Zlo je rdeče in pika

Razmišljati o zlu zna biti mukotrpno početje, ki, če si priznamo, ponavadi ne vodi nikamor. Pač, ni ravno produktivno. Saj, kolikor je ljudi, toliko je najbrž tudi izkušenj ter interpretacij zla, in zagotovo delamo raznoraznim in raznorodnim zlom krivico, če od vseh možnih zel izpostavljamo le eno in ga ponujamo kot izhodiščno točko za razumevanje zla. To je, milo rečeno, zlobno, mar ne? Zato naj kar takoj navržemo, da je tudi pisati o zlu, o katerem je napisana cela knjiga, ki jo obravnavamo danes, še bolj zlobno dejanje. Če se človek tega loti kot laik, pa sploh. Sicer pa, nekdo je nekoč dejal, da je vsak zloben ob prazni flaši. Pa se zamislimo.

Torej, nekaj vrstic časa si bomo privoščili, da kot nestrokovnjaki v svetu strokovnjakov pogledamo v svet zla. Tjakaj je namreč lansko leto s pomočjo Celjske Mohorjeve družbe pogledal tudi dr. France Cukjati in vse skupaj izdal v knjigi, imenovani Slovenske podobe zla. Govorimo o tistem Cukjatiju, ki ga poznamo kot nekdanjega predsednika državnega zbora, torej politika, poslanca, pa tudi filozofa, teologa, očeta, dedka, kot človeka, ki je izstopil iz jezuitskega reda in kasneje v življenju pristopil v SDS; konec koncev seveda tudi kot pisatelja. In ideja o obračunu z zlom, s komunističnim zlom, seveda, je najbrž že dolgo vrela v globini njegove pisateljske duše. In to kljub temu, da je v njegovi dolgi in uspešni karieri zdravnika v rdečih časih na stenah visela slika Tita. Pravzaprav je morala, saj je to narekovala komunistična morala, ki je za razliko od kapitalistične recimo da vsaj nekako delovala kot morala.

No, vendarle je v življenju treba znati potegniti črto med črno in belo, med plusom in minusom, med dobrim in zlim. In če najdemo krivdo v rdeči, je potegniti črto med črno in belo - polpreteklo zgodovinsko gledano barvni sorodnici - dokaj enostavna poteza. Nekoga pač moraš imeti rad ravno toliko, kot nekdo pač mora biti kriv. In tu ne govorimo le o zlu ali ZLU - Zasavski ljudski univerzi, tu govorimo o avantgardni bandi komunistov. Dobesedno. Govora je o povampirjeni golazni, ki k vodenju države ni hotela - in še vedno noče - pripustiti nikogar razen sebe; o klavcih, ki so kot vrli satanisti lupili ljudi in jih skorajda kuhali ter z njimi izvajali, kakopak, rdeče orgije. Milka Planinc je baje obvladala specialiteto "zabiti hrvaški možgani" - zabijajoč zidarske žeblje v lobanjo, je žrtev vprašala: "Sem ti končno zbila NDH iz glave!?" Govorimo o odločenih povzročiteljih zla, ki niso zmožni zaznati nobenega kesanja, nobene človečnosti in nobenega sočutja, kaj šele vesti; lažnivcih, ravnodušnežih, o nosilcih totalitarnega režima ter njihovih ideoloških in bioloških potomcih, ki gojijo strah pred razkritjem laži in zločinov ter izgubo oblasti in privilegijev; o komunističnem režimu, ki je od vsega začetka zelo pozorno vodil svojo kadrovsko politiko itd.

Saj, kot nekje navede Cukjati: "Cilji komunistične revolucije nimajo cene. Dovoljena so vsa sredstva. Boris Kidrič je poleti 1942 na Vinici kratko in jedrnato definiral stališče, kako ravnati s tistimi, ki se ne vključijo v OF oziroma ji celo nasprotujejo: “Vseeno je, če od Slovencev ostanemo živi samo trije, pa tisti pravi - to je komunisti.” In kot lahko vidimo, so do danes ostali živi več kot trije Slovenci. Ker po vojni "ni šlo samo za neverjetno količino laži in ironije, ampak tudi za trpljenje razosebljenih ljudi in uničenje njihovih življenjskih sanj. Za edinega predstavnika kolektiva se je namreč oklicala ozka in brezobzirna skupina komunistov, ki si je končno celoten "kolektiv" podredila v službo svojih bolnih ambicij."

In ambicioznežev je vedno dovolj, pa ni važno na kateri strani že. In ja, nenazadnje vendarle najdemo več kot tri preživele. Recimo vse nas, ki danes gazimo po slovenski zemlji. Nas, ki še vedno na svojstven način, vsak s svojo svobodno voljo in perspektivo trpimo v posledicah 2. svetovne vojne. V še vedno ideološko razklanem vsakdanu, ki smo mu priče v samostojni Sloveniji. No, med živimi pričevalci najdemo še tri spremne ubesedovalce: dr. Ivana Štuheca v tekstu Med svobodo in biti kakor bog, mag. Jurija Pavla Emeršiča v Brez preteklosti ni prihodnosti ter dr. Janeza Mlakarja v sestavku Vso zlo tiči v sovraštvu. Ker je pač na zlo treba pogledati s krščanske perspektive. Ker je treba le v boju proti komunizmu krepiti krščanske korenine evropske civilizacije. In ker je edino v komunizmu na Slovenskem zlo doseglo tako strahovite razsežnosti.

Cukjati nam ponudi več kot 400 strani razmišljanja o zlu. Najprej ga spoznamo kot gol pojem, potem ga kontekstualiziramo, ga oblečemo in pogledamo od spodaj in od zgoraj. Skušamo ga razumeti filozofsko in psihološko in mu kaj hitro nadanemo slovensko dimenzijo, temelječo na NOB-ju in vsemu, kar je sledilo. Iščemo izvor in bistvo zla v globočinah človeka - komunista - in okoliščinah družbenega delovanja Partije in Ozne. Zlo skušamo razumeti malce s pomočjo Biblije; v stari zavezi je hudič omenjen 18-krat, v novi pa kar 36-krat. Prisotna pa so še pričevanja divjanja komunistov med in po 2. svetovni vojni. In samo divjanja komunistov in pika.

France se ozre še na posledice za človeka in državo, kjer spoznamo, da je zlo zmaga kolektivizma. Nadalje nam je predstavljeno, kako nam je oziroma jim je bila ugrabljena država, gospodarstvo, bančništvo, šolstvo, mediji, tranzicija. Izvemo tudi, kako trdoživa je komunistična misel in kako pohabljeno je pravosodje dandanes in kako smo brez vesti in vrednot. Poleg vpogleda v smiselnost življenja v svetu, kjer se človek znajde sredi spopada dveh svetov, ponudi tudi razmislek o ozdravljenju družbe in v epilogu izpostavi vprašanje o možni rešitvi problema. "V Sloveniji že dolgo teče spopad dveh različnih odgovorov na ta vprašanja; dveh različnih interpretacij boleče slovenske zgodovine. Dokler ne odgovorimo na to vprašanje: Kako je to mogoče; ničesar ne razumemo." Saj, ničesar več ne razumemo.

Odgovor nekako pritiče Cukjatijevi misli v uvodu; Slovenija je namreč "krvavo občutila vse tri totalitarizme. … komunistični zločin je v celoti - tako v vlogi povzročiteljev kot v vlogi žrtev - doživela znotraj svojega naroda. Če je okupacija trajala le nekaj let, pa je komunistično nasilje trajalo petdeset let in je v narodovem spominu še zelo prisotno. Zato ni in verjetno ne bo boljšega izhodišča za naše analitično razmišljanje o zlu, kot so "slovenske podobe zla". Vprašanje je, kakšen res je narodov spomin, v kakšni formi je in na kaj vse si bo še moral odgovoriti, da bo razumel. Človek se namreč ne zmore znebiti občutka, da ravno Francetov fokus na rdečo vseobsežnost slovenskega zla, slednjega obarva zgolj v - črnobelo.

Foto: Nova24TV