče intelektualnih praks za relativista postavljen element konflikta. Pomembno pri tem je, da ne gre za konflikt med racionalnimi in iracionalnimi akterji, temveč za spore med različnimi standardi in vrednotami. Naloga relativista v filozofiji ali zgodovini znanosti je tako razložiti različnost sistemov prepričanj in opredeliti značaj spora; ta lahko nastane zaradi nekompatibilnosti dveh sistemov prepričanj ali iz metodoloških oziroma semantičnih nesorazmernosti. 

Kot šolski primer spora dveh alternativnih znanstvenih sistemov nam lahko služi novoveška debata med Leibnizem in Clarkom o teoriji prostora. Prvi je zagovarjal relacijski prostor, ki je obstajal kot posplošitev razmerij med mnoštvom preprostih in nepredirnih entitet, drugi pa absolutni prostor kot prazen vmesnik, obstoječ pred in neodvisno od posameznih reči. Oba sistema sta bila razmeroma zaokrožena in konsistentna, čeprav sta si v svojih ontoloških izhodiščih stali diametralno nasproti. Dve teoriji prostora tako nista bili le nekompatibilni, temveč v veliki meri tudi metodološko in semantično neskladni. Preprosto rečeno, zagovorniki ene in druge strani se niso zgolj ne strinjali, temveč se pogosto sploh niso razumeli.

Resna empirična raziskava tovrstnih sporov predpostavlja ključno načelo relativizma: simetrijo. V skromni različici ta vključuje tezo o lokalnosti in – kot se izrazi Kusch – nenevtralnosti sprejetih standardov. Za razliko od absolutističnih načel, ki naj bi jih sprejemalo vsako umno bitje, so v relativizmu vsa načela lokalna in pogojena. Ker noben miselni sistem oziroma nobeno načelo ni absolutno, temveč utemeljeno na zgolj lokalnih in kontingentnih vzrokih, stojijo med seboj v odnosu simetrije. Teza o lokalnosti standardov je tesno povezana z nenevtralnostjo. Ker ne obstaja nič onkraj lokalnega horizonta, lahko sodimo ali vrednotimo le z določenega vidika. 

Načelo simetrije služi tudi kot izhodišče za razmejevanje med običajnim in vulgarnim relativizmom. Za običajnega relativista simetričnost niti ne implicira nezmožnosti vrednotenja drugih kultur ali epistemskih praks niti ne razume vseh prepričanj kot enako veljavnih. Medtem ko vulgarni relativizem poudarja nepremostljivost različnih kultur ali načinov življenja ter enakovrednost vseh misli in praks, običajni relativizem poudarja le zamejenost spoznanja in odvisnost od lokalnega konteksta. 

Kljub razliki med vulgarnim in običajnim relativizmom se mora slednji še zmerom braniti pred absolutističnimi napadi. Eden bolj znanih argumentov proti relativizmu se glasi, da zanikanje absolutnega spoznavnega načela implicira krožnost utemeljitev. Če ni nobenega fundamentalnega načela, na katerem bi lahko relativist utemeljil svojo vednost, potem vsaka utemeljitev že predpostavlja določen sistem prepričanj. To pa pomeni, da ni nobenega razloga za izbiro tega ali onega nazora. 

Na očitek krožnosti utemeljitev sta možna vsaj dva relativistična odgovora. Prvo možnost ponuja filozofija Basa van Fraasena, ki racionalnost razume kot dvoslojno oziroma sestavljeno iz širše in ožje racionalnosti. Ožja racionalnost sestoji iz univerzalnih in absolutnih načel deduktivne logike, teorije verjetnosti in praktičnih silogizmov, medtem ko je racionalnost v širšem pomenu relativna in odvisna od izbire vrednot, čustev, preferenc in načel. Van Fraassenov odgovor absolutistu je torej dvojen: vsako stališče, ki se ne sklada z racionalnostjo v ožjem smislu, je napačno. Kljub temu pa ostajajo različna vprašanja, glede katerih je – ob upoštevanju načel ožje racionalnosti – mogoče nestrinjanje. Ker so ta vprašanja odvisna od sistemov vrednot, absolutno sidrišče vednosti tukaj ni potrebno. 

Kultura / Subjekt meseca

Simon Schaffer: plastičnost znanosti in zgodovinarsko življenje

Intervju z britanskim zgodovinarjem znanosti

Svit Komel

 / 11. 12. 2020

Drug možen odgovor prihaja s strani predstavnikov sociologije znanstvene vednosti Davida Bloora in Barryja Barnesa. Za razliko od van Fraassna avtorja sprejmeta idejo, po kateri vednost nima nikakršnih absolutnih temeljev. A to ne pomeni, da moramo sprejeti krožnost razlag. Po mnenju Bloora in Barnesa je utemeljitev možna s sprejetjem nekega dejstva ali načela, ki ima zgolj lokalno veljavnost. Po njunem mnenju je v človeški epistemološki praksi neizogibno, da se utemeljevanje ustavi na popolnoma kontingentnih točkah. Oziroma, kot se je nekoč izrazil Wittgenstein: »Ko sem utemeljitve izčrpal, sem naletel na trdo skalo in moja lopata se je upognila. Nagibam se k temu, da bi rekel: ‘Tako pač ravnam.’«

Čeprav tistih, ki se ženejo za slavo absoluta, relativistična alternativa verjetno ne bo zadovoljila, pa to ni razlog za obup, temveč za začetek pestre debate o epistemologiji. Vsem tistim, ki se zaradi blagostne Resnice in Morale ne želijo soočiti z »relativističnim« breznom, pa lahko odvrnemo: 

It’s only gonna get worse