Vzemimo telo
Telo, ki je padlo pod strelom, in telo, ki je streljalo, bolno telo, umazano in čisto, telo zapornikov, norcev, telo ženske, moškega, seksualizirano, sakralizirano, objektivizirano. Telo nosi spomin in je hkrati pomnjeno. Njegova minljivost v enkratnosti časa in prostora v svoji vrženosti ustvarja tu in zdaj, se premika po zgodovinski časovnici, lomasti, plazi se … in istočasno v grlu proizvaja glas. Telo mora spregovoriti o sebi. Postaviti strelca s padlim v izkušnjo istega sveta.
Švicarski zgodovinar Philipp Sarasin se v delu Zgodovinopisje in analiza diskurza ukvarja predvsem z vprašanjem vloge zgodovinskega subjekta v njegovi navezavi na zunanjo resničnost. Avtorjevo raziskovanje sega tudi na področje rekonstrukcije diskurza o telesnem in znanstvenem. Sarasinovo delo, izdano letos pri založbi Krtina, je zbirka osmih predavanj oziroma študij, ki so utelesitev konstruktivističnega zgodovinopisja. Ta metoda izhaja iz načela, citiramo, »da mora vsako izkustvo telesa temeljiti na jeziku, če hoče postati del družbenega univerzuma,« konec citata. Naloga tokratnega prispevka je odstiranje avtorjevega pristopa do zgodovinopisja in zgodovine ter povezovanje poglavij pričujoče knjige v celoto Sarasinovega raziskovanja. Postavimo torej telo v nizki štart.
Zgodovinopisje in analiza diskurza se začne s prelomom. S točko, ki je zaznamovala zgodovinarje preteklega stoletja: z jezikovnim obratom na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta. Jezik namreč kar naenkrat izgubi vlogo zrcaljenja resničnosti, postavljati se začne v zvezo z resničnostjo samo. Gibljemo se na razpotju tega, ali je človeški govor odslikava posameznikovega materialno socialnega ozadja, v katerem se najdeva, ali z govorom samim proizvaja prav to realnost, o kateri govori. Če predočimo obe poti, materialni viri, rokopisi in zapisi, s katerimi rokujejo zgodovinarke in zgodovinarji, niso več samoumevni predmeti, na katere bi se lahko sklicevali, kadar skušamo govoriti o zgodovinskem resničnem. V postmodernistični maniri slednji potrebujejo še dodatno analizo. Njihovo produkcijo smisla je treba postaviti v razmerje medijev komunikacije tistega časa in jo družbeno umestiti.
Kljub temu pa se Sarasin ne zadovolji s pomislekom, da bi vso preteklo resničnost zdaj lahko razumeli le še kot fikcijo. Ravno obratno. Z raziskavo in rekonstrukcijo simbolnih struktur se šele, citiramo, »kaže njihova meja in s tem realno, ki jih konstituira,« konec citata. V tej razpoki se znajde tudi človeško telo, ki prav tako izgubi status stvari na sebi oziroma tisto fiksnost, ki bi lahko služila kot zagotovilo identitete. Sarasin človeško telo razume kot nestalnost in nebistvenost, a se zato, da bi lahko v njihovi razpršenosti našel izhodiščno točko, ki bi vsaj na videz delovala kot tisto skupno vsem subjektom, opre na govor.
Da glasilke lahko proizvedejo stavek »To je moje telo«, mora biti človeku diskurzivnost izkušnje že preddana, biti jezikovno strukturirana. Artikulacija občutij užitka ali bolečine je tisto, kar nas povezuje in razdružuje, istočasno pa odteguje to, o čemur teče beseda sama. Prav na tej točki se pojavlja razpoka, ki jo proizvaja ločitev jezika z naslavljanjem na Drugega in telesno potrebo. Konec koncev govor o telesu nikoli ne zaobjame njega celega, jezik trešči ob lupino kože in se zaplete v neskončno verigo nanašanja. Ja, prav ste zaslutili. Sarasin ves čas iz Foucaultove analize diskurza prehaja na Lacana, oba hkrati pa dopolnjuje s teorijo hegemonije moči Chantal Mouffe in Ernesta Laclaua.
A Sarasin, za razliko od Foucaulta, subjekta zgodovine ne razume kot individuuma, determiniranega preko form moči, temveč ga v lacanovski maniri koncipira kot subjekt nezavednega. Za Sarasina subjekt zgodovine ni popolnoma podvržen strukturalnim determinantam, niti ni popolnoma zavesten akter, ki bi bil svoja dejanja zmožen racionalizirati in reflektirati na vsaki točki. Avtor se odloči za vmesno pozicijo. Odloči se, citirmo, »za teorijo decentriranega subjekta, ki vsaj opozarja na previdnost oziroma perspektivično kaže, da ljudje ravno niso nikoli brez preostanka zvedljivi niti na svoje intence niti na determinante, ki jih strukturirajo,« konec citata. Oblastna razmerja in mehanizmi normalizacije so tisto, kar subjekti proizvajajo, medtem ko se od njih odteguje želja po spremembi, ki zasije kot druga stran istega kovanca. Da se lahko upremo, moramo hkrati biti soustvarjalci tega, čemur se upiramo.
Po vsem tem intelektualnem natezanju vprašanja, ki ga v svojem prispevku O anahronizmu pred omizje postavlja in lirizira kolega Vid Bešter, se Sarasinovo delo navsezadnje le posveča analizi zgodovinskih tekstov, ki se kakor mačka okoli vrele kaše lotevajo govora »o«. Ker je za švicarskega zgodovinarja telo onkraj označevanja, tisto, kar se ves čas odteguje, se avtor poglablja v označevanje samo. V pričujočem delu lahko bralci na primer izvemo veliko o diskurzu racionaliziranja teles, ki se je razvil na področju medicine 19. stoletja. Avtor nameni velik del tudi vprašanju nacionalizma, rasizma, seksizma in politiki identitet, kjer seveda odpravi vse biološko-etnične predpostavke, njihovo definicijo pa najde v razliki. V zadnjih dveh poglavjih se sprašuje o odnosu med metaforičnim in znanstvenim jezikom ter v njuni navezavi na resnico.
Philipp Sarasin v svojem delu prepričljivo rešuje zagate, ob katere se spotikamo, kadar se sprašujemo o nujnosti in naključnosti zgodovine. A ker prelome v zgodovini razume kot rezultat želje subjekta, se je primoran obrniti na individualno plat zgodovinskih obratov. Zato poglavje, ki analizira diskurz racionalizacije telesa, začne s Frederickom W. Taylorjem, natančneje z njegovo »individualno grozljivko«, ki se otvori z besedami: »Fant je slabo spal. Mučile so ga moraste sanje.« Če radikaliziramo: zaradi Taylorovih težav s spanjem, ki jih je rešil tako, da je svoje spečo telo discipliniral, se je zgodila racionalizacija teles delavcev v industrijski proizvodnji.
S tem se spotaknemo ob problem. Ali lahko razvoj zgodovine razumemo kot tiste prelomne točke, ki jih je proizvedla želja pomembnega zgodovinskega akterja? Naloga zgodovinark bi potemtakem bila poglabljanje v raziskavo patologij delujočih individuumov, a vselej vedno tistih, ki govorijo in ki so navsezadnje slišani. Torej z gledišča moči. Sarasin v svojem delu ne omeni molčanja zatiranih, na primer žensk, delavcev, sužnjev. Kam postaviti molk zgodovine same in kam postaviti razliko telesa in govorice, če je slednja odsotna, je morda tisto, kar Zgodovinopisju in analizi diskurza najbolj spodnese noge. Pa smo spet v nizkem štartu: kako v govor izstreliti molk sam?
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Knjigo katere kritiko si lahko preberete zgodaj sem odkril že leta 2014 ko sem bil na Erazmus izmenjavi v Nemčiji. Profesor Jerše je za to knjigo izvedel preko mene. Sam sem knjigo kupil že leta 2014 in sicer v nemškem jeziku. Verjetno ni v celotni Sloveniji nikor ki bi vedel več od mene, saj je k njej redno vračam že pet let - posledično je tud izvod ki ga posedujem že cel zguljen in obrabljen :)
Glede kritike knjige - z samo kritiko ni načeloma nič povsem narobe, a po mojem menju zgreši bistvo. Knjiga ni neka filozofska razprava o subjektu ali jeziku pri Lacanu, Foucaultu ali Derridaju, četudi vsi ti možje v njej igrajo zelo pomembno vlogo. Knjiga je v prvi vrsti zgodovinopisno delo, vse razprave v njej so bodisi teoretska razmišljanja o zgodovinopisju bodisi analize raznih historičnih procesov. Cilj knjige je predstaviti bralcu metodi tako imenovanega poststrukturalističnega zgodovinopisja in sicer diskurzivno analizo in analizo metafor. oboje preko podrobne teroretske razdelave teh dveh metod kakor tudi preko primerov aplikacije teh dveh metod na razne zgodovinske procese - preko prikaza diskurzivne analize taylorizma in fiziologije dela in popularne znanosti in preko prikaza analize metafor na primeru raziskave metafor v govorih švicarskega predsednika Etterja, ki jih je imel za časa druge svetovne vojne. Tem razpravam so dodane še trije teksti ki se spet vsi po vrsti nanašajo na zgodovinopisje - o preučevanju realnega na primeru higieničnega diskurza (šlo je za diskurz ki je propagiral preventivne ukrepe na področju zdravlja), o tem kako preučevati diskurze o telesu in o povezavah med nacionalizmom in rasizmom. Torej, knjiga ni filozofski tekst ampak učbenik kako prakticirati poststrukturalistično zgodovinopisje.
Za to napako ne krivim avtorja. Je preprosto odraz tega kako sta bila pri nas sprejeta poststrukturalizem in lacanova psihoanaliza. Med tem ko so naši filozofi obojemu posvetili izredno pozornost se zgodovinarji obojega do danes skorajda niso pritaknili. Situacija je ravno obratna kot v nemškem prostoru - tam na filozofskih oddelkih ne boste našli ne poststrukturalizma in ne Lacana, dočim na zgodovinskih in tudi literalnokritičnih oddelih cvetijo razne diskurzivne analize vsega mogočega od literature, znanstvenih paragidem itd, prisotne so analize metafor na primer znotraj tekstov zgodnje bakteriologije itd.
Bralcu knjige pripročam naj ne bo toliko pozoren na to kako Sarasin interpretira Lacan ampak naj rajši pomisli na katere pojave bi apliciral tako diskuzivno analizo kot analizo metafor (prva je seveda pomembnejša od druge). Zato je tudi Sarasin napisal to knjigo.
Knjigo katere kritiko si lahko preberete zgodaj sem odkril že leta 2014 ko sem bil na Erazmus izmenjavi v Nemčiji. Profesor Jerše je za to knjigo izvedel preko mene. Sam sem knjigo kupil že leta 2014 in sicer v nemškem jeziku. Verjetno ni v celotni Sloveniji nikogar ki bi vedel več od mene, saj je k njej redno vračam že pet let - posledično je tudi izvod ki ga posedujem že cel zguljen in obrabljen :)
Glede kritike knjige - z samo kritiko ni načeloma nič povsem narobe, a po mojem mnenju zgreši bistvo. Knjiga ni neka filozofska razprava o subjektu ali jeziku pri Lacanu, Foucaultu ali Derridaju, četudi vsi ti možje v njej igrajo zelo pomembno vlogo. Knjiga je v prvi vrsti zgodovinopisno delo, vse razprave v njej so bodisi teoretska razmišljanja o zgodovinopisju bodisi analize raznih historičnih procesov. Cilj knjige je predstaviti bralcu metodi tako imenovanega poststrukturalističnega zgodovinopisja in sicer diskurzivno analizo in analizo metafor. oboje preko podrobne teoretske razdelave teh dveh metod kakor tudi preko primerov aplikacije teh dveh metod na razne zgodovinske procese - preko prikaza diskurzivne analize taylorizma in fiziologije dela in popularne znanosti in preko prikaza analize metafor na primeru raziskave metafor v govorih švicarskega predsednika Etterja, ki jih je imel za časa druge svetovne vojne. Tem razpravam so dodane še trije teksti ki se spet vsi po vrsti nanašajo na zgodovinopisje - o preučevanju realnega na primeru higieničnega diskurza (šlo je za diskurz ki je propagiral preventivne ukrepe na področju zdravja), o tem kako preučevati diskurze o telesu in o povezavah med nacionalizmom in rasizmom. Torej, knjiga ni filozofski tekst ampak učbenik kako prakticirati poststrukturalistično zgodovinopisje.
Za to napako ne krivim avtorja. Je preprosto odraz tega kako sta bila pri nas sprejeta poststrukturalizem in lacanova psihoanaliza. Med tem ko so naši filozofi obojemu posvetili izredno pozornost se zgodovinarji obojega do danes skorajda niso pritaknili. Situacija je ravno obratna kot v nemškem prostoru - tam na filozofskih oddelkih ne boste našli ne poststrukturalizma in ne Lacana, dočim na zgodovinskih in tudi literalnokritičnih oddelkih cvetijo razne diskurzivne analize vsega mogočega od literature, znanstvenih paradigem itd. prisotne so analize metafor na primer znotraj tekstov zgodnje bakteriologije itd.
Še to.V zgornji kritiki, ki kot sem že omenil ni toliko napačna, zgreši pa bistveno je ena večja napaka. Sarasin v tekstu o taylorizmu in fiziologiji dela ne trdi da je taylorizem nastal zaradi slabega spanca Taylorja (ki je imel še eno hujšo zdravstveno motnjo in sicer obsesivno-kompulzivno motnjo, če se je avtor zgornjega teksta avtor že odločil da bo taylorizem izhajal Taylorjeve patologije potem bi moral vsaj omeniti njegovo glavno bolezen), taylorzem se je pojavil ker se je v Evropi in ZDA pojavila potreba med industrialci po zvišanju produktivnosti njihovih industrijskih obratov s pomočjo znanosti, Taylor je pri svoji bolezni dobil navdih za taylorizem in nič več.
Malo čudno je še razglabljanje o molku s strani avtorja zgornjega teksta. O ljudeh na čeloma lahko zvemo največjih od njih preko pogovora z njimi, res pa je da o navadnih ljudeh do opismenjevanja (večine populacije zahodno evropskih držav postane pismena tam nekje v 2. polovici 19.stol) kaj dosti o njih ne moremo direktno vedeti (ker pač niso znali pisati). O njih lahko kaj zvemo samo preko tekstov katerih avtorji so bili plemiči ali duhovščina. Izjema so kakšni tiskarski delavci, ki so morali biti pismeni,da so lahko opravljali svoje delo. To ne more biti neka pomanjkljivost Sarasina - saj ni on uničil vseh tekstov izpod peres navadnega ljudstva, ti teksti preprosto niso nikoli obstajali.
Bralcu knjige priporočam naj ne bo toliko pozoren na to kako Sarasin interpretira Lacan ampak naj rajši pomisli na katere pojave bi apliciral tako diskuzivno analizo kot analizo metafor (prva je seveda pomembnejša od druge). Zato je tudi Sarasin napisal to knjigo.
Komentiraj