Summa summarum: Medij kot sum

 Bodimo neokusni in vzemimo za uvod tokratne Humanistike primer našega ljubega novega predsednika Pahorja. Ta je svojo volilno kampanjo zapakiral v prav poseben princip suma. Za medijem politike se skriva globok, submedijski prostor stricev iz ozadja, je govoril. Ta temen prostor dejansko deluje kot nekakšna manipulativna in operativna raven, ki nosi nam vidne znake medijskega površja in toka, mi pa želimo skupaj s Pahorjem pokukati v njihovo notranjost. Zdi se, kot da imamo vse, o čemer govori delo Borisa Groysa Sumljivost: fenomenologija medijev, ki je pred nekaj meseci izšlo v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor: imamo medij, submedijski prostor, sum, pa še kaj bi se našlo. Še dobro, da Groys ne omenja stricev in da Pahor ni govoril o virtualni časovni perspektivi.

Vendar, šalo in Pahorja na stran. Delo, ki ga beremo, ni noben politični šund, temveč docela samosvoja in pronicljivo razvita teorija medijev. Teorija, ki se začne in konča pri sumu. Suma namreč ne moremo niti ovreči niti odpraviti, se ne utrudi ponavljati Groys. A za kakšen sum pravzaprav sploh gre? Avtor odgovarja, da za medijskoontološki sum, ki nastane, ker v realnosti vidimo le znake, ne pa tudi tistega, kar te znake nosi in prenaša. Povedano s primerom: sumimo, ker vidimo sliko, ne vidimo pa platna kot nosilca te slike. Kot pravi Groys, bi morali, če bi želeli videti platno, sliko obrniti, a s tem bi zapustili kontekst muzeja kot nekega specifičnega arhiva. Namreč, vprašanje po sumu se Groysu postavi skozi postavitev vprašanja po tem, kaj arhivu kot konzervaciji znakov zagotovi časovno stabilnost. Seveda, nič drugega kakor medij.

Ne bo odveč, če se kar direktno vprašamo, kaj sploh je medij? Kakopak tu ne gre za medij kot sistem obveščanja ali zabavljanja, marveč za medij kot submedijsko infrastrukturo, ki pravzaprav na nek imanenten način podpira in nosi medijske znake. Tu imamo opraviti z medijem v širokem pomenu, medij je tako bog kakor internet, tako zavest kakor nezavedno itn. Pomembno pa je, da vkolikor se medij vselej kaže kot znak, sam ni viden nikoli. Obstaja le kot sum. Groys piše: “Vsak znak nekaj označuje in na nekaj kaže. Hkrati pa vsak znak nekaj tudi skriva - in sicer ne odsotnosti označevanega predmeta, kot se včasih trdi, temveč kratko malo košček medijskega površja, ki ga ta znak materialno, medijsko zaseda”.

Kot se spodobi za teorijo medijev, ta ne sprašuje več po reprezentaciji, ki predpostavlja kritiko diskurza ali kritiko ideologije, temveč sprašuje po mediju samem. Tudi zato Groys vseskozi obračunava z vsemi miselnimi strategijami, ki ostajajo pri površju medijskih znakov. Na ta način zelo smelo polemizira tudi s poststrukturalizmom, sicer večnim vrelcem medijske teorije, predvsem z  dekonstrukcijo, ki želi v neskončni znakovni igri sum zreducirati na raven iluzije. Toda, po Groysovem mnenju lahko dekonstrukcija dvomi le o spoznavnoteoretskem dvomu, ne more pa odpraviti suma, ki se ne veže na neskončno igro označevalcev in fluidne produkcije smisla, temveč na medij kot submedijski prostor.

Ker sum vztraja, je veliko bolj smiselno in strateško, da se vprašamo, kdaj mislimo, da smo ga ovrgli, kdaj mislimo, da smo uzrli medijski nosilec kot tak. To se zgodi, pravi avtor, v izjemnih primerih. Ti nastanejo z nastopom novega, novo pa nastane, ko se ponovi sum, ko posumimo v obstoječe znake, v to, da obstoječi znaki zakrivajo submedijski prostor. In kaj potemtakem arhivu, lahko bi rekli kulturi, zagotovi neko trajnost? Nič drugega kot sum. Znak lahko preide v arhiv le tedaj, ko je sumljiv. Sumljiv pa je, ko je nov - in obratno.

Ta in takšna fenomenologija medija kot suma, kakršno Groys izpelje v prvem delu knjige, se nanaša predvsem na dve tradiciji. Prvič, na McLuhanov slavni izrek, da je medij že sporočilo. Ta izrek namreč suspendira razliko med intendiranim sporočilom na ravni medijskega površja in samim sporočilom medija. Tako nimamo več opraviti s subjektom sporočila in pomena, ampak s subjektom suma, ki se pozicionira znotraj submedijskega konteksta. To je subjekt onstran označevalca in označenca, subjekt, ki se veže na materialnost znakov. In drugič, Groys se poleg na McLuhana nanaša tudi na avantgardne umetniške prakse, ki s suspenzom reprezentacije in mimezisa svoje lastno umetniško sporočilo naredijo za sporočilo medija.

V drugem delu knjige pa se avtor loti analize produkcije neskončnosti oziroma virtualnega medijskega časa, ki temelji na ekonomiji suma. Ker je jasno, da ne gre za ekonomijo v tržnem smislu, se upre na Maussovo simbolno ekonomijo kot ekonomijo daru, poleg tega pa tudi nadgradnje - dovolimo si to reči - pri Levi-Straussu [Levi-strosu], Bataillu [Bataju], Derridaju in Lyotardu. Po tovrstni razdelavi Groys ponovi, da znaki svoje trajnosti ne dobijo zaradi označevalne in pomenske narave, temveč ker v določenem trenutku ustvarijo vtis, da omogočijo videti sam medij. Medij ima namreč lastno neskončno virtualno časovno perspektivo, ki presega realno časovnost občinstva znakov. V nekem smislu bi lahko rekli, da je medij deleuzovska virtualnost. To virtualnost pa kakopak poganja neskončnost in konstitutivnost suma. Z Groysovimi besedami: “Submedijski sum se vselej, ko se radikalizira, tudi pritrjuje - in to potrjevanje vzbuja zaupanje, ki se mu prav tako kot samemu izvornemu sumu ne moremo izogniti. Iz te prisile v zaupanje, ki jo proizvaja radikalni sum, nastane vsa dinamika simbolne časovne ekonomije”.

Konec koncev pa Groysovo namensko sporočilo ni samo v tem, da bi, potem ko se je v postmoderni notranjost izkazala za pregib zunanjosti in ko so se temelji splavali na površje, v obliki suma površini določil globino in zunanjosti notranjost, temveč da bi v sumu prepoznal izvor politične geste. Namreč, v radikalnem smislu se subjektiviteta submedijskega kaže kot manipulativna subjektiviteta, skratka, sumljiva subjektiviteta, ki predstavlja neposredno grožnjo, ki zahteva zavzetje določenega političnega razmerja. In če se danes sum res širi, če zahteva politično držo, potem nam, ko beremo Groysovo delo, ne ostane drugega, kakor da sumimo tudi v to knjigo samo, s tem pa do tega znaka zavzemo določeno razmerje.