Teslova hybris in zakoni okoljskega diskurza

V uredništvo Redakcije za kulturo in humanistične vede je pred časom po okoljskem mediju pritekla knjiga Problem povečevanja človeške energije s posebnim ozirom na pridobivanje energije Sonca, izdana letos pri Založbi ZRC SAZU in založbi Litera. Prevod istoimenskega dela Nikole Tesle, ki obsega 70 in še nekaj strani, v dotični knjigi spremlja 300 strani dolga spremna študija, v kateri avtor in prevajalec Tibor Hrs Pandur Teslovo humanistično vizijo in eksperimente z malodane nadzemeljsko metikuloznostjo postavi v širši kontekst. Skratka, gre za konkretno bukvo kvalitetnega tiska in razkošnih platnic, ki že na prvi pogled vzbuja čúdenje in stráhospoštovanje.

Ob govorih o trajnostnem razvoju, o socialnih, krožnih, regenerativnih in še kakšnih gospodarstvih, ob poskusih zelene diskurzivne mimikrije raznih tehnoloških deterministov in ekonomskih racionalistov Teslovo delo, prvič prevedeno v slovenščino, dejansko prihaja ob zanimivem ali, če si dovolimo še eno manjšo floskulo, “pravem” času.

Nadobuden bralec je postavljen pred več izbir: “Naj začnem s prevodom Tesle ali s spremno študijo Pandurja? Ali pa se vržem notri tako, malo mešano?” Odločitev je seveda vaša, a rekli bi, da je biser knjige kot celote prav spremna študija, ki vsaj za nas, laike v teslologiji ali pa v kar čisto neposebni fiziki, postavi še kako dobrodošel vsebinski in zgodovinski kontekst ter primerjalni interpretativni okvir. Ta nam je v pomoč pri branju originalnega teksta Tesle, tudi z gledišča takratne terminologije, ki je v prevodu izjemno ohranjena.

Tesla je Problem povečevanja človeške energije napisal leta 1900, nekako ravno po seriji uspešnih poskusov na svoji eksperimentalni postaji v Colorado Springsu. Tesla v, sedaj vemo, zanj značilnem lucidnem poetičnem slogu razvije filozofski sistem, v katerem je razvoj človeštva osmišljen kot mehanski proces, ki ga aktivirajo razpoložljivi viri energije. Skozi delo identificira zanj ključne probleme človeštva, predlaga rešitve, hkrati pa predvideva vpliv, ki bi ga njegove tehnologije lahko imele na družbenoekonomsko tkivo in razvoj človeštva.

Problem povečevanja človeške energije ali “smotrnega delovanja človeka” Tesla razdeli na tri podprobleme. Prvi se nanaša na osnovne materialne pogoje za življenje - zagotavljanje zdrave hrane in pitne vode. Za razrešitev problema pitne vode predlaga sterilizacijo vode s pomočjo ozona, njegova panaceja za problem pomanjkanja hranljive hrane pa je gnojenje z umetnimi sredstvi ali, podrobneje, pridobivanje atmosferskega dušika s pomočjo visokonapetostnih tokov. No, to in veganstvo, moralno dokaj nesporno in prekleto energetsko učinkovito. S tem naj bi bila snovna podstat človeštva v glavnem razrešena, a nato nastopi še problem vzgoje ljudi višjih kvalitet, mase “večje hitrosti”, ki bi pospešila razvoj človeštva proti obzorjem novih, tudi medplanetarnih možnosti. Zvestih poslušalcev Radia Študent in podobnih likov, torej.

Tesla kot drugi problem opredeli organizirano vojskovanje. V delu govori o nujnosti zamejitve vojnih sil, rešitev pa vidi v razvoju teleavtomatov, zamišljenih na podlagi svojega prvega stroja - ladjice - na daljinsko upravljanje, katerega razvoj tudi predstavi. Za nameček Tesla tu razmišlja še o mejah verbalne komunikacije in predvideva družbenotransformativne potenciale vmesnika za neposredno transverbalno komunikacijo, ki bi presegla “kulturno pogojeno nerazumevanje in nesporazume”.

Intermezzo. Začenja se pojavljati nek vzorec. Če sledimo artikulaciji Tiborja Hrsa Pandurja v spremni analizi, lahko Teslovo delo razumemo kot pozitivistično teleutopijo, hkrati pa kot reklamo za tehnološke inovacije, ki naj bi transformirale in emancipirale človeštvo. Reklama, ker, pač, od nekje je moral dobiti keš. Del Karla Marxa, kot piše Pandur, Tesla najverjetneje ni poznal. No ja, kljub 100-in-še-nekajletni razliki se zdi, da danes pravzaprav govorimo o istih problemih kot takrat Tesla, tudi z v marsičem podobnimi dispozicijami, s tem da bi marsikatero današnjo, postavljeno ob bok Teslovi, lahko primerjalno oklicali za regresijo.

Kot tretji, pravzaprav resnično glavni problem Tesla identificira zagotavljanje naravnih in obnovljivih virov energije. Ob kritiki fosilnih goriv in analizi možnosti celega spektra danes dejansko obstoječih tehnologij kot najučinkovitejšo rešitev izpostavi svojo idejo o samogibnem toplotnem motorju. V delu opisuje, kako je uspešno razvil mehanski oscilator – prvi element, potreben za uresničitev samogibnega motorja. Ta bi pogonsko moč črpal iz tega, kar je Tesla vseskozi imenoval “okoljski medij”, zasnova kot taka pa po definiciji izziva tedaj vzpostavljajoči se entropijski zakon. V tem se nekoliko približuje zamislim sodobnega slovenskega izumitelja Andreja Detele, tudi strokovnega konzultanta dotičnega prevodnega projekta, ko le-ta govori o konceptu sintropije.

V spremni študiji najdemo podroben tretma Teslovega Problema povečevanja človeške energije, soočenje med Teslo in Einsteinovo teorijo gravitacije, kakšen odstavek ali podpoglavje pa tudi spustimo in si pustimo za drugo branje. Do zadnjih poglavij študije, o ozadju samogibnega toplotnega motorja ter o brezžičnem prenosu energije in postaji Wardenclyffe, smo res že pošteno zrajcani.

Kako je Tesla lahko imel o toliko stvareh prav, ko pa se je obenem z gledišča današnje teorije elektrona in drugih sodobnih spoznanj o toliko rečeh motil? Kako je njegova vizija usmerjala njegove izumiteljske podvige in kako so izumi in pogoji, v katerih je izumljal, usmerjali vizijo? Mar je res izumil napravo, ki energijo pridobiva iz etra, se pravi “okoljskega medija”, in ali je res na postaji Wardenclyffe izumil način, kako neomejene količine energije brezžično prenašati po Zemlji, morda celo med planeti? 

Spremna študija odgovori na vsa ta in vrsto drugih vprašanj, kolikor je le v njeni moči ali, kakor je večkrat vseskozi poudarjeno, “glede na trenutno dostopno ali doslej objavljeno dokumentacijo”. Kot pravi Pandur, še do danes namreč ne vemo za vso dokumentacijo, hkrati pa ni niti vsa v Muzeju Nikole Tesle v Beogradu dostopna javnosti. Tesla tako ostaja “eden največjih znanstvenih trilerjev vseh časov”, ki se še razpleta.

Skratka, knjigo lahko mirne duše okličemo za avtoritativno delo na področju teslologije v svetovnem merilu za kar lep čas. Za zaključek današnje Humanistike pa še napoved, da se bomo v bližnji prihodnosti na Radiu Študent Tesli posvetili še enkrat, in sicer v pogovoru s Tiborjem Hrsom Pandurjem in izumiteljem Andrejem Detelo o Teslovi humanistični viziji ter o svetovih, ki bi lahko bili, in o svetovih, ki so še lahko.