Variacije mezdnega odnosa
Drage poslušalke in poslušalci, v današnji Humanistiki smo za vas pripravili pogovor s sociologinjo Majo Breznik, avtorico knjige Mezdno delo, podnaslovljene Kritika teorij prekarnosti, ki je pred dobrim letom izšla pri založbi Sophia.
Čeprav prekarne oblike dela še vedno pogosto imenujemo neregularne, so danes samoumevne in zelo razširjene. Zato je pogosto težko razumeti, kaj pomeni biti prekarni delavec. Nič čudnega, saj je na voljo nešteto teorij, ki prekarnost razlagajo zdaj tako, zdaj drugače. V vsebinsko zgoščeni študiji Breznik pretrese štiri takšne teorije prekarnosti. Na primer teorijo Guya Standinga, ki je utemeljil stališče, da je prekariat samostojen, od zgodovinskega proletariata povsem drugačen družbeni razred. Breznik poskuša v svoji študiji iz množice teoretskih premislekov izpeljati enotnejše ogrodje za mišljenje prekarnosti. Pri tem pa seveda ne gre pozabiti, da je tudi prekarizacija zgodovinski, in ne akademski proces.
Koncept prekarnosti izvira iz žargona francoske socialne politike v osemdesetih letih. Prekarnost je francoski statistični urad uporabljal kot oznako kratkotrajnih in občasnih zaposlitev. Širjenje negotovih zaposlitev in brezposelnosti pa je izviralo iz transformacije kapitalističnega sistema v sedemdesetih, ko se je obdobje povojne ekspanzije prevesilo v recesijo.
V šestdesetih letih so delavska gibanja še posedovala veliko mobilizacijsko moč, ki se je izrazila v odporu do monotonega, slabo plačanega dela v velikih industrijskih proizvodnjah. Kapital je nato v sedemdesetih delavskim gibanjem ponudil faustovsko kupčijo. Ta tendenca je bila v reorganizaciji produkcije povezana z nespravljivo tendenco kapitalistične produkcije – nenehnim povečevanjem produktivnosti dela.
Breznik meni, da spremembe v delovanju kapitalističnega sistema dobro pojasni operaistična koncepcija razredne sestave kot dinamike med tehnično in politično sestavo delovne sile, ki določa kapitalistični razvoj.
Vendar so se delavci kmalu ovedli, kaj se jim dogaja in prekarnost je postala politično geslo novih delavskih gibanj, kot so bile množične demonstracije EuroMayDay v dvatisočih.
Spremembe v delovnih pogojih in poraz množičnih delavskih gibanj so kakopak k analizi novega stanja vzpodbudili tudi teoretike. Prekarnost se je tako uveljavila tudi kot opisni pojem za slabšanje delovnih pogojev in plačila. Pogosto je prekarnost preprosto izenačena s »slabo službo«. Tako na primer ameriški sociolog Arne Kalleberg, da bi ločil »dobre« od »slabih« služb, prekarne zaposlitve definira samo s kvantitativnimi kazalniki.
Breznik poudarja tudi, da Kallebergov empiricizem na mesto, ki ga je nekoč zasedal proletariat, postavlja marginalne družbene skupine. Avtorica kot primer neustreznosti tovrstnega pristopa izpostavi obravnavanje žensk kot enovite identitetne družbene skupine. A Breznik pravi, da je položaj žensk kompleksnejši. Meščanske ženske se borijo za dostop do vodilnih družbenih položajev, ki jih zasedajo moški, proletarske ženske, ki opravljajo dela z nizkim plačilom, pa si tako kot moški prizadevajo za omejitev izkoriščanja. Prav tako pa je zadržana do teze Guya Standinga o prekariatu kot »razredu v nastajanju«.
Standing svojo tezo o prekariatu kot razredu utemeljuje predvsem z razlikami varnosti, ki jo različne oblike zaposlitve pomenijo za delavce. Tako meni, da obstaja tudi salariat, ki ima redno plačo in lahko koristi ugodnosti socialne države. Proti tem parazitom bi moral biti boj vsak prekarec!
Nasprotno s teoretsko modo pa Breznik meni, da je prekarni delavec še vedno najprej in predvsem delavec. Vztraja, da je delež varnosti, ki ga uživajo delavke in delavci, sekundaren glede na temeljni odnos med lastnikom produkcijskih sredstev in prodajalcem delovne sile. Tudi prekarni delavec za mezdo prodaja svojo delovno silo, tudi za prekarno delovno razmerje Marxova definicija svobodnega mezdnega dela velja prav toliko kot za katero drugo. Zaposlitve, ki bi jih danes s pomočjo kvantitativnih kazalnikov označili kot prekarne, niso za kapitalizem nič novega.
Definicija »svobodnega mezdnega dela« je zgodovinsko redko udejanjena v svoji čisti obliki, morda zgolj po drugi svetovni vojni, pa še takrat le v razvitih ekonomijah. Veliko pogosteje je delavec tako ali drugače omejen. V 19. stoletju delavci svoje delovne sile pogosto sploh niso neposredno prodajali kapitalistu. Zaposlovali so jih preko podizvajalcev, ti so se podobno kot sodobne posredniške agencije pogajali o ceni njihove delovne sile.
Toda čemu danes – leta 2023 – razmišljati o teh pozabljenih, barbarskih praksah kapitalistov? Ko se je delovno-pravno varstvo v sedemdesetih letih začelo rahljati in so se ponovno vzpostavili privatni posredniki dela, so se začele zmanjševati tudi možnosti mezdnih delavcev za prosto razpolaganje s svojo delovno silo.
Koncept nesvobodnega mezdnega dela, ki ga uvaja Breznik, lahko poleg dolžniškega dela na globalnem jugu pojasni tudi prekarne oblike zaposlitev v državah kapitalističnega centra, kot so zaposlitve preko posredniških agencij.
Svetovno-sistemska teorija razlikuje med nesvobodnimi oblikami dela, ki prevladujejo v državah periferije, in svobodnim mezdnim delom v kapitalističnem centru. Ta pristop sodobne nesvobodne oblike dela pogosto enači z arhaičnimi oblikami dela, kot sta suženjstvo in tlačanstvo.
Breznik v tovrstnih opredelitvah nesvobodnih oblik dela, ki prevladujejo na globalnem jugu, vidi učinkovita orodja za politično mobilizacijo, vendar meni, da je njihova raba v teoretskih razpravah neproduktivna. Tako dolžniški delavec iz globalne periferije kot zahodni delavec, ki je vpet v posredniško verigo, sta v osnovi mezdna delavca, ki sta pravico do posesti svoje delovne sile prenesla na posrednika. Breznik se tako zavzema za dojemanje sodobnega nesvobodnega dela skozi koncepte kapitalističnega produkcijskega načina in v okvirih oblikovanja svetovnega kapitalističnega trga.
Avtorica poudarja, da oblike dela, kot sta dolžniško delo in delo preko posrednikov, lahko razumemo kot nesvobodno mezdno delo, ker ga v sferi produkcije določa mezdni odnos, v sferi cirkulacije pa delavci ne morejo sami razpolagati s svojo delovno silo. Prednost obravnavanja nesvobodnih oblik dela s konceptom nesvobodnega mezdnega dela pa Breznik vidi predvsem v odpravljanju nepotrebnih vprašanj o produkcijskih načinih.
___
foto: Mirovni inštitut
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj