Za in proti arhivu

Začnimo s tezo: delo, ki v danem trenutku predstavlja predmet obravnave, je klasični derridajevski tekst v vseh možnih ozirih, namen tega prispevka pa je bolj ali manj skromna eksplikacija te trditve. Kot prvo je tu z vseh koncev vzeta raztreščena tematika, ki kot ponavadi širi vrzeli v splošno sprejetih opozicijah tipa narava-tehnika, spomin-opomnik, glas-pisava ter nenazadnje tiste najslovitejše notranjost-zunanjost, ki se vse v zadnji instanci zvedejo na razliko med prisotnostjo ter odsotnostjo. Tu je razporeditev poglavij, ki se v duhu programskega teksta O gramatologiji pričenja z epigrafom, ki ob spremljavi vrtoglavice besed navrže tistih nekaj osnovnih terminov in s tem določi zakon razprave.

Z drugimi besedami – z določitvijo ustvarja nek arhiv, rezervoar dokumentov, ki predvsem ni zgolj dan, temveč vezan na specifično mesto-podlago, s katerega steka izvajanje oblasti, izrekanje zapovedi, ki retroaktivno konstruira svoj izvor, center ter okoli njega razvrsti in sistematizira materijo, s čimer šele omogoča spominjanje. Kot je jasno iz naslova knjige Arhivska mrzlica – Freudovski vtis, je ravno Arhiv privilegirani predmet danega teksta. Ni pa zaenkrat jasno, zakaj Freud. Luč posije, če se vprašamo: če so informacije podane v arhivih, kje in kako je vpisan sam koncept arhiva? Recimo, da je arhiv odgovora trodelen.

Kot prvo je tu radikalnost vpeljave gona smrti v delu Onstran načela ugodja. Ta naj bi s svojo težnjo k absolutnemu uničenju vsake ustvarjene danosti po eni strani prebil fetišizem spomina, ki, kot smo omenili zgoraj, ni odnos do samostoječe resnice, temveč učinek mesta in načela klasifikacije. Moč preboja je v njegovem anarhičnem značaju. Derrida trdi, da za razliko od Erosa, zavezanega načeloma ugodja in realnosti, gon smrti nima načela. Menim, da tukaj zagreši rahel kiks, ki za samo razpravo sicer ni usoden. Že nedeljski bralec psihoanalitičnih tekstov – kamor se uvršča tudi pisec te recenzije – bo namreč med površnim gledanjem v liste zapazil, da Freud poleg omenjenih dveh vpelje še načelo nirvane, ki ga pripiše ravno domnevno nenačelnemu gonu smrti.

A kot sem rekel – kiks ni usoden. Načelo v tem primeru ostaja tendenca k uničenju, onkraj katerega ne ostaja čisto nič. Niti spomin ne. Ta stalno grozeča nevarnost potem podaja več kot slučajni razlog, temveč samo možnost za panično arhiviranje, za shranjevanje spominov, za arhivsko mrzlico, za smešno obsedenost z izvornim v vseh njenih izvedenih oblikah. Ob tem še enkrat ponavljam – od prve do zadnje črke gre za klasičen derridajevski tekst. Inflacija, ki sovpada z grafičnim znakom nasproti polnosti vezi med smislom in glasom, razlika med občo in omejeno ekonomijo – če naštejem samo dva primera, v katerih je opisano razmerje tako rekoč identično.

Kar nas popelje k drugemu delu mreže, ki na trenutke izpade rahlo komična. Arhiv ter spomin nista avtonomni instanci, temveč gola učinka neke specifične tehnike, ki ponavlja akt vpisovanja oziroma dokumentiranja. Stalnice Freudovega dela - potlačitve, zatori, sublimacije in njihove odprave – so pokazale na lažnost spontanosti spomina ter v samo notranjost psihičnega aparata vpeljali s strani metafizikov osovraženo instanco tehnike. Spomin za svoj obstoj potrebuje protezo – čudežni blok, vsajen v samo jedro psihe.

Kar tu zanima Derridaja, je pretvorba psihoanalize, ki se predstavlja kot znanost o arhivu nasploh v objektu arhiviranja. Kakšna je kot prvo njena pogojenost s tehničnimi sredstvi njenega časa. Bi še govorili o isti psihoanalizi, če bi se ta razvila v času, ko se da pogovore snemati, ko je papirnato podlago arhiva v pismih zamenjala spletna pošta? Derridajev odgovor – absolutno ne. Kot drugo – mar se naj ob dejstvu, da se psihoanaliza predstavlja kot znanost o arhiviranju nasploh, njo samo kot objekt te znanosti arhiviranja obravnava z njenimi lastnimi koncepti ali naj se po drugi strani obrnemo k njej zunanjim metodam, kot je hermenevtika? Lahko govorimo o psihoanalizi kot o obči arhivologiji? Vprašanje, ki po argumentativni obliki in nedoločenem razpletu močno spominja na iskanje možnosti obče gramatologije v delu O gramatologiji.

Sledi nenaden preskok in bralec začne kazati simptome histerije in se obremenjuje s tem, kaj za vraga mu Derrida sploh hoče reči. Tekst se na njegovo grozo veriži od pomena obrezovanja, pretresa razlik med mesijanstvom in mesijanizmom, neskončnim judovstvom in končnim judaizmom ter navsezadnje k naddoločujočemu vprašanju, ki si ga preučevalec judovske zgodovine, Yosef Hayim Yerushalmi, postavi o razmerju med judovstvom in znanostjo. Bralca lahko odreši le ena od velikih magičnih besed: prasled, razloka, prapisava, spektralno ...

Osnovo arhiva bralčevih muk Derrida izpelje v navezavi na pismo, ki ga je Freudov oče očetu psihoanalize, svojemu sinu, poslal ob v usnje preoblečenem izvodu Svetega pisma, ki ga je Freud preučeval v svoji mladosti. Pismo Yerushalmi razvije v monolog z že zdavnaj preminulim Sigmundom, v katerem prvi mrtveca sprašuje: ali je njegova iznajdba psihoanalize, kljub stalnemu Freudovemu razglašanju sovraštva do religije in ljubezni do razsvetljenstva, svoj nastanek dolžna judovski dediščini? Odgovor naj bi prenesla šele nedoločena prihodnost, ki bo šele določila pomen besed judovski ter znanost.

Razplet je spet dokaj predvidljiv. Kdor je kadarkoli vrgel oko na obširen Derridajev korpus, ve, da velik del njegove misli sloni na obravnavi prihodnosti kot absolutne nedoločenosti. Nedoločenosti, ki naj bi tukaj ravno podala odgovor na vprašanje judovstva in znanosti. Yerushalmijev problem je v tem, da to odprtost prihodnjiku izenači z judovstvom. Bog naj za judovstvo sploh ne bi bil pretirano relevanten. Zgolj ljudje judovstva niso neumni in ne proizvajajo slabih teleologij. Zgolj za njih je značilna raba tako rekoč nietzschejanskih kategorij, kot je afirmacija afirmacije. Večni Jud je dadaist. Derrida oporeka. Napad na nedoločenost, ki je zaradi svojega judovskega karakterja vse prej kot nedoločena, se po pričakovanjih razplete pod znamenjem ene od magičnih besed - razloke.  

Če odštejemo predvidljivost, ki v teoretskem svetu ni enoznačna z visokokategornim očitkom, zadostnim za ničenje dela, gre v primeru Arhivske mrzlice za solidno branje. Če tekst ni nova O gramatologiji, Razloka in tako dalje, ne pomeni, da je zanič. Napadi, ki bodo nanjo verjetno leteli, se bodo v zadnji instanci reducirali na načičkan slog, zmedeno pisanje ter na tipično narcisoiden uvod, ki se mestoma dela norca iz samega sebe, predvsem pa iz bralca. Derrida blizu začetka dela dejansko eksplicitno prizna, da naklada. Hvalevredno dejanje najčudovitejše iskrenosti!

Tovrstne kritike, ki bi jih sam označil kot estetske kritike Derridaja, imajo običajno to značilnost, da poudarijo enostavnost njegove argumentacije, ki jo zlohotnež  zakrije s poetičnim balastom. Ker v večini primerov te enostavne logike nato bodisi sploh ne omenijo bodisi o njej govorijo absolutne bedarije, je jasno in razločno, da jim ni treba pripisovati pretirane relevance. Da smo morebitni potlačitvi v tem primeru lahko le hvaležni, je menil Matija Jan.