Čas deklištva – sedmič

Božič ni božič brez daril, kot pravi Louisa May Alcott v prvi povedi Časa deklištva iz leta 1867; tako tudi ljubitelji te viktorijanske klasike lani za božič niso ostali praznih rok, saj so dočakali njeno sedmo filmsko adaptacijo. Režijo je tokrat prevzela Greta Gerwig, ki je osvojila publiko že s svojim prvencem Lady Bird. Prav tako kot za svoj prvenec je tudi za Čas deklištva sama napisala še scenarij. Tega se je lotila na svoj način in si pri reinterpretaciji vzela kar nekaj svobode. 

Pripoved o štirih sestrah March, njihovem odraščanju, ljubeči mami in bogatem osamljenem sosedu je prikazala z dvema vzporednima narativnima linijama v razmaku sedmih let. Preskoke v času je najizraziteje nakazala z barvami, ki so v preteklosti toplejše in poudarijo idealiziranost ter brezskrbnost otroštva sester. Sedem let kasneje, ko majhne ženske niso več tako majhne, ampak odrasle v svojih dvajsetih, pa so barve hladnejše, bolj prizemljene, na trenutke že otožne. Takrat so se sestre primorane soočiti z realnostjo, trdim delom in bojem za preživetje, čeprav družina še vedno ostaja njihova glavna oporna točka in vir sreče. 

Še ena inovacija nove adaptacije je povezava pisateljskih začetkov protagonistke Jo, ki jo igra Saoirse Ronan, in vzpona literarne kariere pisateljice Louise May Alcott. V romanu so sicer vzporednice z avtoričinim življenjem vidne, a le za tiste, ki poznajo njeno biografijo. V novem filmu pa je  metanarativ o nastajanju romana Little Women, v katerem vihrava Jo predstavlja pisateljičin alter ego, osrednji fokus. Tudi boj med urednikom in Jo, ko ta romana noče natisniti,  je dejansko boj May Alcott, in je posebnost nove filmske adaptacije. Urednik je namreč zmotno menil, da je pisanje o mladih ženskah, ki se povrhu vsega na koncu niti ne poročijo, absolutno netržno in nezanimivo. 

Sanje o umetniški karieri pa ima tudi najmlajša sestra Amy, ki jo igra Florence Pugh. V knjigi je Amy razvajena dvanajstletna nadloga, ki gleda le na lastno korist, najraje pa gleda kar svoj odsev. Večino te otroške ihtavosti v filmu nadomesti sprijaznjenost z usodo in dejstvom, da kot ženska ne more doseči svojih sanj in se jim lahko najbolj približa samo s premišljeno poroko. Pugh jo prikaže kot preudarno mlado žensko, ki ve, kaj hoče, in bo to tudi dosegla. Poroko vidi kot ekonomsko ponudbo, saj je bila ženska takrat še vedno popolnoma podrejena moškemu in težko ekonomsko neodvisna, kaj šele cenjena slikarka. 

Kako ironično, da je bil film, ki govori o težavnosti uveljavljanja ženskih umetnic, tarča polemike ravno zaradi tega, ker režiserka Greta Gerwig ni prejela nominacije za oskarja, čeprav je bil film kritiško zelo dobro sprejet in večkrat nagrajen tudi izven ameriške industrije. Kljub šestim nominacijam za oskarja, med drugim tudi za najboljši film, Saoirse Ronan za glavno žensko vlogo in Florence Pugh za stransko žensko vlogo, je ekipa tipično odnesla le nagrado za kostumografijo. Gospodje akademiki bi rekli, da se ženske pač spoznajo na kostume. O tem, da so ženske ustvarjalke pogosto spregledane, priča že samo dejstvo, da je v devetdesetletni zgodovini oskarjev nagrado za režijo prejela le ena ženska in sicer Kathryn Bigelow za Bombno misijo leta 2010, nominiranih pa jih je bilo vse skupaj pet, med njimi tudi Gerwig za film Lady Bird. 

Zasedba je nabita z zvezdniškimi obrazi, kot so Timotheé Chalamet v vlogi soseda Laurieja, Emma Watson kot najstarejša sestra Meg, Meryl Streep je zagrenjena stara teta March, nemški učitej Friedrich je Louis Garrel in Laura Dern brezmejno ljubezniva mama deklet. Velika imena pa so filmu na trenutke bolj v breme kot v korist, saj so nekateri igralci ostali samo znani, že videni obrazi, svojim likom pa niso uspeli vdahniti tiste živosti in izdelane karakterizacije, kot smo ji priča v knjigi. Pisateljica je vlogo žensk preizpraševala, puščala nekatre dileme nerazrešene, za razliko od nje pa se Gerwig preizpraševanju odpove. In za to so bili v filmu pripravljeni žrtvovati večplastnost likov: njihove hibe, izbruhi jeze in nečimrnost so tako samo še bled odsev tistih v knjigi. Sestre March so zato še bolj »všečne« splošni publiki, a postanejo samo orodje za plasiranje nekih emancipatornih idej, ki danes tudi v bolj poudarjeni obliki še zdaleč niso tako radikalne kot nekoč.

Kljub razkoraku med knjigo in filmom, ki bi lahko zbodel kakšne vnete privržence te klasike, pa se zdi, kot da je film narejen prav zanje. Vsaj tako deluje zaradi občasnega nezadostnega doziranja informacij, ko naključen gledalec nima zadostenga vpogleda v vzročno-posledičnost nekaterih dejanj, ali pa so potrebne informacije podane prepozno. K temu pripomoreta tudi elipsasta zgradba filma in nujno krčenje knjižnega materiala, kar se pri knjižnih uspešnicah na filmskem platnu pogosto zgodi. 

Za vsebinske pomanjkljivosti pa se adaptacija odkupi s svojo čudovito estetiko. Slikoviti posnetki pokrajin so pomešani z živahnim vsakdanom sester, z bogato okrašenimi plesi in domačimi gledališkimi igrami, ki so jih prirejal. Piknik na plaži, odet v pastelne odtenke, deluje kot impresionistična slika, ki se iz prijetnega popoldneva s spuščanjem zmajev, koketiranjem in kramljanjem hipoma prevesi v turobnejši prizor sedem let kasneje, ko se na plažo še zadnjič vrne bolehna Beth z Jo in jo spodbudi k pisanju. Odlično kinematografijo in ton naracije prežemata igrivost in iskrenost mladih sester, ki počasi spoznavajo »prave vrednote« - požrtvovalnost, delavnost, skromnost in ženstvenost. Za še idiličnejše vzdušje poskrbita orkestralna glasba in historično točna, a bolj sproščena kostumografija. 

Louisa May Alcott je pred 150-imi leti v romanu pokazala veliko tedaj naprednih feminističnih teženj, Gerwig pa jih danes samo še bolj osvetli. Manjši poudarek je na puritanski veri družine March in večji na ekonomski emancipaciji žensk ter njihovemu krojenju lastne usode. Hkrati pa film prikaže obupano željo po bogastvu, lepih stvareh in lagodnem življenju. Prav tako se dekleta spopadajo z obvladovanjem jeze, zavisti, sebičnosti in prevzetnosti, a zaradi tega niso prikazana kot manjvredna ali plehka. Njihova hrepenenja so - človeška. Odlična je replika Jo, ki se transformira v kinematografski dialog, v katerem izpostavi, da je naveličana gledanja na ženske, kot da je njihov edini življenjski smoter ljubezen; da so ženske tudi ambiciozne, da imajo tudi možgane, ne samo srca in lepote. Konča pa z mislijo, da je kljub vsemu zelo osamljena. Takrat Jo mami v soju sveč na podstrešju s solznimi očmi izpove svojo frustracijo in razdvojenost, ki si ju doslej ni upala priznati niti sama sebi.    

Sedma filmska upodobitev Časa deklištva morda res ni bila nujno potrebna, je pa vseeno dokazala, da je zgodba o sestrah March še vedno zelo relevantna in da jo je možno prikazati skozi neko drugo prizmo. Je polna upanja, smeha in solz. Kljub spopadanju s tematikami, kot so smrt, bolezen in revščina, je adaptacija prežeta z optimizmom. In vera v boljši jutri je nekaj, kar trenutno vsi krvavo potrebujemo, da bomo to mračno leto 2020 lahko vsaj malo lažje prebrodili.

Čas deklištva je podoživela vajenka Brina.