Težave revolucionarne Rožave

Čeprav je z bitko za Kobane mednarodni javnosti organiziranje Kurdov postalo širše poznano in pripoznano, je temeljitejše poznavanje dogajanja v Rožavi in konkretnih praks organiziranja ostalo omejeno na redke kroge levičarskih podpornikov. Revolucija v Rožavi Anje Flach, Ercana Ayboğe in Michaela Knappa, ki jo je v prevodu Nine Kozinc, Petre Meterc in Arneta Zupančiča izdal Časopis za kritko znanosti, je prva monografija v slovenščini, ki se posveča dogajanju v Rožavi v zadnjih nekaj letih in ga postavi v širši geopolitični in zgodovinski okvir.

Delo najprej začrta geografski in zgodovinski oris področja predelov Kurdistana, po prvi svetovni vojni razdeljenega med različne države, ter etnične in verske skupine, ki na njem živijo danes. Sledi predstavitev ideje demokratičnega konfederalizma, ki predstavlja idejno vodilo kurdskega organiziranja. Demokratični konfederalizem je po aretaciji vodje PKK oz. Delavske stranke kurdistana Abdullaha Öcalan leta 1999 kot program kurdskega gibanja nasledil prejšnjo marksistično-leninistično paradigmo. Öcalan ga je spisal v zaporu, naslanjajoč se na ideje libertarnega socialista in ekologa Murraya Bookchina. S tem se je kurdsko gibanje med drugim prenehalo boriti za lastno državo ter začelo zagovarjati ukinitev države kot take in vrnitev k nekakšnemu neolitskemu in predpatriarhalnemu komunizmu.

Delo se dalje posveti kurdskemu organiziranju v praksi v zadnjih dveh desetletjih, od vzpostavljanja ženskih organizacij in razvoja ljudskih obrambnih enot do prevzema oblasti v Kobaneju leta 2012, ki so mu sledila še druga območja Rožave. Osvetli odnose med različnimi političnimi strankami v Rožavi in njihovo večjo ali manjšo pripravljenost sodelovanja pri participativnih praksah, ki so se postopoma začele uveljavljati na različnih nivojih skupnostnega organiziranja in po različnih sektorjih. Nov princip organiziranja ni opustil parlamentarno-demokratskih institucij, temveč jih je dopolnil z lokalno samoupravo in zapletenim grassroots sistemom svetov in odborov.

Kurdsko gibanje posebno pozornost namenja ženskam, odpravo patriarhata pa kot ključno za uspeh revolucije. V Rožavi denimo obstajajo zgolj ženska sodišča, ki obravnavajo prekrške in zločine proti ženskam, denimo prisilne poroke, pretepanje žensk, posilstva in podobno. Ženske imajo lastno organizacijo, ki skrbi za izobraževanje, za vključevanje žensk v skupnost in za medije. A tudi v organizacijah in organih, ki niso zgolj ženski, kvota vselej zahteva vsaj 40-odstotno zastopanost žensk. Prav tako si vsako vrhovno funkcijo, kot so predsedovanje, županovanje in podobno, delita moški in ženska. V samoupravno organiziranje so vključeni tudi predstavniki različnih poklicnih skupin, društev in drugih civilnodružbenih organizacij, posebna skrb pa je namenjena tudi etničnim in verskih manjšinam, ki so se v samoorganiziranje vključevale le počasi, nekatere pa so do njega še vedno zadržane zaradi zgodovinskih slabih odnosov s Kurdi.

Ključno vlogo za revolucijo v Rožavi igra organiziranje samoobrambe. Avtorji se posvetijo natančnejši predstavitvi različnih obrambnih enot in njihovih bojev, ki so kljub slabi opremi in mnogo številčnejšim nasprotnikom uspele večkrat izboriti zgodovinske zmage. Obstoja Rožave ne garantira le vojska, temveč tudi gospodarska samooskrba, ki se zaradi polkolonialnega statusa regije pod baasovskim režimom, vojnega opustošenja, predvsem pa zaradi embarga Rožave sooča s številnimi izzivi.

Pomembno težavo predstavlja dejstvo, da je bila Rožava pod baasovskim režimom regija, iz katere so črpali surovine, denimo nafto in žito, ki pa so jih predelovali drugje. Po razglasitvi avtonomije je Rožava tako ostala brez predelovalnih obratov, kar je denimo povzročilo pomanjkanje moke, čeprav je bilo žita na pretek. Prav tako je bila pred revolucijo regija načrtno usmerjena predvsem v pridelavo pšenice, ostala živila pa je uvažala. Po revoluciji se poskuša gospodarstvo bolj diverzificirati, da bi regija dejansko postala čim bolj samozadostna.

Kurdsko gibanje je ustanovilo nekaj javnih podjetij, ki so skrbela za pomembnejše segmente gospodarstva, postopoma pa je vse bolj začelo spodbujati gospodarske zadruge. Revolucija pa ni razlastila velikih zemljiških lastnikov in podjetnikov ter ni zavirala kapitalističnega gospodarstva. Zadruge tako delujejo zgolj na prej državni zemlji ali večinoma v zapuščenih trgovinah in predelovalnih obratih. Tudi samoupravne organizacije so povsem vpete v tržno gospodarstvo. Vprašanja organizacije gospodarstva so povezana z ekološkimi problemi, s katerimi se sooča regija. Črpanje nafte zaradi zastarele opreme še dodatno onesnažuje okoliški zrak, upravljanje s smetmi je nezadostno, pereče vprašanje pa predstavlja tudi oskrba z vodo, saj je podtalnice vse manj, pritoke Evfrata v Rožavo pa s sistemom jezov nadzoruje Kurdom sovražna Turčija.

Zadnji dve poglavji sta namenjeni bolj poglobljeni umestitvi kurdskega organiziranja v politično situacijo regije in perspektivam za rožavski model samoorganiziranja. Predstavljeni so kompleksni odnosi med različnimi organizacijami, ki so se vključile v sirsko bojišče po izbruhu državljanske vojne, vloga Iraka in Turčije ter Rusije in ZDA. Model Rožave je predstavljen kot pozitivna alternativa instituciji nacionalne države in kot možna razrešitev bojev za oblast v regiji. Delo se konča s pozivom k mednarodni solidarnosti s kurdskim gibanjem in grajenjem lastnih samoorganiziranih struktur.

Knjiga kljub jezikovni okornosti, pogosti nekoherentnosti in ne vselej jasni strukturiranosti vsekakor nudi poglobljen uvid v zgodovino in organiziranje kurdskega gibanja in izzive, s katerimi se sooča. Kljub temu pa ne poskuša reflektirati programa ali teoretskih predpostavk gibanja. Slednje jemlje kot samoumevne, s čimer na več mestih zvodenijo v preproste levičarske floskule. Tako se denimo avtorjem zdi pomembno izpostaviti, da imajo znanstvene akademije svoje lastne zelenjavne vrtičke, s čimer naj bi bile bolj samooskrbne. Nekritično povzemajo Öcalanovo esencialistično dojemanje spolnih in etničnih identitet, katerih kontinuiteto išče v neolitiku. Temu morda nezavedno sledi tudi sama struktura recenziranega dela, saj se denimo poglavje, namenjeno zgodovini regije, začne že v neolitiku in z začetkom stalnega naseljevanja, ki ga ima Öcalan za začetek hierarhije, patriarhata in države. Prav tako avtorji etničnim in verskim skupinam ahistorično podajajo zgodovinske korenine in kontinuiteto identitet.

Težave rožavskega organiziranja avtorji vidijo predvsem v zunanjih dejavnikih, denimo v embargu in sovražnih sosedah, ne zanimajo pa jih problematike samega načina organiziranja, ki jih denimo v predgovoru navede David Graeber: ohranjanje razredne delitve, oteženost mednarodnega priznanja ob pomanjkanju državnih institucij, ogromne porabe časa za številna sestankovanja vseh prebivalcev v številnih odborih. Sama bi dodala vprašanje dolgoročnejše učinkovitosti tako razdrobljenega modela proizvodnje. Knjiga torej omogoča temeljito spoznavanje z organiziranjem ter geopolitičnimi in zgodovinskimi okoliščinami kurdskega boja, ne nudi pa konkretnejših premislekov o njem in njegovih idejnih predpostavkah.